O pojmu 'globoko nesoglasje' je prvič razpravljal na Univerzi Windsor v Kanadi leta 1985 v referatu z naslovom The Logic of Deep Disagreements ameriški filozof Robert Fogelin. Njegova teza je bila, da gre pri teh nesporazumih za globoko mišljenjsko razdvojenost, ki je ni mogoče rešiti z logičnimi oziroma racionalnimi argumenti. Bil je čas, ko se je na omenjeni univerzi rojevala neformalna logika Johnsona in Blaira in tudi Fogelin je predvsem kritiziral uporabo formalne logike v argumentaciji. Njegov modelni primer je bila globoka moralna družbena razdvojenost v primeru splava kot družbeni »nesporazum« med nasprotniki in zagovorniki splava, ki ga ni moč razrešiti na racionalen način.
Globoka nesoglasja so značilna za spore glede temeljnih vrednot, vrednostnih izhodišč in ideologij. Te dojemamo na (i)racionalen, na pol zavestni in tako deloma podzavestni način. Njihova zaznava je v precejšni, če že ne v odločilni meri intuitivna. Zato tovrstna nesoglasja nikakor ne moremo razrešiti na racionalen, še manj logičen način. A tovrstna vrednostna izhodišča segajo v jedro našega bistva, z njimi se popolnoma identificiramo. Nekdo goreče zastopa liberalne vrednote in se je celo pripravljan boriti zanje, drugi tako ravna glede konservativnih vrednot. In oba sta lahko zelo moralna človeka, kot bi dejal moralni psiholog Haidt v Pravičniškem umu, ki tudi meni, da je prvotna zaznava tovrstnih vrednot predvsem intuitivna, šele kasneje se vklopi racionalnost. Ali je potem možna kakšna koli racionalna argumentacija, ki naj bi razrešila tovrstno nesoglasje, če to temelji na določenih vrednotah, ki so globoko ponotranjene v človekovi duši?
Menim, da takšna razrešitev ni možna, mogoče pa je z racionalno argumentacijo doseči nek dogovor, sporazum, najpogosteje kompromis. Navsezadnje je argumentacija nadomestek nasilja, pri čemer je reševanje sporov z argumenti nadomestek reševanja sporov na nasilen način. Greene bi dejal, da ljudje po svoji biološki zasnovi možganov pripadamo različnim skupinam ali »plemenom«, kjer nas vežejo močne moralne vezi, pri čemer govori o t. i. moral tribes. Ko pa pridemo iz svojega plemena, smo do pripadnikov drugih plemen lahko včasih zelo nemoralni. Most med različnimi moralnimi plemeni vidi v utilitarizmu, torej nekakšnemu racionalnemu sklepanju kompromisov, dogovorov in sporazumov.
V moderni teoriji argumentacije je vedno bolj popularna Gilbertova multi-modalna argumentacija. Multi-modalnost vidi v tem, da človeška komunikacija in argumentacija nikakor ni enodimenzionalna, temveč je večdimenzionalna, nekako tako, kot Gardner govori o več inteligencah. Torej, poleg logične argumentacije, imamo še čustveno, intuitivno ter fizično.
Gilbertova multi-modalna argumentacija je sicer precej zasidrana v Jungovi psihološki tipologiji. Jung pa bi v primeru globokih nesoglasij bržkone opozoril na njihovo arhetipsko zasidranost v posameznikih, ki sicer ni nespremenljiva, vendar so spremembe tako težke, kot bi bilo na primer potovanje iz enega planeta na drug planet. Veliko varneje in bolj udobno je namreč ostati na svojem planetu.
Gilbert multi-modalnosti dodaja še t. i. pojem »zlivajoče se« argumentacije (coalescent argumentation), kjer je normativni ideal preseganje nesoglasja v smeri soglasja ali sporazuma. Imamo torej hkrati štiri dimenzije nekega nesoglasja in če se sogovornika ne strinjata v eni dimenziji, se lahko v drugi, in tako naprej, pri čemer se na takšen način lažje doseže sporazum. Tako na primer neko globoko vrednostno nesoglasje ob primernem čustveno spoštljivem odnosu, na primer ob dobri kapljici in užitni hrani, lahko privede do racionalno zastavljenega sporazuma. Navsezadnje tudi področje alternativnega reševanja sporov upošteva večdimenzionalnost nesoglasja, vsaj racionalno-čustveno dimenzijo.
Poanta gornjega je, da je – tudi v primeru globokih nesoglasij – alternativna nasilju le dialog, ki poteka prek argumentov, njegov cilj pa je doseganje takšnega ali drugačnega sporazuma, ki je pogosto kompromis. Do tega bo prišlo, če bosta sogovornika odprta za dialog, če se bosta zazrla vase in stopila korak nazaj. Tu torej vstopi racionalnost dialoga, ki seveda globokega nesoglasja ne bo razrešila, temveč bo sogovornika vsaj spravila med seboj, da bo mogoče sobivanje.
Podobno kot ameriška družba je tudi slovenska trenutno zelo razdvojena. Razlogi so seveda drugačni, a ko gre za globoka nesoglasja, je srž problema podoben. Dokler vsaka stran vodi monolog, potem dialoga seveda ne bo. Za dialog sta potrebna oba. Po kanadskem filozofu Hitchcocku so tudi globoka nesoglasja rešljiva na racionalen način, a pod naslednjimi pogoji: sogovornika se morata zavedati, v hevrističnem smislu, da resnica morda ne tiči v trditvah sogovornikov A in B, temveč morda povsem drugje, npr. v trditvi osebe C; sogovornika morata biti odprtega duha v smislu poslušanja ter učenja tudi od argumentov druge strani; sogovornika morata biti poštena, da upoštevata tudi argumente nasprotne strani; obe strani morata biti pripravljeni na možnost dolgotrajne argumentacije in to, da pogosto ne bo moč najti črno-belih rešitev.
Zdi se, da gornji pogoji za premostitev nesoglasja govorijo o nekakšnih razsvetljenih sogovornikih, ki jih v politiki ne bo lahko najti. Toda na koncu koncev se zdi to edina pot, da se preseže (pretirana) razdvojenost, ki je družbena patologija in nekakšna nevrotska ovira na poti uspešne družbe.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
