Ljudske demonstracije in protesti so kot rečeno v demokratični družbi upravičen način izražanja nezadovoljstva z določeno politiko oziroma delovanjem oblasti. Vendar morajo potekati na urejen način, to je, biti morajo prijavljeni in potekati mirno, brez ekscesov, kaj šele nasilja ali huliganstva. Če pa ob tem protestniki kršijo pravne določbe, ali več njih, potem ne gre za organizirane in napovedane demonstracije, temveč za izraz civilne nepokorščine (ang. civil disobedience). V takšnem primeru gre za upiranje (dela) civilne družbe državni oblasti zavoljo njenega domnevnega nelegitimnega delovanja. Gre torej za nepravne aktivnosti, ki niso pravno upravičene, so pa moralno kot odgovor na še večjo nemoralnost oziroma sistematično zlorabljanje oblasti. Pojem so skovali v šestdesetih letih prejšnjega stoletja v ZDA, kjer so se naborniki upirali vpoklicu v ameriško vojno, ki se je šla imperialno, tj. osvajalsko vojno v Vietnamu. Tedaj se je tudi pričelo rojevati tamkajšnje gibanje za zaščito civilnih svoboščin (civil-rights movement).
Civilna nepokorščina torej ima smisel in tudi vodi k boljši, pravičnejši in moralnejši oblasti, vendar je pri tem treba ugotoviti, kaj je tisti moralni cilj oziroma zavzemanje »nepokornih« državljanov, ki pretehta kršenje veljavnih pravnih pravil. Za legitimno civilno nepokorščino morajo torej biti izpolnjeni določeni pogoji.
Tokratni slovenski protestniki nasprotujejo malodane vsemu, kar diši po trenutni Vladi: omejitvi gibanja in kršenjem človekovih pravic in svoboščin, domnevni korupciji pri nabavah zaščitne opreme, klientelizmu pri kadrovanju v državnih ustanovah, omejitvam sodelovanja nevladnih organizacij pri okolje obremenjujočih investicijah. Sicer se v ozadju protestov poleg gornjih nasprotovanj tudi čuti tudi nekakšno sproščanje frustracij zavoljo rigoroznih epidemioloških ukrepov. Potem, ko je bila zdravstvena situacija že boljša in sta prvi strah in zaskrbljenost popustila, so emocije pridrvele na dan. Demonstracije so bile in so še tudi po drugih državah: od Nemčije, ZDA, Španije, Poljske in še kakšno državo bi se pri tem lahko našlo.
Množično izražanje političnih stališč ljudi je celo zaželeno, saj je bolje imeti politično aktivne državljane kot pa apatične, pasivne, ki jih politika sploh ne zanima. V vsebine zahtev tokratnih protestnikov se ne bi spuščal, jih komentiral, bodisi jim pritrjeval ali zanikal. Kar me je v bistvu najbolj zmotilo in v tem tudi vidim »napako« tovrstnega kolesarjenja, je najmanj lahkotno, nonšalantno (tj. malomarno), če že ne zavestno in namerno, skoraj bi lahko rekel nezrelo ali – pobalinsko – kršenje odloka o prepovedi zbiranja. Zdaj je po novem takšen ukrep omejen na zbiranje nad 50 ljudi, pri čemer morajo tudi skupine pod to številko upoštevati varnostno razdaljo med posamezniki. Ko pa so se kolesarski protesti pričeli, je bila epidemiološka situacija slabša in so bili ukrepi še strožji. Torej ravnanje protestnikov še manj sprejemljivo. Kaj če bi tako številna množica postala novo žarišče virusa? Potem se »italijanskemu scenariju« ne bi mogli izogniti. Mrtve bi preštevali v štirimestnih ali celo petmestnih številkah.
Prepoved zbiranja večje skupine ljudi je terjala epidemiološka stroka, ne pa Vlada, da bi na takšen način zatirala nasprotovanje množice ljudi. Resnici na ljubo, ukrepi glede omejitve gibanja, predvsem tisti med občinami je tudi mene najprej jezil, a ko sem bolje razmislil, sem ga skušal razumeti. Kakšna je bila šele situacija v Italiji, Španiji, Franciji ali pa, še nam bližje, v Beogradu. Tam so ljudje šele spoznali vso stisko in bedo karantene. Poleg tega smo lahko v medijih zasledili zgodbo, kako se je virus španske gripe v ZDA vrnil, ko so mislili, da so ga že zatrli. In sicer prek množičnega zbiranja ob praznovanju konca prve svetovne vojne v Filadelfiji. Potem je bil naslednji val virusa še fatalnejši.
Omejevanje zbiranja večjih množic ljudi na enem mestu ima torej svoj epidemiološki smisel.
Civilna nepokorščina bo legitimna, torej moralno upravičena tedaj, ko bodo protestniki izkazali s svojimi dejanji, da so bolj moralni in odgovorni, kot je oblast, zoper katero protestirajo. Kajti ni razumno reči: »Kršim pravna pravila, saj jih ti tudi.« To je namreč zmota pri razumnem argumentiranju z imenom tu quoque, pri čemer ni prava v nepravu oziroma dve nepravi še ne pomenita prava oziroma se medsebojno ne upravičujeta. Če pa je neodgovorno ravnanje ogrožajoče še za številne druge ljudi, ki se ne le v skrbi za lastno zdravje, temveč tudi za zdravje drugih držijo pravil, potem je takšno ravnanje še manj moralno sprejemljivo in deležno razumevanja. To so na primer dobro vedeli delavci Gorenja, ki so prišli v Ljubljano protestirati le z enim avtobusom, da ne bi kršili odloka, ki zapoveduje maksimalno število 50 ljudi na enem mestu. Pa grozi odpuščanje kakšnim tisočim delavcem v tem nedavnem slovenskem gospodarskem velikanu.
K sreči se zdi, da se pri nas virus počasi umirja in verjetno tovrstna zbiranja ne bodo več tako nevarna. Toda epidemiologi so skoraj prepričani, da nas čaka drugi val, če ne zdaj, pa jeseni oziroma pozimi, ko bodo najbrž zopet omejitve gibanja in zbiranja. Upam, da bodo tedaj protestniki, če bodo še aktivni, uvideli, da je takšen način protesta – napaka.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
