Zaenkrat se visokošolski izobraževalni sistem v večini pripravlja na tako imenovani hibridni model. Ta pomeni pouk delno fizično v predavalnici, delno prek spleta. Glede na zahteve NIJZ je možno v predavalnice spustiti le tretjino od celotnega števila sedežev, zato da se zagotovi primerna razdalja med študenti. Predavanja naj bi za manjše število zainteresiranih študentov, ki bi se izmenjavali, potekala v predavalnici kot običajno, ostali pa bi predavanja hkrati spremljali prek spleta doma.
Sicer smo še v prejšnjem šolskem letu, od marca naprej zavoljo epidemije pedagoške obveznosti izvajali skoraj izključno prek Skypa, Zooma, Moodla, ipd. Fizičnih kontaktov s študenti z izjemo kakšnih zagovorov zaključnih del praktično ni bilo. Tako smo imeli možnost preskusiti kar nekaj možnosti pouka na daljavo. O nižješolskem izobraževanju na daljavo se je v medijih veliko govorilo, o visokošolski različici pa ne toliko. Ali je bilo sploh uspešno, bi se lahko vprašali. Ali so bile opravljene kakšne raziskave na nivoju države ali vsaj posamezne univerze?
Mnenja so najbrž deljena, tako med študenti kot profesorji. V zadnji anketi na spletni strani moje matične fakultete (gl. https://epf.nova-uni.si/povzetek-analize-ankete-o-zadovoljstvu-studentov-evropske-pravne-fakultete-nove-univerze-s-studijem-na-daljavo/) so študenti izrazili kar veliko zadovoljstvo s poukom na daljavo. Toda prepričan sem, da so imeli v vidu dejstvo, da je šlo za izredno situacijo, ki naj ne bi trajala predolgo. Menim, da nihče ne bi pristal na to, da bi takšna nova normalnost trajala v nedogled. Fizični kontakt je seveda nekaj drugega, bistveno bolj prvinski in izkustveno veliko bogatejši je od »virtualne realnosti«. Zato na daljši rok mora vsekakor prevladati pouk v klasični predavalnici, ga pa pouk na daljavo lahko dopolnjuje na različne zanimive načine.
Moja izkušnja z izključnim izvajanjem predavanj na daljavo ni bila najboljša. Predavanja so se mi zdela kot nekakšni monologi v zaslon, kjer sem obenem gledal le okrogle ikone študentov različnih barv z inicialkami, ki sem jih težko stimuliral k debati. Tudi zavoljo vzdrževanja dobre linije prenosa podatkov in nemotenega predavanja naj bi poslušalci izključili mikrofone, po možnosti pa tudi slike. Kako naj bi potem razpravljali o učni snovi ali o aktualnih dogodkih v zvezi z njo, kar naj bi bilo pravzaprav bistvo akademskosti? Bolj kot neposredno v ustni diskusiji, ki se je na srečo vendarle tu in tam zgodila, so študenti raje komunicirali pisno s krajšimi komentarji (chati).
Predavanja na daljavo veliko bolje izpadejo, ko je na drugi strani zelo zainteresirano občinstvo, denimo profesorjev, asistentov ali drugih raziskovalcev (na kakšni konferenci, ki so zdaj tudi pretežno na daljavo). Ti po predavanju komaj čakajo, da se odpre diskusija in potem vprašanj ter komentarjev v zvezi s predavanjem ne zmanjka.
Kljub takšni slabi strani predavanj na daljavo, pa je njihova prednost tedaj, ko se nemara lahko na enkrat povežejo študenti iz različnih lokacij, ko se kot predavatelj nahajaš v tujini, na kakšni akademski izmenjavi ali konferenci, in moraš opraviti obveznost predavanja doma, ko vključiš gostujočega predavatelja iz tujine, ne da bi ta moral prepotovati dolge razdalje do kraja predavanja, itd. Kar nekaj je tovrstnih dobrih praks, ki jih kaže nadaljevati tudi tedaj, ko se življenje vrne v »staro normalnost«.
Posebna zgodba pa je izvajanje izpitov na daljavo. O tem smo se tudi marsikaj naučili. Če se pri predavanjih na daljavo zdi, da lahko tu in tam nadomestijo fizična, pa je zgodba z izpiti lahko tudi zaskrbljujoča. Seveda v času epidemije ni druge variante in tudi študenti morajo svoje obveznosti opraviti, a takoj, ko bo mogoče, se je treba vrniti na stare izpitne načine. Mogoče je še take home (ali izpit, ki ga študenti opravljajo doma) kolikor toliko izvedljiv, če gre za podiplomske študente, ki se jim zastavijo kompleksna vprašanja in so pri odgovarjanju nanje dovolj odgovorni, da delajo sami. Toda še tudi pri njih ne veš, če ni v kakšnem posameznem primeru bil angažiran odvetnik ali kakšen drug pravni strokovnjak, ali pa so študenti celo komunicirali med seboj.
Da se razumemo, z veliko večino študentov ni težav, so odgovorni in z njimi je užitek delati! Problem so tisti, ki to niso, in zavoljo njih morajo biti ukrepi preventive in, če so ti kršeni, tudi sankcije.
Kaj pa ustni izpiti? Te smo izvajali po Skypu ali Zoomu. Večinoma je šlo v redu, vendar so se dogajale tudi čudne stvari in v kakšnem primeru nisi bil prav gotov, če ni kakšnemu študentu bila v prid veliko boljša tehnološka pismenost, kot jo je bil sposoben njegov (starejši) profesor.
Poskušamo tudi s pisnimi izpiti na daljavo prek švedske aplikacije Exam.net, kjer študent prejme vprašanja prek aplikacije in tudi odgovarja nanje v aplikacijo časovno omejeno, pri tem pa ga profesor ali kdo drug nadzira prek Zooma. Pri tem je možno predhodno ali med izpitom preveriti okolje okoli računalnika, da je to prosto raznih nedovoljenih pripomočkov.
Kolikor sem se pogovarjal s kolegi na drugih fakultetah, pa tudi s profesorji v srednjih šolah, so bile izkušnje precej podobne. Vsem nam je pomembno, da zagotovimo varno okolje, v katerem bodo študenti opravljali izpit tako, da ne bo nihče neupravičeno privilegiran. Kljub razvoju različnih tehnologij, ki to omogočajo, pa imam vendarle občutek, da je »stari« fizični način še vedno najboljše zagotovilo za pošteno preverbo znanja.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
