Logistika oziroma podpora dela je recimo zelo različna na dveh sodiščih, na katerih sem deloval, pa čeprav sta obe sodišči okrožni in zgolj kakšnih 70 km narazen. Razlika je recimo, da za prenos spisov nekje skrbijo kurirji, drugje sodniki sami, da je različno organizirano delo t.i. izvenobravnavnih senatov ali delovanje oziroma sodelovanje med strokovnimi sodelavci in sodniki, če omenim samo tisto, kar mi najprej pade na misel.
Nekaj, tako se mi zdi, pa ostaja večinoma enako, to je delo sodnika in njegove strojepiske. Oznaka strojepiska ima razen arhaičnosti izraza, tudi malce zavajajoč učinek, ker je njena vloga precej širša. V kakšni gospodarski družbi bi verjetno zanjo uporabili kakšen bolj blesteč naziv, recimo poslovna sekretarka ali kaj podobnega. Razen tega, da nastopa v čisto formalni vlogi zapisnikarice, so tu še naloge, ki to bistveno presegajo, od izvedbe vabljenja strank in prič, do skrbi, da je vse vneseno v elektronski vpisnik, da se pripravi soba za obravnave, snema, skratka, precej opravil, ki presegajo tipkanje po nareku. Ob tem je še pomembno dejstvo, da s strojepisko sodnik ali sodnica preživi bistveno več časa, kot s svojimi kolegi. V današnjem času in pri daljših obravnavah pogosto celo več, kot s svojimi družinskimi člani. Tako dejansko predstavljata neko zanimivo delovno celoto, katere usklajenost je ključna. Marsikaj od tega je del dogovora med sodnikom in strojepisko, precej tudi del osebnega stila obeh. Ključno je, da za praviloma 60 ali celo več zadev, ki jih ima sodnik v delu in ki terjajo neprestano delovanje, sodnik čisto enostavno potrebuje nekoga, ki je več, kot zgolj oseba, ki tipka in obvlada urejevalnik teksta.
Sam sem v tem času sodeloval z dvema strojepiskama, Gabrijelo in Emo. Ema, ki je to delo opravljala zame zadnjih šest let, se je pred nekaj dnevi poslovila in odšla v bolje plačano službo. Za mlado žensko, ki ima v žepu diplomo ekonomske fakultete, je bilo, pošteno rečeno, to tako ali tako zgolj vprašanje časa. Ob resnično mizerni plači, ki jo to naše osebje prejema, bi bilo vztrajanje v tej službi, če se glede na njeno izobrazbo, lahko malo pošalim, tudi ekonomsko neupravičeno. Pri obeh navedenih sodelavkah je bilo tako, da sta pri meni začeli in pred tem nista imeli izkušenj strojepiske. Emi je bilo v tem smislu težje, ker sem jaz že imel jasno predstavo o tem, kaj naj bi počela in, ker sam ravno nisem najbolj standarden primerek nadrejenega.
Slednje je verjetno pripisati dejstvu, da sem opravljal kar nekaj poklicev in sem v praviloma hierarhičnih strukturah prešel celotno pot od spodaj navzgor. Ker sem imel pri tem, priznam, precej sreče, mi nikoli ni bilo potrebno ob napredovanjih in zaradi napredovanj hoditi preko trupel in, po pravici povedano, me to še sedaj ne zanima. Razmerje podrejenosti in nadrejenosti je tako zame bolj vprašanje razdelitve kompetenc in ne medčloveškega odnosa.
Usklajevanje tega je precej zahtevna reč, zlasti zato, ker tudi nisem primerek človeka, ki bi čutil potrebo po neprestanem nadzoru. Ko se dogovorimo, kaj je potrebno narediti, menim, da se ostali zavedajo pomembnosti svojih nalog in jih bo lastna delovna etika motivirala, da jih ustrezno opravijo. Na drugi strani sem za vprašanja in rešitve, v kolikor jih imam, vedno na razpolago. Z uporabo sodobnih tehnologij, zlasti s t.i. skupinami na aplikacijah, kot so Viber, sinhronizacija elektronskih koledarjev in podobno, se lahko marsikaj hitreje reši in odpravi zaplete. Kolikor vem, vsaj na našem oddelku edini uporabljam to možnost, kjer smo neposredno povezani moja strojepiska, strokovna sodelavka in sam. Seveda tak način ni primeren za vse in siliti sodelavce v to, bi bilo pravzaprav neprimerno. Obnese pa se vsekakor.
Slaba lastnost takšnega koncepta je, ko kakšen član take delovne skupine ali teama le-tega zapusti, traja precej časa, da se stvari spet postavijo na pravo mesto. Sploh ker, prosto po Forestu Gumpu, nikoli ne veš, koga boš dobil za novega člana in, ali bo sploh primeren za tako vrsto sodelovanja. Kot sodnik kaj dosti besede pri izbiri nimaš, dandanes pa tudi ni tako enostavno dobiti koga za ta dela. Verjetno bi bilo dobro, da bi v organizacijskem smislu jasno postavili zahtevo, da ima sodnik zagotovljenega strokovnega sodelavca in strojepisko kot fiksno ekipo in določiti notranja razmerja.
Da pa ne bo vse preresno – Ema je ob odhodu pustila tudi navodila za svoje naslednice. Ob nekaterih sem se lahko prav nasmejal. Na tem mestu je neprimerno, da jih objavim, a toliko lahko povem, da izrecno kažejo, kako resno je jemala svojo vlogo in kako jasno je prepoznala moje šibke strani. In to mislim, da je ključno, ker dokazuje tudi pomembnost njenega prispevka k skupnemu delu.
Očitno pa je skrajni čas, da se naučim lepo pisati, ker ena od njenih ugotovitev je kratka in zgovorna: „dopisi so klasika ... napiše kratko in grdo ;)“ Upam, da bo vsaj glede tega v novi službi imela več sreče.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
