S problematiko pravnega interesa pred najvišjim tribunalom sem malce »intimno« povezan. Pred poltretjim desetletjem sem namreč zagovarjal magistrsko nalogo pri prof. Marku Tushnetu na univerzi Georgetown v Washingtonu. V nalogi sem opravil primerjalnopravno analizo med standing-om pred Vrhovnim sodiščem ZDA in pravnim interesom pred slovenskim Ustavnim sodiščem. Bili so časi, v zgodnjih devetdesetih, ko je bil v Sloveniji sprejet Zakon o ustavnem sodišču (ZUstS), Ustavno sodišče pa je oblikovalo svoje prve korake pri doktrini pravnega interesa.
Ob tedanjem preučevanju sem naletel tudi na kritike te doktrine, češ da Vrhovno sodišče ZDA nikakor ni dosledno pri tem, kdaj bo svoja vrata odprlo pritožnikom oziroma kdaj jih bo pustilo zaprta. Seveda je to odvisno od tega, ali želi sodišče zadevo obravnavati – tedaj bo vrata širše odprlo, če pa se z njo nikakor ne želi ukvarjati, bo vrata še močneje priprlo. Tedaj sem bil pod vplivom gibanja Critical Legal Studies in njihove ocene, da so vrhovni sodniki pravzaprav nekakšni vrhunski politiki.
Danes se mi zdi življenjsko, da ima neko splošno stališče izjeme, toda če je teh preveč in ima tudi izjema svojo izjemo, če so izjeme slabo argumentirane, potem se težko izognemo kritiki, ki jo je izrekel Richard Posner v delu Overcoming Law. Tam je nekako cinično zapisal, da teorija ustavnega prava sploh ne obstaja, saj da so doktrine Vrhovnega sodišča tako »ovinkaste« in luknjičave, da je težko postaviti kakšno teorijo, ki vselej mora biti v pretežnem delu koherentna. Kot da bi teoretiki ustavnega prava skušali »uloviti« stališča sodnikov, da jih »ukalupijo«, a jih nikoli ne ulovijo, ker so ti vedno pred njimi. Posner je seveda mislil na ameriško sceno, kar pa bi najbrž veljajo tudi drugod. Gre za tisto koristno pretiravanje, kritiko, ki sili v večjo koherentnost in boljšo argumentacijo v primeru (ne)uporabe neke sodniške doktrine.
Naj za tistega, ki na začetku omenjene odločbe Ustavnega sodišča ni bral, povzamem, da je pobudnik svoj pravni interes utemeljeval s tem, da Odlok »neposredno posega v osebno svobodo vseh oseb na ozemlju RS, saj vsebuje splošno prepoved« in kot tak tudi »vpliva na vsakodnevno življenje pobudnika«. Ta ima stalno prebivališče v eni občini, na delo pa se vozi v drugo občino. Sicer naj bi bil ukrep prepovedi gibanja po izpodbijanem Odloku »primerljiv z ukrepom hišnega pripora«.
Četudi Ustavno sodišče še vedno prisega na, po mojem mnenju neživljenjsko, doktrino pravnega interesa, kjer za sprejem pobude zahteva, da pobudnik izpolnjuje pogoje za ustavno pritožbo (s čimer je v pomembnem delu izničilo pobudo kot samostojen institut), je v tem primeru, ko je bila zadeva še povsem abstraktna, pobudo vendarle sprejelo. Kljub temu, da pobudnik ni imel v roki še niti ene same odločbe, kaj šele, da bi izčrpal vsa razpoložljiva pravna sredstva. Ustavno sodišče se je pri tem sklicevalo na izjemo od doktrine, ki jo – po svoji ustaljeni praksi – prizna tedaj, ko bi pobudnik moral za izpolnjevanje pravnega interesa izpolniti znake prekrška. Skratka izpolnjevanje zahteve po pravnem interesu naj pobudnika ne bi sililo v kršenje prisilnih predpisov oziroma nesprejemljivo pravno tveganje. V tem primeru bi pobudnik lahko izpolnil zahtevo po izpolnjenem pravnem interesu le tako, da bi najprej storil prekršek.
Z obstoječo doktrino pravnega interesa se sicer ne strinjam, saj preveč zapira vrata Ustavnega sodišča. Sprejeta je bila leta 2007, ko se je Ustavno sodišče utapljalo v preštevilnih zadevah. Kasneje so se stvari spremenile: zaostrila se je zakonodaja, pa tudi pripad zadev je nekoliko upadel in bi se prav lahko ta doktrina malce omilila. Bolj smiselna se mi je zdela njena prejšnja različica, ko si pravni interes izpolnjeval, če si ob splošni kritiki sprožil tudi nek postopek in svoj pravni interes na ta način konkretiziral.
Če pa sodišče sprejme neko doktrino in dokler od nje ne odstopi, jo pač mora tudi samo dosledno spoštovati. Sicer se mi zdi izjema od te doktrine, da pobudnik vseeno izpolnjuje pravni interes, če bi ga sicer zahtevano izpolnjevanje prisililo v storitev prekrška, nekakšen poskus, da se stroga doktrina omili. Toda tudi takšna izjema se mi ne zdi najbolj prepričljiva, pri čemer se ne bi želel spuščati v njeno utemeljenost glede na dejanski stan, v katerem se je uveljavila. A ves njen absurd se do konca razgali, ko je ta izjema uporabljena v pričujočem primeru. To lepo obelodani sodnik Jaklič v odklonilnem mnenju.
Jaklič najprej opozori na dejstvo, da je pobudnik izpodbijal Odlok tudi zato, ker mu ne omogoča prečkanja občin, saj da živi v eni, dela pa v drugi. Že tu v bistvu ni izpolnjeval pravnega interesa, saj Odlok nikakor ni posegal v njegovo pravico gibanja, ker je bilo tovrstno gibanje pravzaprav dovoljeno, kajti prehajanje občin v nujnih zadevah, kamor seveda spada opravljanje službe, je bilo izrecno dovoljeno. Ključni pa so Jakličevi naslednji trije stavki: »Prav tako pa ne more veljati, da je pravni interes za neposredni sprejem pobude v obravnavo izpolnjen že zgolj s tem, da pobudniku grozi prisilni predpis, ki določa sankcijo (v tem primeru globo). Za sprejem mora biti primer izjemen še v kakšnem drugem vidiku. Sicer bi to pomenilo, če držimo večino za besedo, da od sedaj naprej vsakdo v tej državi izpolnjuje pravni interes in lahko neposredno na Ustavno sodišče vloži pobudo zoper katerikoli pravni predpis npr. prekrškovne ali kazenske narave.« Na primer, ne strinjam se s plačilom nekega davka zavoljo domnevne protiustavnosti upoštevne davčne določbe in s tem mi preti globa, če davka ne plačam v določen roku. Torej že s tem izpolnjujem pravni interes in lahko neposredno napadem zakon, ne da bi se zgodilo karkoli konkretnega, kar bi šele konkretiziralo pravni interes.
Nobenega dvoma ni, da je odločanje takšnega foruma, kot je Ustavno sodišče, tudi vrednostne narave. To že narekujejo njegove »zgornje premise«, ki so najbolj abstraktne in splošne v pravnem sistemu. Tudi oznake, kot so »rezervni« ali »moralni zakonodajalec«, kažejo v smer vključevanja osebnih vrednot ustavnih sodnikov v sojenje. Navsezadnje britanska teoretičarka O'Callaghan v izvrstnem članku, ki ga je objavila v Journal of Law and Society to trdi za približno četrtino primerov na britanskem Supreme Court. Zakaj bi bilo pri nas kaj drugače? To je »narava stvari«. Zato pa je še posebej pomembna doslednost sodišča tudi pri uporabi svojih doktrin in dobra argumentacije vsakršne izjeme ali odstopa od nje.
V omenjeni zadevi bi tako pričakovali boljšo argumentacijo sklicevanja na prejšnje zadeve (tj. U-I-192/16, U-I-194/17, U-I-107/15 in U-I-40/17) v smislu primerjanja materialnih dejstev precedenčnih primerov s primerom, o katerem je sodišče odločalo. To je enostavna analogija, ki jo je treba opraviti. Če pa še drži to, da je v razpravi sodnik Jaklič opozarjal večino z argumentom, ki ga je tudi zapisal v svojem ločenem mnenju, pa mu na to večina ni odgovorila, potem njeno ravnanje še manj razumem.
Zdi se mi tudi, da se je v tem primeru sodišče ujelo v past, ko izjemo od nekega splošnega pravila (doktrine) razlaga široko, kar pa v teoriji razlage ni dovoljeno. Exceptiones non sunt extendendae! Takšna široka razlaga in uporaba izjeme strogost splošnega pravila doktrine scela izniči, saj jo bo treba odslej uporabljati dosledno – za vse prihodnje bistveno podobne primere.
Ne vem, kaj je takšnemu stališču večine botrovalo. Morda naglica pri odločanju v izrednih razmerah? O morebitnih političnih motivih na Beethovnovi 10 pa ne bi želel ugibati.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
