Splošni pravni akt, ki predpisuje tozadevni postopek, je seveda Zakon o predlaganju kandidatov iz Republike Slovenije za sodnike mednarodnih sodišč (ZPKSMS). Je eden krajših zakonov (le 10 členov), ne upam pa se trditi, da tudi eden boljših. Moram priznati, da niti ne vem, kaj je bil zgled za njegov sprejem leta 2001 oz. kakšna je bila predhodna ureditev, ne to, ali imajo ostale države npr. v EU smiselno podobne postopke. Sem pa vedno bolj prepričan, da je v njem nekaj nerodnih ali vsaj ne dovolj domišljenih rešitev.
Tu me zanimata predvsem prvi in tretji odstavek 6. člena ZPKSMS, ki se glasi: »Predsednik Republike Slovenije se po pridobitvi mnenja Vlade Republike Slovenije in sodnega sveta Republike Slovenije do prijavljenih kandidatur opredeli ter posreduje predloge potrebnega števila kandidatov za izvolitev Državnemu zboru Republike Slovenije. … Predlog mora biti obrazložen.« Pri tem ima, pred potrditvijo v DZ, ključno predlagateljsko vlogo torej predsednik RS, katerega predlog mora biti obrazložen. Mnenji v postopku, ki po tem zakonu sploh ni treba, da sta obrazloženi, podata Vlada in Sodni svet. Ti mnenji naj bi predsedniku, ki je predvsem nestrankarski, a politični organ, omogočili oblikovati primeren predlog, ki naj bo tudi strokovno podkovan. Ker je Vlada eminentni politični (in strankarski) organ, je doslej to funkcijo opravljala tako, da je bodisi (pričakovano) izbrala »svoje« kandidate ali pa enostavno, če se je zavedala svoje institucionalne »pristranskosti«, v dobri veri podprla vse, ki so izpolnjevali formalne pogoje. Tako bi nekakšna analiza njenega dosedanjega ravnanja prav gotovo narekovala ugotovitev, da Vlada pač ni primeren organ za posredovanje mnenja predsedniku, kateri so najboljši kandidati za takšne funkcije. Ker so to sodniške funkcije, naj bi štele predvsem strokovne reference.
Vsa teža (strokovnega) mnenja je v teh postopkih posledično padla na Sodni svet. V praksi se je tako uveljavilo stališče »Kar Sodni svet reče, kakor Sodni svet kandidate rangira, to bo tudi predlog (najverjetneje tudi potrjen v DZ).« Menim, da se je v odsotnosti bolje urejenega postopka, dalo Sodnemu svetu, takšnemu, kot je, s »častnimi« člani(cami) in obilico pristojnosti že glede kadrovanja domačih sodnikov in sodnic, preveliko težo. A po svoje razumljivo, saj v ZPKSMS drugih možnosti enostavno ni.
V bistvu me čudi, vsaj spomnim se ne, da bi do zdaj kdo javno problematiziral ta postopek. Smo morda pričakovali, da se bodo pojavili od nekje super-kandidati, ki bodo ob-super izbiralcih in super-predsedniku, ob super-poslancih v svetu dokazali, da je tovrstna regulacija postopka pravzaprav nepotrebna? Ne ravno obratno, menim, da bo treba legitimnost postopka tudi tu, kot bi dejal slavni Luhman, prikazati skozi (primerno urejeno) proceduro.
Toda ZPKSMS je predvidel le to, da Sodni svet da mnenje, niti tega ne, da naj bo to mnenje obrazloženo. Posledično, ob številnih drugih precej bolj opredeljenih pristojnostih, je tovrstna točka sicer bila zavoljo svoje pomembnosti vedno na začetku dnevnega reda, vendar so šele kasnejše prakse pripeljale tudi do neposrednega zaslišanja kandidatov, česa v začetku ni bilo, ampak se je kandidate rangiralo le na podlagi pisne dokumentacije in razprave med člani(cami) Sodnega sveta.
Treba je tudi razumeti, da v Sodnem svetu sicer sedijo vrhunski pravni strokovnjaki, vendar pretežno za različna področja pravosodja (tj. sodstvo in z njim povezanimi dejavnostmi, kot je odvetništvo, notariat). Pa še kakšen profesor prava se najde, ki pa sploh ni nujno specialist za vprašanje npr. prava EU ali varstva človekovih pravic. Lahko, da je v sestavi kakšen takšen, in tudi v preteklosti je bil, toda to ni pravilo. Objektivno gledano bi bil bolj meritokratičen tisti postopek, kjer bi bili v izbirni komisiji sami ožje specializirani strokovnjaki za področje prava, za katerega poteka tovrstni razpis.
Potem pa je tu še pregovorna majhnost Slovenije, kjer »se vsi poznamo« in se zelo hitro pojavi na razpisu kakšen kolega ali kolegica iz »tvoje« institucije. Morda bi bilo smiselno tu dodati še kakšno dodatno varovalo zavoljo ohranjanja videza nepristranskosti: npr. kakšen (dodatni) etični kodeks, obvezno izločitev, udeležbo tujih strokovnjakov, itd.?
Smo pač specifično okolje, kjer nam maloštevilčnost prebivalstva in zato tudi strokovnjakov, ravno ne pomaga v teh zadevah. Morda je zato potreba po kakšni bolj izvirni rešitvi, kot jo poznajo večje države? To pa je treba vzeti nadvse resno, ne le skomigniti z rameni, češ saj bo boljše… Kajti problem je predvsem ta, da imamo po skoraj 30 letih lastne države eno najmanjših javnih zaupanj v državne institucije v EU. Kar gotovo bremeni tudi razvoj in večje javno blagostanje.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
