It’s what it is, slišimo v filmu Irec, je, kar je, sto ljudi, sto čudi, sejalec seje besede ob poti, na kamnitih tleh, v trnju ali rodovitni zemlji.
“V začetku je bila Beseda in Beseda je bila pri Bogu in Beseda je bila Bog. Ta je bila v začetku pri Bogu. Vse je po njej nastalo in nič, kar obstaja, ni brez nje nastalo. V njej je bilo življenje in življenje je bilo luč ljudem. In luč sveti v temi, a tema je ni sprejela.”
Tako se prične Janezov evangelij Nove zaveze o tistem prelomnem trenutku, ko se je beseda učlovečila in postala Človek. Morda se v tem temeljnem spomeniku krščanstva skriva sporočilo, da je ravno govor z izrečeno in zapisano besedo tisto, kar človeka povzdiguje iz živalskega sveta in ga približuje božanskemu. Z besedami je mogoče marsikaj povedati, zgraditi, podreti, spremeniti, izboljšati, poslabšati, zdraviti, opisati, pretiravati, vznemiriti, razburkati, obtožiti, obraniti, obsoditi, oprostiti, skleniti, razveljaviti, potolažiti, omiliti in pomiriti, možno je simbolično premikati gore, sprožiti revolucije, vojaške udare, svetovne vojne in slične prevrate, uničiti sočloveka ali ga posaditi na prestol.
Besede so torej skorajda vsemogočne, ampak ali je mogoče z njimi, ne glede ne jezik in vrsto pisave (npr. fonetična pisava, pismenke, klinopis, hieroglifi, protoelamitščina) resnično v celoti izraziti tisto najžlahtnejše, kar je nevidno, neslišno, neotipljivo in brez vonja ter okusa, tako kot uspeva slikarjem, kiparjem, glasbenikom, plesalcem …? Se bomo nekoč sporazumevali na drugačen način s pomočjo kozmične “govorice” v okviru celostne zavesti, kar bo zavestnikom in duhovnim alkimistom omogočilo komunikacijo z nezemeljskimi bitji? Kako bo to vplivalo na globalno ali univerzalno družbeno ureditev in na pravila sobivanja - pravo?
Tehtno nas je posvaril Daisetz Teiraro Suzuki glede razumevanja zen budizma - “do not look to words for absolute guidance” - naj nam ne bodo zgolj besede edino vodilo za interpretiranje zapisanega. Do zdaj izumljene črke in njihove povezave so pogosto le površinski odblesk simbolike, ki se skriva za njimi, in tudi zakonska določba je običajno mnogo več kot goli člen ali paragraf.
Ko zmanjka besed, pride glasba, je lepo povedal Ernst Theodor Amadeus Hoffmann, naš stanovski kolega, skladatelj, kritik, pisatelj in karikaturist.
Kot piše literarni kritik in filozof Martin Puchner v svoji izvrstni knjigi Napisani svet: kako so zgodbe oblikovale ljudi, zgodovino in civilizacije (UMco, 2019, prevedla Špela Vodopivec), bi bila velikanska škoda, če književnost nikoli ne bi obstajala; naše pojmovanje zgodovine, vzponov in padcev imperijev in narodov bi bilo popolnoma drugačno, ker ne bi imeli ničesar zapisanega. Literatura namreč ni samo za knjigoljubce, marveč je od svojega nastanka pred štirimi tisočletji bistveno oblikovala življenje večine ljudi na našem planetu. Puchner prične časovnico napisanega sveta s prvimi zgodbami o Gilgamešu v klinopisu okoli leta 2100 pr. Kr., potem pa nadaljuje z grškim uničenjem Troje, najstarejšimi viri hebrejske Biblije, Homerjevimi zgodbami o trojanski vojni v grški abecedi, Ezrovo razglasitvijo hebrejske abecede, fascinantnim učenjem Bude, Konfucija in Sokrata v istem stoletju na različnih koncih sveta, zgraditvijo Aleksandrijske knjižnice, izumitvijo papirja, delovanjem Jezusa, diamantno sutro kot najstarejšo ohranjeno tiskano knjigo, prvim romanom Princ in dvorne gospe izpod peresa Murasaki Shikibu, Gutenbergovo izumitvijo tiskarskega stroja po modelih iz vzhodne Azije, mehiškim Popol Vuh v latinici, Cervantesovim Don Kihotom, deklaracijo o neodvisnosti, komunističnim manifestom, Harryjem Potterjem in internetom. Ključne prelomnice v načinu pripovedovanja in razširjanja zgodb so poleg gline, kamna in pergamenta, kamor je bilo mogoče klesati in pisati, še iznajdba papirja, izum tiska in ustanovitev svetovnega spleta, avtor pa jim dodaja tudi grške generale, japonske dvorne gospodične, španske osvajalce in pustolovce, karibske pesnike in ameriške astronavte na odpravi Apolla 8, med katero je bila posneta veličastna fotografija Zemljinega vzhoda. Puchner nazorno pokaže, kako so imele knjige ključno in pogosto osrednjo vlogo pri razvoju najpomembnejših svetovnih religij, kako so bile “pogonsko sredstvo političnih procesov” in so bile mnogokrat osnova za nastanek in preživetje mnogih narodov.
Ste kdaj pomislili, kaj imajo skupnega Buda, Konfucij, Sokrat in Jezus, poleg njihove veličastne človečanske modrosti? Nobeden ni zapisoval svojih naukov, marveč so vsi raje ob sebi zbrali učence in jih poučevali z dialogom. Pripovedi o Budi temeljijo na besedilih, napisanih več sto let po njegovi smrti; ko je preminil Konfucij, so njegovi učenci začeli beležiti njegove besede, dvogovore, nauke, vprašanja in odgovore, iz česar je vzniknilo konfucijanstvo. Sokrat je preziral pisanje, ker naj bi bilo zgolj nema senca govora in tehnika, ki sicer ujame besede, vendar brez njihovega zvoka, sape in duše, a na srečo ni tako razmišljal njegov varovanec in zapisovalec Platon. Jezus je menda pisal le v pesek, napisane zgodbe o njegovem poslanstvu pa so se iz ustnega izročila učencev začele porajati stoletje po njegovem odhodu v večnost, predvsem v podobi Matejevega, Markovega, Lukovega in Janezovega evangelija, apostolskih del, pisem Rimljanom, Korinčanom, Galačanom, Efežanom, Filipljanom, Kološanom, Tesaloničanom, Timoteju, Titu, Filemonu in Hebrejcem, Jakobovih, Petrovih, Janezovih in Judovih pisem ter Razodetja.
V sorodnem esejističnem duru tudi sociolog in filozof Frank Furedi v knjigi Moč branja: od Sokrata do Twitterja (UMco, 2017, prevedel Sandi Kodrič) večplastno analizira različne vidike branja skozi zgodovino, od iskanja pomena s strani izbrancev in zapisovalcev do razglašene heretičnosti oporečnih knjig, knjižnih grmad, črnih spiskov, razsvetljenstva, domnevne književne pohujšljivosti, očaranosti bralstva in razočaranosti. Branje je komunikacijsko orodje, ki pomaga pri procesu človekove socializacije, saj ga med prebiranjem kakovostne literature kultivira, zato ne bo izumrlo, recimo zaradi tehnološkega napredka. Branje je preobrazilo človekovo zavest in spremenilo svet, je pismenost, vir zadovoljstva, interpretacija in imaginacija, vendar ga je treba v času digitalizacije in umetne inteligence revitalizirati, kar predvsem pomeni, da bi bilo treba preobraziti šolske programe. Namesto, da otroke le opismenjujemo, predlaga Furedi, bi jih morali usposobiti, da postanejo bralci.
Aleksander Veliki je menda na vseh svojih vojaških pohodih nosil s seboj tri predmete: bodalo, skrinjico in v njej shranjeno Homerjevo Iliado, ki jo ni le malikoval, bral in preučeval, marveč tudi udejanjal kot da bi bil sam Ahil. To je tisti magični učinek, ki ga imajo knjige na malodane slehernega bralca, denimo name v ranem otroštvu Pika Nogavička, Erazem in potepuh, Ostržek, Pod svobodnim soncem, Bobri, Drejček in trije Marsovčki, Vinetou, Na Rio de la Plati, Dvajset tisoč milj pod morjem, Potovanje na Luno, Potovanje v sredino Zemlje, Otroka kapitana Granta, Slovenske narodne pravljice, Bajke in povesti o Gorjancih in na desetine ali stotine drugih napisanih umetnin. Knjiga je vseskozi še ena od mojih najboljših prijateljic, od katere se ne morem ločiti ne podnevi ne zvečer ali celo ponoči, bodisi da sem jih bral v ilegali pod prešito odejo v soju žepne številke, ali kasneje na letališčih, v letalu in avtobusu ali na vlaku, pred spanjem, za mizo, na kavču, leže, sede, stoje, kakor pač nanese. Koristno je vse, kar nam pomaga, da postanemo boljši, razmišlja profesor italijanske literature Nuccio Ordine v knjigi Koristnost nekoristnega: manifest (Cankarjeva založba, 2015, prevedla Irena Trenc - Frelih), četudi je navidezno nekoristno, ker je popolnoma brez vsakršnega utilitarističnega namena, denimo čudovita freska, simfonija, roman, esej ali poezija. “Če ne razumemo koristnosti nekoristnega in nekoristnosti koristnega, ne razumemo umetnosti,” je menil Eugène Ionesco, podobno tudi Voltaire s slavnim verzom “Le superflu, chose très necéssaire” (nepotrebno, zelo potrebna stvar). Knjige nas modrijo in mojstrijo, prebujajo in razvijajo domišljijo, nas učijo, osveščajo, čustveno vznemirjajo, bodrijo, pozivajo, spajajo z večnim, božanskim ali kozmičnim.
Umberto Eco je napovedoval preživetje knjig zaradi njihove telesnosti in vonja, ki ga digitalni svet še ne zmore pričarati. Vonj je res mogočno čutilo, četudi nismo psi, kaj vse se skriva v sveže natisnjenih knjigah, revijah in časopisih!
Ustno izročilo in zapisana beseda vseskozi krojita tudi pravo, etiko in moralo. Tovrstna pravila so se rojevala, razvijala in spreminjala tisočletja, preden so jih začeli zapisovati na vrhovih najstarejših političnih tvorb na območju plodnega polmeseca od Egipta prek Palestine do Mezopotamije. Starodavni kodeksi čislajo pravo kot posebno vrednoto, kajti varujejo jih bogovi oziroma vladarji kot njihovi namestniki, tako da zadane božje prekletstvo tiste, ki se pregrešijo zoper postavo. Pravo je bilo namenjeno vzpostavljanju miru, redu in pravičnosti, blaženju sporov in dokazovanju dogovorov (pogodb) s pisnimi dokumenti in verodostojnimi pričami.
Spominjam se zanimivih predavanj profesorjev dr. Sergija Vilfana in dr. Vladimirja Simiča, ki sta nam doživeto pripovedovala, kako so Babilonci med leti 2000 in 1600 pr. Kr. na osnovi starih sumerskih epskih pesmi, nastalih v tretjem tisočletju pred Kristusom, ustvarili Ep o Gilgamešu, ki je vrhunsko delo mezopotamske književnosti in najstarejši ep v svetovni književnosti. Med drugim pripoveduje o razrednem boju med izkoriščevalci in podložniki, vrlinah kot sta denimo veliko srce in preudaren govor, imetju, pogodbah (“Mar za veke sklepamo pogodbe?”) in pravici prve noči (ius primae noctis).
Za najstarejši pravni zapis velja Ur-nammujev zakonik (okoli 2100 pr. Kr.), ki je presenetljivo socialno naravnan, ker se je vladar razglasil za zaščitnika revnih, zato ni prepustil sirote bogatemu, ne vdove močnemu. Njegovo deklarirano plemenitost pojasni sumerski pregovor, da je bogastvo težko pridobiti, ”toda revščina je vedno tu, mar ne?” Določbe zakonika v nekaj primerih izpričujejo, kaj se je takrat zdelo pravično, recimo ubiti morilca ali moškega, ki je razdevičil poročeno žensko, podčrtujejo pa tudi domnevo, da so Sumerci dajali prednost premoženjskim kaznim pred telesnimi.
Tudi Lipit-Ištarjev zakonik (približno 1950 pr. Kr.) naj bi vzpostavil pravičen red, ker ljudi kričé zahtevajo pravičnost, odpravo sovraštva in nasilja. Cilj je blaginja, očetje naj skrbijo za otroke in obratno, družina je vrednota, močno je uveljavljena zasebna lastnina, zapovedano je spoštovanje pogodb, skrbeti je treba za zemljo in jo obdelovati, vendar tako, da sosedom ne nastane škoda.
Zakonik mesta Ešnune (18. st. pr. Kr.) je domnevno najstarejši pravni kodeks v akadskem jeziku. Odkriva podobne vrednote kot v starejših zakonikih, na primer spoštovanje pogodb, skrbnost glede lastnih stvari in odgovornost za škodo. V kazenskem pravu še vedno prevladujejo premoženjske kazni za telesne poškodbe.
Najobsežnejši in najbolj ohranjen zapis staroveške Mezopotamije predstavlja babilonski Hamurabijev zakonik (najbrž 1673 pr. Kr.). Dasiravno ga pomnimo zlasti po zloglasnem talionskem načelu ”zob za zob, oko za oko,” je zgodovinsko še bolj zgovoren zaradi drugih določb, ki jih je mogoče razvrstiti na pravdne, premoženjske, rodbinske, dedne in kazenske določbe. V primerjavi s preteklostjo je bolje vidna svoboda kot vrednota, kažejo pa se tudi zametki solidarnosti.
Srednjeasirski zakoni iz obdobja ob koncu drugega tisočletja pred našim štetjem so podobni babilonskemu pravu, pri čemer izstopajo stroge telesni kazni. Sporov mora biti čim manj, zato naj se dogovorjena razmerja zapišejo. Posebej občutljiva je bila spolna nedotakljivost in čast, kar je še bolj subtilno in podrobneje opredelil Hetitski zakonik iz sredine drugega tisočletja pred našim štetjem, namreč kdo sme s kom občevati in kdaj je to kaznivo, kdaj pa samo greh.
Hebrejsko pravo in moralo črpamo iz Stare zaveze Svetega pisma oziroma Biblije, ki govori o Judih, potomcih malega izraelskega ljudstva med letoma 1800 in 50 pred Kristusom. Njihova življenjska modrost se je ohranila v pregovorih, recimo: kdor si prizadeva za dobro, si pridobi naklonjenost, kdor išče zlo, ga bo zadelo; kdor zaupa v svoje bogastvo, propade, pravični pa poganjajo kakor listje; bedaku se njegova pot zdi zdrava, modri raje posluša svèt; boljša je zelenjavna jed, kjer je ljubezen, kakor pitan vol, kjer je sovraštvo; veselo srce pospešuje zdravljenje, potrt duh pa kosti suši.
Pravo arhaične indijske družbe poznamo zlasti iz zbirke Vede (1500 pr. Kr.) in s pomočjo dharmašaster, ki so dragocene predvsem zaradi moralnih zapovedi oziroma načel, po katerih je treba živeti, drugače bo svet propadel. Vede temeljijo na štirih življenjskih idealih (blaginji, zadovoljitvi željá, moralni dolžnosti in duhovni popolnosti) in določenih vrlinah kot so poštenost, pravičnost, dobrodelnost, nenasilje, skromnost in čistost srca. Dharmašastre so bile zložene v verzih, da bi si jih nepismeni ljudje lažje zapomnili. Med njimi je najpomembnejši Manujev zakonik, ki vsebuje običajno pravo osemstoletnega obdobja od 4. stoletja pred Kristusom dalje. Upanišade iz leta 800 pred našim štetjem sprejemajo diskriminacijski kastni sistem kot del primernega reda, težnja po etičnosti pa se kaže kot notranja želja. Še dandanes je pomemben jainizem, ki uči nenasilje, preprostost in zmernost.
Podobno, a na svoj način je Buda (okoli 500 pr. Kr.) oznanjal štiri plemenite resnice in osmero plemenitih poti, vzgib njegovega učenja pa je osvoboditev od trpljenja in vsesplošno sočutje. Budizem se je iz Indije razširil na Cejlon (Šrilanko), Burmo (Mjanmar), Tibet, Kitajsko, Japonsko in nekatere druge dežele.
Kitajska kultura nam je tudi na področju etike in posledično prava zapustila neprecenljiv zaklad. Konfucij (551-479 pr. Kr.) šteje za očeta kitajske filozofije in obče za enega prvih poznanih filozofov. Njegov etični nauk je paternalističen, tradicionalističen in konservativen, ker človeku narekuje pravilno izpolnjevanje njegove določene socialne funkcije. Tako kot vesolje naj bi bil tudi svet urejen po načelih hierarhije, kjer se morajo nižji sloji uklanjati višjim, kar je pogoj za trajen red in skladnost. Nasprotno je Lao Ce (6. ali 4. st. pr. Kr.) učil življenje v skladu z naravo in vesoljem, ki se lahko doseže samo s potrpežljivostjo in ljubeznijo. Zavračal je načrtno, formalno izpolnjevanje socialnih dolžnosti, ki se je izrodilo v nasilje nad posameznikom. Gre torej za nekakšen avantgardni duhovni upor zoper paternalizem kitajske avtoritarne tradicije, ki je bil še posebej ljub umetnikom, pesnikom in mislecem.
Zahodno pravno in etično tradicijo so pretežno tkali antična grška in rimska kultura, nova krščanska zaveza in novejša obdobja, ki presegajo okvir pričujočega eseja, so pa povzeta v moji knjigi Dvanajst pred dvanajsto ali Za norost je zdravilo le modrost: eseji o iskanju svetlobe (UMco, 2014). Kot mi je nekoč dejal zasl. prof. dr. Janez Kranjc, književnost ni le beletristika oziroma po angleško fiction, temveč mnogo več, zato so denimo filozofski spisi Marka Tulija Cicera (106–43 pr. Kr.) ena najlepših literatur, ki je nastala v latinskem jeziku. Od sodnih govornikov v antičnem Rimu velja omeniti še Marka Licinija Krasa (okoli 115–53 pr. Kr.), Plinija mlajšega (63–113), Tacita (okrog 56–117/120) in Kvintilijana (približno 35–95/100), saj so bili vsi veliki pisatelji, ne da bi pisali beletristiko.
Kakšna je torej prihodnost pisane besede, knjig, književnosti, branja in zapisane pravne, in etične postave? V čem je smisel objavljenih pisanj, če so skoraj vsa zgolj reciklaža že napisanega, vključno s tole kolumno? Mar ni slovenski narod ohranil svoj jezik in Slovenija postala samostojna država predvsem po zaslugi pisateljev in pesnikov?
Nedavna raziskava kaže, da so slovenski mladostniki sicer nad povprečjem držav članic Organizacije za gospodarsko sodelovanje in razvoj (OECD) na bralnem, matematičnem in naravoslovnem področju, vendar so podpovprečno motivirani za branje. Anketiranci pravijo, da jih učitelji slovenščine manj podpirajo pri pridobivanju znanja kot je to v povprečju v drugih državah. Predvsem zaskrbljujoč je podatek, da naši učenci najmanj zaznavajo pozitivna čustva, kot sta ponos in radost, 35 odstotkov je pogosto ali vedno žalostnih, dobra polovica pa često ali vselej zaskrbljena.
Zakaj naj v medijskem spremenjenem vsakdanu sploh še beremo knjige, se sprašuje tudi prof. dr. Miha Kovač v Sobotni prilogi Dela (23. november 2019), s pomenljivim podvprašanjem, zakaj to početi v slovenščini, če je na voljo toliko več vsebin v drugih jezikih? Ponuja deset klenih odgovorov, ki so vredni pozornosti tudi na tem mestu: (i) ljudje vsaj za zdaj mislimo z besedami; (ii) branje tiskanih knjig je miselna protiutež “hektičnosti zaslonskih medijev”; (iii) človek, ki slabo bere, ne zmore razumeti pomena prebranega, ker so njegove možganske kapacitete preobremenjene s prepoznavanjem črk in besed; (iv) branje knjig je zato najprej napor in šele potem užitek; (v) z branjem knjig se urimo v vzdrževanju pozornosti na en sam problem ali zgodbo (to je še posebej pomembno v pravu!), ki je v zatonu zaradi digitalnega multitaskanja; (vi) branje leposlovja je trening za vživljanje v misli in čustva drugih, kar nam pomaga pri razumevanju samega sebe; (vii) z branjem knjig lahko preskočimo eno stopnjo izobrazbe; (viii) države z razvitimi bralnimi navadami so praviloma inovativnejše in srečnejše od tistih, kjer ljudje ne berejo; (ix) knjižno branje je ena od osrednjih osnov, da “splet iz komunikacijske igrače preraste v orodje za mišljenje;” (x) znanje več jezikov je kognitivna prednost, ki šteje, če imamo jezikovno sidrišče v materinščini.
Nullus est liber tam malus, ut non aliqua parte prosit - nobena knjiga ni tako slaba, da ne bi čemu koristila, je bil prepričan Plinij mlajši, kar je po svoje razložil Terencijan Maver, pro captu lectoris habent sua fata libelli - knjige doživijo svojo usodo glede na to, kako jih bralec razume. Tako je tudi s pravom …
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
