Ustanavljanje slovenskih pokrajin sicer poteka počasi, a, upam da, zanesljivo. Gre za tehten in prepotreben korak, zato je preudarnost na mestu. Toda kljub potrebnem času za ta projekt si želim, da bi šlo za »tek na »srednje proge«, kajti »tek na dolge« je, zaradi dolžine in časa, lahko nevaren. Daljši čas omogoča več motečih dejavnikov – od menjave politike, sprememb v gospodarski kondiciji države, do izrednih dogodkov, kot je denimo epidemija. »Tekačem« lahko zaradi posledičnega napora preprosto zmanjka sape.
V medijih je bilo nedavno razkrito in tudi na spletnem portalu »Pokrajine.si« lahko preberemo, da je omenjena komisija predlagala naslednja imena: Murskosoboška pokrajina, Mariborska pokrajina, MO Maribor, Velenjska pokrajina, Celjska pokrajina, Trboveljska pokrajina, Novomeška pokrajina, Ljubljanska pokrajina, MO Ljubljana, Kranjska pokrajina, Novogoriška pokrajina in Koprska pokrajina. (Pri tem sta MO Maribor in MO Ljubljana pokrajini s posebnim statusom.) Komisija je menila, da je »najustrezneje, če se regionalne enote sistematično poimenujejo po imenu največjega naselja znotraj posamezne regionalne enote. Predlagani sistematični in enotni kriterij je namreč neodvisen od kakršnekoli delitve Slovenije oziroma kakršnegakoli števila enot.«
Naj spomnim, da je pred tem zadnji (formalni) predlog desetih pokrajin ponujal naslednja imena: Pomurska pokrajina, Štajerska pokrajina, MO Maribor, Koroško-šaleška pokrajina, Savinjska pokrajina, Zasavsko-posavska pokrajina, Dolenjsko-belokranjska pokrajina, Osrednjeslovenska pokrajina, MO Ljubljana, Gorenjska pokrajina, Goriška pokrajina in Primorsko-notranjska pokrajina.
Pridružujem se prof. Holcmanu z mariborske Pravne fakultete, ki je bil v medijih do predloga zgoraj omenjene komisije kritičen. Menil je, da so zgodovinsko utemeljena poimenovanja, kot denimo Gorenjska, Primorska, Štajerska, Koroška, Dolenjska itd., tako močno zasidrana v kolektivno zavest Slovencev, da jih vsekakor kaže uporabiti tudi pri imenih pokrajin, kar tudi predvideva zadnji predlog, ki ga je pomagal oblikovati.
Ne vem natančno, kaj je resnično vodilo KSZI pri uporabi predlaganih imen. Navedli so sicer, da so skušali biti nevtralni. Verjetno so bili soočeni s kakšnimi nasprotovanji v zvezi z omenjenim formalnim predlogom in so se zato odzvali na takšen »nevtralen« način. Pri tem je seveda jasno, da z neko izbrano rešitvijo ne bodo nikoli zadovoljni vsi. Na koncu bo tako ali tako odločila politika na podlagi večinskega demokratičnega načela. Prepričan sem, da je bil predlog KSZI dobronameren in lahko celo reši kakšno dilemo. Toda ravno njegova »nevtralnost« izpade votla, suhoparna, nekako matematična, »zemljemerska«. Duhovno sporočilo, ki ga mora nositi simbol – in imena pokrajin vsekakor so pomembni simboli – pa se povsem izgubi. Pri tem bi lahko uporabili vzporednico z Jungovim ločevanjem med simbolom in znakom: znak je nekaj površinskega, nekaj kar zadeva zgolj ego in našo zavest, simbol pa s svojo globinsko kompleksnostjo odslikava veliko globlje dimenzije duše, vse tja do kolektivnega nezavednega.
Spomnimo se dogodkov ob pogajanjih med Grčijo in (zdaj Severno) Makedonijo glede imena nekoč najjužnejše jugoslovanske republike. To so bili množični protesti, prave demonstracije na obeh straneh, kar priča o tem, kakšno čustveno reakcijo lahko sproži le eno samo ime – če gre za simbol, kot je ime države. Ime Makedonija je za vsako ceno moralo ostati v imenu države, kompromis je bil možen le glede pridevnika. Ne rečem, da je ime pokrajine tako usodno kot ime države, a vsaj določena analogija glede simbolne vrednosti takšnega političnega imena, ki povezuje večje število ljudi, se zdi na mestu.
S profesorjem Holcmanom sva že pisala o nujni navezavi imen pokrajin na historične dežele iz stare avstrijske monarhije, kot sta denimo vsaj Koroška in Štajerska. Četudi je tu nekaj nemškega pridiha, so vsaj korenine Koroške nedvomno slovanske, če že ne morejo biti povsem slovenske. Naši predniki so s temi imeni živeli vsaj pol tisočletja, z nekaterimi pa skoraj pol drugega tisočletja. Ob tem je preprosto nemogoče zgolj zamahniti z roko. No, če smo res pošteni, je poleg združevalnega momenta teh bivših dežel za slovenski živelj treba omeniti tudi (nasprotno) dejstvo, da so bile historične dežele tudi neke vrste ovira na poti »zedinjenja« Slovencev v času marčevske revolucije 1848. A kljub njihovi mešani vlogi v zgodovini, se zdi, da so se zapisale globoko v našo narodno bit.
Tako se vendarle zdi, da predlog KSZI zgreši svoje bistvo in da je prejšnja različica predloga veliko boljša. Pri slednji me je sicer zmotilo (prostodušno) ime »Štajerska pokrajina« pri eni izmed pokrajin, kot da denimo vsaj Šaleška in Savinjska nista ozemlji štajerskega prebivalstva. Morda bi zato k »Štajerski pokrajini« morali dodati še kakšen pridevnik, npr. Osrednještajerska, ali kaj podobnega? A spet, zakaj naj bi bilo ta »osrednja«? Kakor koli, naj naposled Štajerci sami povedo, kaj želijo!
Rek Nomen est omen, ki ga uporabim v naslovu in ki naj bi označeval velik pomen imena, naj bi izhajal od starorimskega dramatika Plautusa. Ta naj bi v eni izmed svojih iger v usta sužnju položil prošnjo gospodarju, naj kupi drago sužnjo Lucris (»dobiček«). Pri tem naj bi izjavil, da sta tako ime in omen tistega nakupa vredna vsakršne cene.
Sicer ima ime svoj pravi »omen« (lat. preroško znamenje, predznak) tedaj, ko je povezano s svojo globljo vsebino in nikakor ni naključno, le stvar nekakšnega bežnega dogovora. Tako se zdi, da si po tridesetih letih od ustanovitve države Slovenije Slovenci zaslužimo ne le, da so pokrajine ustanovljene, temveč da dobijo tudi, njih in nas samih, vredno ime.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
