Slovenci smo jo v dogajanju zadnjih desetletij na nek način vedno poceni odnesli. In to s seboj prinaša nekatere slabe posledice. Že zadnjič sem napisal, da je ena izmed posledic premajhna povezanost z bistvom lastne državnosti in odgovornosti do tega. Ta temelji na intimni povezavi in ne na formalnih aktih pravnega reda. Ta intimnost pa se verjetno najbolj vzpostavlja v trenutkih trpljenja, ki ljudi medsebojno poveže, ker spoznajo, da kot posamezniki možnosti preživetja sploh nimajo. Še ena takšna krilatica se mi prikrade v misli, in sicer da „ne veš, kaj imaš, dokler tega ne izgubiš“. Ko gledam prizore v državah, ki so se zaradi notranjih (praviloma vzpodbujenih od zunaj) spopadov razkrojile, se sprašujem, koliko ljudi v Sloveniji in delu Evrope, ki je od druge svetovne vojne dalje preživel v miru, se zaveda, na kako krhkih povezavah temelji naše, relativno lagodno življenje. Pri vsej tragediji soočanja z epidemijo, je v ozadju delovalo tisoče in tisoče ljudi povezanih v mrežo medsebojnih povezav, ki so omogočale, da to obdobje preživimo. Če bi živeli recimo v kakšni Siriji ali Libiji, bi bila naša izkušnja popolnoma drugačna.
Že nekajkrat poprej, ko je kakšen nadobudnež razlagal o tem, da je pri nas vse predrago – še zlasti delovna sila in davščine, sem se spraševal, kako bi taisti posameznik „fural svoj biznis“ v državah, kjer tega ni in je delovna sila hudo poceni in davščine skorajda neobstoječe. Ali bi sploh lahko ta svoj „biznis“ vzpostavil in vzdrževal v takšnem okolju? Koliko je zgolj srečna izbira, da živi v državi, kjer stvari delujejo, omogočila, da je sploh do svoje poslovne ideje prišel, bodisi zaradi izobrazbe, ki jo je prejel ali okolja, ki je omogočilo, da je svoje ideje lahko uresničil, npr. za to, ker so obstajali primerni izvajalci, delavci z ustreznimi znanji in podobno.
Pogosto se v tej zvezi spomnim na mit, ki je med piloti krožil v nekdanji SFRJ. Govorilo se je, da so za letenje na MIGih (za nepoučene, lovsko letalo sovjetske proizvodnje) najraje jemali Slovence in Hrvate. Razlog naj bi bil v tem, ker so odraščali v okolju, ki je bilo tehnično gledano na višjem nivoju kot v kakšnem drugem, bolj ruralnem okolju. Že zgolj dejstvo, da so bili vsakodnevno izpostavljeni stiku s tehniko in njenim delovanjem, je omogočalo boljše razumevanje in posledično upravljanje tehnološko zapletenih strojev, kot so bila ta letala. Ne glede na to, ali je ta pristop držal ali je res šlo samo za mit, dejstvo je, da ima svojo logiko.
A vse te zadeve niso od včeraj – celotna mreža se je vzpostavljala skozi desetletja če že ne stoletja skupnega bivanja in ima veliko ključnih postojank, od uvedbe obveznega osnovnega šolanja do elektrifikacije, do ureditve pokojnin in gradnje avtocest. Razen tega je k temu potrebno prišteti še ključne družbene dogodke od obeh vojn do slovenske osamosvojitve, vključno z vsem slabim, ki je te dogodke povzročilo in spremljalo. V primerjavi z vso to zgodovino in ključnimi dogodki smo pravzaprav v zadnjih desetletjih živeli nekako tako, kot tista vasica v dolini, ki se jo spomnimo iz filma Izgubljena dolina z nepozabnim Michaelom Cainom in Omarjem Sharifom (in ja, film je iz leta 1971, tako da je referenca res samo za starejše).
Ko je nekdanji ameriški veleposlanik Mussomelli navedel, da je v Sloveniji ob osamosvajanju bilo očitno prelito premalo krvi (če se prav spomnim njegove navedbe), je malce okorno opozoril na dejstvo, da se vsaka skupnost formira skozi travmatične dogodke. Javnost je na to takrat relativno burno reagirala, a kanček resnice je v tem. Mimogrede, svojevrsten paradoks je, da je njegova navedba pravzaprav verzija anekdote o babici iz Leninovega življenja, ki ni verjela, da bo revolucija prinesla boljše življenje, ker je „preteklo premalo krvi“. Ali pa jo je pač uporabil zanalašč, kdo ve.
Nauk iz te zgodbe o epidemiji bi tako moral biti tudi, da smo jo zaenkrat poceni odnesli tudi zaradi tega, ker smo imeli na razpolago ves ta splet različnih povezav, ki so se oblikovale skozi celotno zgodovino, in da ne gre le za naključje. In k temu na tak ali drugačen način prispevamo vsi, ne samo „razsvetljeni“ posamezniki (ti še najmanj, če smo že pri tem). Pomanjkljivosti, ki so se ob tem izpostavile, je mogoče odpraviti, a tega ni potrebno izvesti na neke drastične načine ali celo z uvedbo zadev, ki bi bile nekritično prenesene iz drugih okolij, ki so se pri tem odrezala bistveno slabše. Prav slednje je tisto, česar se pravzaprav bojim.
Kar pa je ključno, je nekaj drugega – izkušnja neposredne in realne grožnja (in ta je na nek način, zaradi relativno milih posledic, izostala) pogosto privede do spoznanja, zakaj je potrebno postopati na določen način. Naj to ponazorim z bolnikom, ki je preživel infarkt in nato spoznal, da mora spremeniti način življenja. Njegov odnos se je spremenil prav zaradi intimno doživete nevarnosti za lastno eksistenco. Na žalost je tako, da ljudje pogosto vemo, kaj je potrebno, da se zmanjša takšna nevarnost, a mislimo, da se to „nam že ne more zgoditi“. Dokler ne poči. Pravo je na določen način sredstvo, da do takšnega kolapsa ne pride, a pravo nikoli ne deluje, ne da bi bilo v ustrezni soodvisnosti od drugih normativnih sistemov, kot sta morala in tradicija. Ker sem ravno pri prebiranju Hermana Kantorowitza – da gre za (državno) pravo, tega pogosto niti ne vemo ali pa le tedaj, kadar se ujema z našimi predstavami o tem, kaj pravo veleva (Herman Kantorowitz: Boj za pravno znanost, str. 71).
Vse preveč se mi zdi, da mnogo tistih, ki bi morali najbolj upoštevati te razsežnosti, še vedno sledijo bolj partikularnim interesom in celo hipnemu zaslužku, ki je oz. lahko izvira iz kriznega obdobja. Gre za ravnanje, ki ne razume, da je relativna sreča, ki jo je Slovenija uživala v kriznih dogodkih, pravzaprav čudež. Zadeve vse preveč spominjajo na tisto, kar vidim skozi številne kazenske postopke, vodene v teh letih. Niti ne zlobo ali moralno zavržnost, bolj banalno neumnost tistih, ki mislijo, da se jim nič ne more zgoditi iz takšnih ali drugačnih razlogov. Vsakodnevno se tako na določen način potrjuje misel Hanne Arendt o banalnosti zla.
Pravijo, da vrč hodi tako dolgo po vodo, dokler se ne razbije. Hudič je potem lepiti njegove koščke ali kupovati novega brez denarja ...
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
