Z vstopom v 2020 bomo le še leto dni oddaljeni od tridesete obletnice naše države. Ob nedavnem praznovanju samostojnosti in enotnosti je bilo izrečenih kar nekaj kritik glede na trenutno stanje države v zvezi s številnimi problemi na različnih področjih, od zdravstva, infrastrukture, obrambe, transporta, varnostnih služb, itd. Predvsem ostaja tudi pregovorna nostalgija po želji, tam v začetku devetdesetih, da bomo v kakšnih dvajsetih letih ujeli najbolj razvite stare evropske demokracije. Govorilo se je o Švici. To se seveda ni zgodilo in se najbrž tudi ne bo še vsaj naslednjih 20 let. Razlogi so bržkone kompleksni in večplastni. Morda kaj k temu prispeva pravni sistem oziroma naše pravo? Npr. v smislu zaviralnega učinka na razvoj različnih državnih podsistemov.
Merila, ki se uporabljajo pri najrazličnejših mednarodnih primerjavah glede razvitosti posameznih držav, so denimo BDP, indeks rasti gospodarstva, stanje medijev, ekonomska svoboda, zaznava korupcije, globalna konkurenčnost, in tudi vladavina prava oziroma stanje pravne države.
V okviru ocenjevanja stanja vladavine prava oziroma pravne države se navadno vse skoncentrira na stanje v sodstvu. Razviti so različni sistemi merjenja učinkovitosti nacionalnih sodnih sistemov. Tako npr. justice scoreboard Evropske komisije vsakoletno meri učinkovitost sodstva, beleži reforme v sodstvu ter ugotavlja njegovo neodvisnost. Ne obstajajo pa merilniki kakovosti oziroma uspešnosti (državnega) pravnega sistema kot celote. Pri tem je sodstvo le eden od podsistemov nekega državnopravnega sistema, sicer zelo pomemben, morda ključen. A pravni sistem je od tega vendarle širši in lahko ob neugodnih razmerah slabo deluje tudi na sodstvo samo, ne da bi imelo samo sodstvo pri tem kakšen bistven delež. Npr. zakonodajalec sestavi slabe zakone, ki tudi sodstvu povzročajo težave, zato je manj učinkovito, kot bi lahko bilo. Tozadevna dolgotrajnost postopkov pa se nato pripiše sodstvu.
Ne želim tu zdaj opravičevati sodstva, saj sem prepričan, da ima še nekaj rezerv za svoje izboljšave, a sliko je vendarle treba videti v širšem kontekstu. Navsezadnje se zdi, da je še veliko prostora za izboljšave pri organizaciji sodnih postopkov, kar pa je – ob sodelovanju sodstva – naloga predvsem zakonodajalca oziroma tudi pravne akademske sfere, ki se tudi mora angažirati.
Pravni sistem je izredno širok pojem in če se sprašujemo o njegovi kakovosti, bomo še posebej naleteli na različne poglede in interpretacije. Te so v Sloveniji še posebej deljene glede na bipolarna vrednostna izhodišča, zato je prava slika otežkočena.
V najširšem smislu bi lahko pravni sistem enačili z najširšim pojmom pravne kulture, ki vsebuje tako formalni (pravni akti, pravni postopki) kot neformalni del, ki bi ga lahko označili kot pravno kulturo v ožjem smislu (vanjo bi po Friedmanu spadala tako notranja pravna kultura kot odnos poklicnih pravnikov do prava, kot tudi zunanja pravna kultura kot odnos splošne javnosti do prava). V takšen širok pojem pravne kulture bržkone spada tudi pravno izobraževanje.
Slabo delujoč pravni sistem pa lahko povzroča težave tudi na drugih področjih državnih podsistemov: tu imamo za zgled lahko slabo (kar lahko pomeni tudi prehitro spreminjajočo se) zakonodajo na področju javnega naročanja, stečajev in še na kakšnem drugem področju.
Vse to terja potrebo po nekakšni objektivni analizi stanja pravnega sistema kot celote, njegovi primerjavi z drugimi, bolj razvitimi pravnimi sistemi. – Pri objektivnosti analize (v zmernem smislu) lahko pomaga že zavedanje rizika lastnega ideološkega pogleda na raziskovalni problem (glej npr. Groarke, Tindale, Good reasoning matters! glede argumentacije v znanosti). – V tej zvezi je treba tudi preučiti vzroke za morebitna odstopanja, saj bomo le ob poznavanju teh lahko ponudili primerne rešitve.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
