Ustavno sodišče RS je v svoji odločbi št. U-I-32/15-56 z dne 8. 11. 2018 odločilo, da je »Člen 4 Zakona o določitvi volilnih enot za volitve poslancev v Državni zbor (Uradni list RS, št. 24/05 – uradno prečiščeno besedilo) … v neskladju z Ustavo.« (3. točka izreka) in da »Državni zbor mora ugotovljeno protiustavnost iz prejšnje točke izreka odpraviti v roku dveh let po objavi te odločbe v Uradnem listu Republike Slovenije.« (4. točka izreka) Natančneje je ugotovilo, da »volilni okraji ne ustrezajo več nobenemu merilu iz 20. člena ZVDZ. Razlike v velikosti volilnih okrajev se povečujejo, pri čemer niso spoštovane niti meje sedanjih občin niti merilo geografske zaokroženosti.« (56. odstavek odločbe) Zato je ugotovilo, da »je 4. člen ZDVEDZ v takem neskladju s tretjim, četrtim in petim odstavkom 20. člena ZVDZ, da pomeni neskladje z 2. členom Ustave« (57. odstavek), se pravi načelom pravne države. Ustavno sodišče je v tej odločbi zamudilo priložnost odpraviti nepoštenost slovenskega volilnega sistema, a je vsaj v eni točki žal s pravno latovščino ugotovilo kršitev načela enakosti.
Razumeti je predsednika republike in relevantne organe državne uprave, da se je v zadnjem letu in pol tako hitelo s srečanji, kjer bi strokovnjaki in predvsem trenutni politični akterji našli soglasje za izvršitev 3. točke omenjene odločbe Ustavnega sodišča. Zavedali so se, da lahko pride do izjemne pravne situacije, če spremembe ne bi bile pravočasno sprejete. Državni zbor RS se je spričo zadnjih dogodkov na vrhu izvršilne veje oblasti znašel v izjemni pravni situaciji. Ali je potrebno izvršiti odločbo Ustavnega sodišča pred novimi državnozborskimi volitvami, da jih bomo označili za poštene in pravične, ali pa slednje ni potrebno?
Ustavno sodišče se je omenjene dileme dobro zavedalo. V 58. odstavku odločbe je med drugim zapisalo, da »Kadar Ustavno sodišče ugotovi protiustavnost zakonske določbe, jo praviloma razveljavi. Razveljavitev 4. člena ZDVEDZ bi pomenila, da območja volilnih okrajev ne bi bila določena. V sistemu, v katerem se glasovanje izvaja v volilnih okrajih, bi to pomenilo, da volitev ne bi bilo mogoče izvesti.« Dodalo je, da »Volilni okraji morajo biti nujno določeni, zato bi njihova razveljavitev lahko povzročila obstoj protiustavne pravne praznine z vidika temeljnih ustavnih načel demokratičnosti (1. člen Ustave) in načela, da državljanke in državljani oblast izvršujejo z volitvami (drugi stavek drugega odstavka 3. člena Ustave).« (Prav tam.)
Ustavno sodišče je v 58. odstavku svoje odločbe uporabilo formalnopravno razumevanje slovenskega ustavnega reda. Že res, da predsednik republike lahko razglasi in državna volilna komisija lahko formalnopravno izpelje volitve brez izvršitve 3. točke izreka odločbe Ustavnega sodišča, vendar ali bi bilo to materialnopravno pravilno z vidika varstva enakosti aktivne volilne pravice? Sodnik Jaklič se je v svojem delno odklonilnem in delno pritrdilnem ločenem mnenju upravičeno vprašal »Ustavno sodišče sodi v imenu ljudi in za ljudi kot suverena te države. S kakšno pravico bi jih torej … držali v temi in jim ne sporočili, da je bila v vseh teh letih njihova temeljna demokratična pravica v takšni meri kršena, demokratična kvaliteta slovenske države pa s tem neuresničena?« (6. odstavek, str. 4 mnenja) Z vidika materialnega ustavnega prava je odlaganje odprave protiustavnosti in zagotovitve varstva enakosti aktivne pravice neprimerno in vsebinsko neustrezno. Andraž Teršek pravilno ugotavlja v kolumni, da je »zaščita volilne pravice volivcev, ki so kot ljudstvo ob volitvah suveren, po njih pa izvorni nosilec oblasti, je odvisna le od enakosti in enakopravnosti volilne pravice in volilnega glasu.« V tej luči je k zmedi pripomoglo tudi samo Ustavno sodišče, ki v 58. odstavku svojo odločitve glede 4. člena Zakona o določitvi volilnih enot za volitve poslancev v Državni zbor razlaga v nasprotju z načelom pravne države iz 2. člena ustave.
Razumeti je sicer nekatere kolege, ki v svojih izjavah in prispevkih zagovarjajo izvedbo volitev kljub očitni protiustavnosti trenutne zakonske ureditve. A njihove razlage se preveč osredotočajo na formalno plat te zgodbe. Dvoletni rok, ki ga je postavilo Ustavno sodišče resda še ni potekel, a Državni zbor se je znašel v izjemni pravni situaciji. V izjemnih pravnih razmerah je potrebno tehtati med načelom demokratičnosti in protiustavno izvedbo volitev na eni strani ter uresničevanjem vladavine prava in podaljšanjem mandata trenutne interesne koalicije do reforme 4. člena Zakona o določitvi volilnih enot za volitve poslancev v DZ. Nedvoumno je, da je protiustavnost nastopila že z dnem objave odločbe Ustavnega sodišča, in ne bo šele po poteku dvoletnega roka za izvršitev. Slovenska ustavna demokracija črpa iz temeljnih ustavnih vrednot, med katerimi sta zagotovo tudi enakost in vladavina prava. Smiselno bi bilo zato protiustavnost odpraviti pred razpisom novih volitev iz razlogov, ki izhajajo iz izreka odločbe Ustavnega sodišča kot tudi zaradi sociološkega-pravnega konteksta, ki zaznamuje Državni zbor, in sicer njegove popolne ignorance pri izvrševanju odločb Ustavnega sodišča.
Izjemna pravna situacija terja, da mora Državni zbor pred naslednjimi volitvami skrbno in tehtno premisliti ali si lahko privošči še ene neenake in posledično nepoštene volitve? Predsednik republike sicer formalnopravno lahko razpiše volitve, a za kakšno ceno? Ali bo novo izvoljena interesna koalicija v Državnem zboru po takšnih volitvah še imela interes, da izvrši odločbo Ustavnega sodišča in spremeni ureditev po kateri je bila izvoljena? Zakonodajna veja oblasti je zavezana spoštovati in uresničevati odločbe Ustavnega sodišča. Če jih ne želi izvršiti, je morda za slovensko državo bolje, da poslanci in poslanke spremenijo ustavo in odpravijo ustavno demokracijo.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
