Zategadelj apeliram zlasti na naš pravniški ceh, da odslej Vsakdo ravna tako, kot je Prav(o), kajti Narobe je bistveno nevarnejše kot katerakoli telesna bolezen. Če kdaj, je zdaj napočil skrajni čas, da različne in nekompatibilne državne pravne ureditve poenotimo v globalno zdravstveno pravo. Novinarje dodatno pozivam, da ne zlorabljajo besede koronavirus kot pompozni sprožilec za povečevanje gledanosti, poslušanosti in branosti z (avto)sugestivnim učinkom noceba (“škodoval bom”), marveč jo naj prefinjeno uporabljajo kot placebo (“ustregel bom”) s sočutnim občutkom za nujne informacije o dejanskem stanju, za napotke in opozorila. Z vsem spoštovanjem do nove vlade in (naposled) odloč(il)nih ukrepov, ji dobrohotno odsvetujem ponesrečene skovanke kot je recimo protikorona zakonski paket, ker zvenijo preveč modno in cool, kar pomislite na slikovito metaforo “k rakom žvižgat,” ki bržkone ni okusna za umirajoče bolnike in požrtvovalne zdravnike ter medicinske sestre na onkološkem inštitutu … Smeh je resda pol zdravja, a ni vse obče smešno, daleč od tega, za povrh pa besede ustvarjajo škodljive ali koristne vibracije, zato jih je treba v težkih časih še posebej skrbno izbirati nekje v zlati sredini med svobodnim izražanjem in človekovim dostojanstvom.
Zdaj pa k današnji temi oziroma lepše rečeno - k svetlobi.
Ko po oranju prispemo do konca njive, običajno obrnemo plug na travnatem svetu, ki ga romantično imenujemo ozára. Na ozarah takisto ustavljamo konje, kosimo otavo in pasemo drobnico, a ko si malce oddahnemo, nam dušo zamaknejo zeleneče ozare, rumeni regratovi cvetovi kot glasniki pomladi in zibajoče lučke, ki s pomočjo vetra potepuha kvišku in naokoli trosijo semena. Ko naposled odrinemo domov, nas zopet presunejo navidezna obrobja, tokrat ozarjena z večerno zarjo. In takrat ni več nobenega zloveščega virusa, le še ljubezen in zdravje …
Metaforično nam takšne utrinke z regratovimi lučkami vred pričara verski (duhovni) program Ozare, ki je predvajan ob sobotah pozno popoldne na prvem programu nacionalne televizije pod srčnim skrbništvom odgovornega urednika Vida Stanovnika. Pred nekaj meseci me je prijazno povabil k sodelovanju, da bi prispeval tri osebna razmišljanja in šest anketnih odgovorov glede izbranih bivanjskih vprašanj iz vsakdanjega življenja. Ponudbo sem z radostjo sprejel, saj so mediji preredko naklonjeni duhovnosti, ki je bistveno bolj celostna kot katerakoli institucionalizirana religija.
Nastopanje pred kamero mi ni tuje, ker to počnem že skoraj tri desetletja, sprva kot komentator zlasti pomorskopravno obarvane tematike, potem kot politik o raznovrstnih temah in zadnje čase predvsem kot učenec duhovnosti, celostne zavesti, starodavnih modrosti, večne filozofije in svetovnega etosa. Domišljal sem si, da vsaj približno poznam postopek, a še nikoli nisem bil deležen tako celovito profesionalne obravnave, da me je že po nekaj minutah zapeljala v zanos kot bi ga nemara doživel med snemanjem televizijske nadaljevanke ali filma. To je trdo in odgovorno delo vseh sodelujočih in ne zgolj blišč in prikazana zunanja podoba za občinstvo, zatorej bi želel na tem mestu javno izreči vso priznanje predanim televizijcem, ki se preživljajo s tem pomembnim poklicem. Bravo, kapo dol, bi rekel bivši selektor slovenske nogometne reprezentance Srečko Katanec, jaz pa pravim glavo gor, ne glede na vse težave, s katerimi se srečujete v svojem poklicu, ker vas mnogi cenimo in občudujemo, pa ne zgolj zaradi lepote, vitkega stasa in fotogeničnosti, temveč predvsem zaradi žlahtne Vsebine.
Nekaj dni pred snemanjem sem prejel dispozicijo, iz katere so bili razvidni datum, čas in lokacija snemanja, naslov programa oziroma oddaje in ime “igralca,” člani ekipe, oprema in plan dela. Podatke je pripravila Alenka Orel, poleg sijajnega urednika Stanovnika pa so sodelovali še pronicljiva mlada režiserka Tokuhisa Kaya, pišoči snemalec Andrej Lupinc in njegov asistent Boris Javornik, teleprompter operater Joško Repovž (gre za tehnika, ki skrbi za t.i. “trotlboben”, auto cue, prikazovalnik besedila, ki ga bere nastopajoči), osvetljevalec Franc Gradišar, maskerka Polona Slabe in prevoznik Borger.
Posneli smo tri razmišljanja, ki so bila predvajana
15. februarja (https://4d.rtvslo.si/arhiv/ozare/174671992),
29. februarja (https://4d.rtvslo.si/arhiv/ozare/174675001) in
21. marca (https://4d.rtvslo.si/arhiv/ozare/174680213 ),
kakor tudi šest anketnih odgovorov.
Izvolite jih prosim tudi v pisni obliki, če me imate že poln avdiovizualni kufer. Mimogrede, nekdanji poslanski kolega mi je poslal hudomušno fotomontažo televizijskega posnetka oziroma nekakšen zaslonski škrat, kjer pod mojo malenkostjo piše “nagovor ljubljanskega škofa metropolita Stanislava Zoreta …” :)
Hja, človek lahko okosteni v preteklosti ali pa se v sedanjosti spreminja in po svoje razvija.
“Ljubezen, svobodo in celo dostojanstvo, vse to moramo braniti - celo za ceno življenja!” (Ma Jian)
Ali je res, da smo dolžni braniti ljubezen, svobodo in dostojanstvo tudi za ceno lastnega življenja?
Življenje je najdragocenejše darilo, ki ga mati in oče, stvarnik, bog, prasila, kozmična zavest ali vesolje podarita bitju, zato je mnogo več kot pravica, saj je vpeto v Celoto.
To narekujejo domala vsa civilizirana človečanska pravila sobivanja, denimo svetovni etos kot praetos elementarne humanosti, ki temelji na skupnih prvinskih življenjskih zapovedih kot so človečnost, zlato pravilo, nenasilje, pravičnost, resnicoljubnost in partnerstvo obeh spolov. Na prvo mesto postavlja humanost in načelo človečnosti za kulturo nenasilja in za spoštovanje svetosti slehernega življenja. Vse ostale vrednote so drugotnega pomena, vključno z ljubeznijo, svobodo in dostojanstvom.
Tako je zapisano tudi v vrhovnih mednarodnih, evropskih in nacionalnih pravnih aktih. Splošna deklaracija človekovih pravic in Listina Evropske unije o temeljnih pravicah primarno varujeta pravico do življenja kot predpogoj za človekovo dostojanstvo in svobodo, slovenska ustava pa sega še višje z določbo, da je človeško življenje nedotakljivo.
Iz zgodovine in sedanjosti poznamo mnogotera pričevanja, da so vojaki, gverilci, mučeniki, teroristi in nedolžni civilisti žrtvovali svoja življenja za domovino, vero in soljudi. Retorično se sprašujem, ali so države, ideje, politični in verski voditelji res vredni takšne strahotne žrtve kot je človeško življenje? Kaj pa družinski člani, sosedje, prijatelji in znanci?
Napak bi bilo posploševati, zato lahko rečem le zase, da bi se svojemu življenju odpovedal le v primeru, ko bi bilo možno zgolj na takšen radikalen in nepopravljiv način zaščititi moja otroka, kar je nagonsko in ne zgolj sočutno dejanje iz najgloblje brezpogojne ljubezni. Tako bi storil tudi za ljubezen mojega življenja, za ostale pa nisem prepričan. Hkrati se zavedam, da je človek prav zaradi ljubezni, nesebičnosti, človečnosti in sočutnosti sposoben čudežev, kamor bržkone spada tudi samožrtvovanje zaradi nekoga ali nečesa.
“Ne dopustite, da bi katerikoli človek, ki je prišel k vam, ne odšel od vas vsaj malo srečnejši.” (Mati Terezija)
Že antični misleci so poudarjali, da je človek družbeno bitje in ni rojen le zase, temveč za družino, prijatelje, domovino in najširše stvarstvo. Vsakdo ima dolžnosti do skupnosti, v kateri je edino mogoč svoboden in popoln razvoj njegove osebnosti, je zapisano v splošni deklaraciji človekovih pravic. Ta socialna tenkočutnost je skoraj tri desetletja v zaporu plemenitila Nelsona Mandelo, čigar magnetična karizma je vzklila iz afriške vrednote ubuntu, ki bi jo zahodnjaki tolmačili kot bratstvo, izvira pa iz zulujskega pregovora umuntu ngumuntu ngabantu – človek je oseba le zaradi drugih ljudi. Nismo le posamezniki, temveč del neskončne mreže človeških bitij, kajti vsi smo medsebojno povezani, jaz je vedno podrejen nam, zato nihče ni samoten otok, kot je romantično recitiral John Donne.
Aristotel je človeka opisal kot družbeno žival, njegova eudaimonia pa je dandanes tako zelo čislana mantra, da o njej razglabljajo številni teoretiki in praktiki. Psiholog Martin Seligman je denimo za človekov razcvet izdelal model, ki je zgrajen na pozitivnih čustvih, udejstvovanju, pozitivnih odnosih, smislu in dosežkih.O sreči predavajo, jo preučujejo, merijo s posebnimi indeksi, ji posvečajo praznike in jo častijo kot sveti gral. Hkrati bi bila najmanj poldruga milijarda Zemljanov povsem zadovoljna in srečna s fiziološkim minimumom, občutkom sitosti, čilosti in varnosti, nekatere pa tudi neizmerno bogastvo več ne osrečuje.
Drži, da naj si vsakdo pomaga sam in mu bo tudi bog pomagal, toda tu je še država, ki je poosebljena zastopnica ljudstva in je dolžna priskočiti na pomoč sleherniku, da razvija obče vrline in svoje veščine ter poišče srečo. Njena učinkovitost je odvisna od sposobnosti in integritete ljudi, ki so odgovorni za delovanje državnega sistema. Osrečeni sistemski delci bi bili najboljše zagotovilo, da bi vsak politični sistem deloval kot naoljen perpetuum mobile.
Kar osrči, to osreči, pravi pater dr. Karel Gržan, zato poskušajmo vsaj malce osrečiti vsakega sočloveka, ki ga srečamo, pa bomo zagotovo tudi sami bolj srečni.
“Bodi prijazen, kadarkoli je mogoče. Vedno je mogoče.” (Dalajlama)
Kot profesorju mi je posebej pri srcu tibetanska tradicija, po kateri odlikujejo velikega učitelja tri vrline: akademska izvrstnost (khé), moralna integriteta (tsün) in prijaznost (sang). Prvi dve sta verjetno tudi zahodnim pedagogom samoumevni, kaj pa tretja, se zavedamo neskončne pozitivne energije, ki jo sije sonce prijaznosti?
O moči prijaznosti izčrpno piše Piero Ferrucci, priznan strokovnjak za psihosintezo. Opisuje kar osemnajst subtilnih načinov za doseganje prijaznosti, ki je ključna za sočutno življenje. To so iskrenost, s katero vse postane lažje; toplina ali temperatura sreče; odpuščanje z osredotočenjem na sedanjost; pristen človeški stik - dotakniti se in biti dotaknjen; občutek pripadnosti - pripadamo, torej smo; zaupanje - ali smo pripravljeni tvegati; pozornost - edini trenutek je zdaj; empatija - razširitev zavedanja in skromnost - nismo sami na svetu.
Za prijaznost so izjemno pomembne tudi potrpežljivost, ki je božja mast, saj se počasi daleč pride; in še velikodušnost, prilagodljivost, spomin na druge, zvestoba, služenje in radost.
Posebej je treba poudariti spoštovanje, glejmo in poslušajmo, dovolimo drugim ljudem, da so to, kar so, ne da bi jim sodili, jim svetovali ali pritiskali nanje z upanjem, da se bodo ukrojili po naši meri. Dajmo jim prostor, ki si ga zaslužijo, zaupajmo jim, da bodo sami odkrili svojo usodo. Spoštovanje je eden od ključnih pogojev za srečno prijateljstvo, ljubezensko zvezo ali kakršenkoli zdrav medčloveški odnos.
Najlažja pot do sreče je hvaležnost, a žal premalokrat vidimo kaj dragocenega tudi v majhnih in nepomembnih situacijah, kar je bistveno za našo srečo ali vsaj za dobro počutje. Karkoli smo postali in dosegli v življenju, nismo zgolj zaradi sebe, ampak tudi po zaslugi drugih, recimo staršev in učiteljev, zato bi morala biti nenehna hvaležnost naša stalna sopotnica.
Ljudski pregovor pravi, da lepa beseda pravo mesto najde. Bodimo od danes naprej za kanček bolj prijazni, pa bo svet za vse nas bistveno lepši in srečnejši.
O nevednosti, notranjem miru, umetnosti, maščevalnosti, modrosti in darovanju
Urednik mi je postavil tudi šest zanimivih anketnih vprašanj, na katere sem poskušal odgovoriti čim bolj jedrnato.
Ali je nevednost škodljiva? Da, če zaradi nje trpimo ali če zaradi svojega neznanja škodujemo drugim živim bitjem ali celotnemu planetu.
Kako si predstavljam notranji mir? Hm, kot meditativno stanje brez negativnih ali kakršnihkoli misli, ki jih proizvaja ego, je zlitje s sedanjostjo in stvarnikom, je prebuditev zavesti v neskončni ljubezni.
Kaj pa je zame umetnost? To je doživetje lepote, ki človeka v zanosu zbliža z naravo in soljudmi, z enostjo in božansko celoto.
Ali odobravam maščevalnost? Nikakor ne, ker je takšno ravnanje zlovešče rjovenje in besnenje nezavestnega ega, ki hoče preglasiti ozaveščeni jaz. Iz teme se lahko izcimi le še hujša tema, zato lahko mnogo več dosežemo s svetlo ljubeznijo in sončnim odpuščanjem kot mračnim sovraštvom, ki izvira iz temačnega strahu.
Sprašujete me še, kakšna je moja moja pot, moj način doseganja modrosti. Jedrnato bi lahko odgovoril takole: z nenehnim branjem, študiranjem, poslušanjem, opazovanjem, meditiranjem, pogovarjanjem, premišljanjem, pisanjem in vzgajanjem duhovnosti onkraj materialnega.
Zadnje vprašanje se je glasilo, ali ima brezpogojno darovanje meje. Odgovoril sem, da je edina meja darovanja njegova brezpogojnost, ker brez te predpostavke ni iskrene obdaritve.
***
Drage bralke in bralci, ostanite zdravi in doma, optimistični, ljubeči in sočutni. Kmalu ne bo več vse po starem, marveč bo lepše in boljše, le neomajno moramo verjeti v to in za boljši jutri že danes prispevati po svojih največjih umskih, fizičnih in duhovnih močeh.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
