V Sloveniji se radi pohvalimo, kako se pri nas dobro živi. A družbeno ekonomski kazalniki različnih mednarodnih organizacij kažejo, da je vsaj del te samohvale le mit. Kdaj bomo v Sloveniji na splošno dosegli življenjski standard dežel severne in zahodne Evrope? Ali so takšne želje le utopija prvih novoletnih dni?
V rosnih dneh novega leta si s prijatelji in znanci izmenjujemo želje za uspešno novo leto. Ljudje na vseh koncih sveta hrepenimo po boljšem življenju, kjer bo zagotovljeno človekovo dostojanstvo naših družin in vse skupnosti. Človekovo dostojanstvo pogojujejo tako družbeno ekonomski kazalniki kot tudi državljanske in politične pravice ter svoboščine. Posameznik mora najprej, kot zagovarja Amartya Sen, imeti enake zmožnosti, da se lahko samouresniči v življenju. Država si mora prizadevati, da mu omogočiti dostop do dostojnega bivališča, hrane, vode, izobraževanja in zdravstvenega varstva. V odsotnosti teh dobrin se bo kdorkoli težko samouresničil in ustvarjal v življenju.
Hkrati mora posameznik v svobodni in demokratični družbi uživati državljanske in politične človekove pravice, da se lahko samouresniči v razmerju do oblasti in drugih. Umetnik, ki mu bodo oblasti omejevale svobodo izražanja oziroma mu celo naročale, kaj lahko ustvarja, se ne more samouresničiti in izživeti svojega človekovega dostojanstva. Civilna družba brez svobode izražanja in kritike oblasti, lahko deluje le kot apologet vsakokratnih oblasti.
Vsakoletni kazalniki mednarodnih organizacij kažejo, da v slovenski družbi na marsikaterem področju vlada zatečeno stanje. Slovenska država že vrsto let in celo desetletij na raznih lestvicah stopica na podobnih mestih, brez občutnega izboljšanja. Skoraj trideset let po prvih demokratičnih volitvah lahko s pogledom na denimo baltske države opažamo koliko priložnosti za izboljšanje stanja smo v zadnjih desetletjih zamudili. Zadnji podatki Eurostata o bruto domačem proizvodu na prebivalca v standardih kupne moči kažejo, da je v Sloveniji zrasel na 87% povprečja Evropske unije, kar pa je še vedno tri odstotne točke manj kot leta 2008. Medtem ko slovenska država bolj kot ne stopica na mestu nas prehitevajo oziroma dohitevajo države, kot denimo Češka, ki so se ji oblastniki pa še kdo pred desetletji posmehovali. Njihov družbeno ekonomski razvoj lahko občudujemo še toliko bolj spričo sistematičnega zaostanka ob njihovi demokratizaciji. Zadnji indeks človekove svobode podobno kaže, da se Slovenija nahaja na podobnem mestu, kot pred leti, pred njo pa je še več držav srednje in vzhodne Evrope.
Kakovost življenja in uresničevanja v vsakokratni družbi seveda ni pogojena le z objektivnimi kazalniki, temveč tudi z zadovoljstvom z življenjskim standardom. Zlobni jeziki pravijo, da v tako enaki družbi kot je slovenska moramo biti zadovoljni z življenjskim standardom. Pravijo, da večina poleti uživa tri tedne in ob vikendih na hrvaškem morju ter pozimi smuča vsaj teden dni v Avstriji. Morda je res, da v slovenski družbi to velja za (tranzicijsko) elito. Vendar so se po podatkih OECD zadnja desetletja izkristalizirale spremembe v delovanju slovenske družbe, in sicer njeno izrazito premoženjsko neenakost, tako da se po tem kazalniku že umeščamo ob bok najrazvitejšim državam evropskega severa in zahoda. Po indeksu sreče oziroma zadovoljstva z življenjem pa se nahajamo mesto za Kolumbijo in mesto pred Nikaragvo (World Happiness Report 2019, str. 204). Ljudje zato vsako leto v tisočih odhajajo iz Slovenije, a državne oblasti ob tem komajda skomignejo z rameni.
Slovenska država tako tradicionalno zaostaja po kakovosti življenja in zadovoljstva z njim za evropskim severom in zahodom. Po drugi strani pa nas dohitevajo države srednje in vzhodne Evrope. Hkrati pa se ohranjajo in poglabljajo razlike med razvitostjo in kakovostjo življenja v slovenskih regijah in občinah. V slovenski družbi zato najbolje prosperirajo posamezniki in družine, ki so v celoti vpete v javno upravo in državno gospodarstvo. Takšno življenje Ljub in Stanislavov sta v članku »A Day in the Life of a Post-Communist Europe« v Hague Journal on the Rule of Law nazorno opisala Alenka Kuhelj in Bojan Bugarič. Zato začetek novega leta in desetletja terja, da se vprašamo, čemu lahko pripišemo takšno zaostajanje v slovenski družbi in kako zagotoviti boljšo kakovost življenja v Sloveniji? Kako dohiteti kakovost življenja v bolj razvitih evropskih državah in kako ponoviti napredek drugih nekdanjih držav v srednji in vzhodni Evropi?
Odgovor je iskati v spletu različnih okoliščin. Težko je razmišljati mimo dejstva, da je slovenska država izšla iz nedemokratičnega režima, a podobno izkušnjo imajo tudi ostale srednje in vzhodnoevropske, ki nas, kot rečeno dohitevajo in prehitevajo. Zato je odgovor iskati v mentaliteti, ki se je iz prejšnjega sistema ohranila in prenesla v stare-nove oziroma nove-stare institucionalne družbene elite, ne le na strani tranzicijske levice, temveč širom slovenske družbe. Ilustracija njene prevlade je ohranjanje zatečenih praks, državnega gospodarstva, državnega izobraževanja in odsotnost sistemskih ter vsesplošnih reform, praktično že ves čas od sprejetja slovenske ustave. Kakovost življenjskega standarda je v slovenski državi, podobno kot drugod, pogojena s kakovostjo njenih institucij demokratične in pravne države ter uresničevanje temeljnih družbenih vrednot kot so človekovo dostojanstvo, svoboda, enakost, solidarnost in pluralizem. Njihov razkroj in pomanjkljivo uresničevanje pojasnjuje, zakaj slovenska država tako zaostaja za Avstrijo in Nemčijo ter zakaj nas večina živi slabše kot naši sosedje.
Zato moramo vprašanje, kako zagotoviti višjo kakovost življenja v slovenski družbi, postaviti predvsem njenim (tranzicijskim) formalnim in neformalnim elitam na vseh koncih slovenske svobodne in demokratične družbe. Ali si res resnično želijo prizadevati za boljšo kakovost življenja in blagostanja za vse v slovenski družbi? Ali pa želijo, da se razlike v premoženjski neenakosti še poglabljajo, da bo vladavina prava še slabša in da bomo primerjalno še bolj nazadovali? Če jim je kaj mar za izboljšanje kakovosti življenja v Sloveniji, morajo elite izvršiti sistemske in vsesplošne reforme za prelom z zatečenim stanjem, s ciljem izboljšanja kakovosti življenja v slovenski družbi.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
