Ne čudi, da je Vrhovno sodišče reševanje tovrstne problematike predstavilo kot eno od prioritet slovenskega sodstva v letu 2020. Ena od takšnih težjih kazenskih zadev je tudi zadeva Novič, ki se vleče že pet let in kjer grozi celo zastaranje. To bi bil precejšen udarec za sodstvo. V primerjavi s številnimi drugimi zadevami, ki so obravnavane in razsojene razmeroma hitro, je takšnih »razvpitih« primerov najbrž sorazmerno malo. Toda prav takšne zadeve mečejo slabo luč na delovanje sodstva, saj so te medijsko tudi najbolj zanimive. Tudi če so, tu in tam, za prepočasno reševanje tovrstnih zadev soodgovorni tudi drugi akterji, denimo policija z bolj ali manj kakovostnim delom v predkazenskem postopku, državno tožilstvo, ki ni vselej dobro pripravljeno na glavne obravnave, zakonodajalec, ki ne sprejme določenih nujnih sprememb kazenske zakonodaje, bo na koncu vso javno odgovornost nosilo sodstvo. Temu je potem ustrezen njegov ugled v javnosti, ki je prenizek.
Vrhovno sodišče je v publikaciji ob otvoritvi sodnega leta 2020 tako sodiščem svetovalo boljše priprave glede načrtovanja poteka glavnih obravnav in njihovo koncentrirano razpisovanje. Na 25. strani omenjene publikacije je zapisalo: »Načrtno in koncentrirano delo na kazenskih zadevah vodi ne le do hitrejšega zaključka zadeve, temveč tudi preprečuje zastaranje.«
Že kakšnih deset let nazaj je zagrebški profesor Uzelac v eni izmed ameriških pravnih revij zapisal, da je ena od hib post-socialističnih sodnih postopkov poleg prevelikega števila razveljavitev nižjestopenjskih odločitev in neskončni krog ponovnih sojenj, tudi premajhna koncentracija postopkov. V svojem zapisu je meril na hrvaško pravosodje, zavoljo skupne zgodovine pa so tovrstni problemi (bili) značilni tudi za (nekatere) naše sodne postopke. Pri tem imam v mislih sicer kompleksno zadevo, kjer je bilo do prvostopenjske razsodbe vsega skupaj 80 narokov za glavno obravnavo. Sodišče je v tej zadevi sicer naredilo načrt glavnih obravnav, pri čemer se je odločilo, da bo zadevo obravnavalo, recimo, vsak ponedeljek ob določeni uri. Nisem strokovnjak za kazenski postopek, vendar sem prepričan, da bi se dalo zadevo pripeljati do končne odločitve tudi hitreje. Zavedam se dejstva, da je pogosto treba čakati na izvedenska mnenja, ki so v zapletenih situacijah časovno zelo potratna, ali na kakšne dokaze iz tujine, kar vse terja čas, a vtis je, da bi organizacija lahko bila tudi boljša, predvsem pa bi obravnave lahko potekale hitreje. Sodnik bi delal bolj koncentrirano na določeni zadevi, pri čemer bi obračal manj spisov. Tu ni tako pomembna storilnost posameznega sodnika v številkah, temveč t. i. časovni standard, na podlagi katerega bo stranka prišla do razsodbe. To je pravi pokazatelj učinkovitosti sodstva. Kot zunanji opazovalec delovanja sodstva, nič več ne slišim o časovnih standardih Vrhovnega sodišča, ki naj bi nadomestili zloglasno Normo.
Prav gotovo si dolgih kazenskih postopkov večinoma ne morejo privoščiti v deželah common law. Če ne zaradi drugega, morda zaradi tega, ker jetreba včasih porotnike izolirati od zunanjih vplivov in jih namestiti v poseben prostor. Tudi slavni primer OJ Simpson, z največ publicitete v ameriški pravosodni zgodovini in ekipo »dream team« odvetnikov, je trajal (vsega) leto in štiri mesece, pri čemer je samo sojenje trajalo 11 mesecev, porotniki pa so bili izolirani 265 dni (rekord v ameriški zgodovini). Zadeva OJ Simpson sicer nikakor ni pravi pokazatelj ameriškega kazenskega pravosodja in dolžine teh postopkov, saj je »rekorderka med rekorderji«. Pri nas pa je takšen čas sojenja nekakšen standard, kajti za leto 2019 je 13,6 mesecev povprečno trajanje pomembnejše zadeve na okrožnem sodišču, pri čemer to povprečje najbrž pokonci »držijo« kazenske zadeve (13. stran zgoraj omenjene publikacije).
Vrhovno sodišče je na straneh 24-26 dalo jasna navodila predsednikom okrožnih sodišč in vodjem kazenskih oddelkov na teh sodiščih tudi glede večje koncentracije glavnih obravnav. Toda bojim se, da to ne bo zadostovalo, saj se zdi problem globlji in bi bili potrebni večji strukturni posegi v kazenski postopek.Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
