Knjiga Jamesa Whitmana, na katero se zadnje čase sklicujem, je po mojem resnično pomembna v smislu razkrivanja izvora posameznih še zdaj veljavnih institutov. Uvid v njihovo genezo je pomemben zato, da razumemo tudi morebitne probleme, ki v zvezi s tem nastajajo. In ti se nedvomno pojavljajo, saj je tematika nepristranskosti sojenja v zadnjem času še posebej pereča.
Kakorkoli že obrnemo, zahodna civilizacija v veliki meri temelji na krščanskem etosu, ki je v ključnih segmentih oblikoval tudi pravno misel. Vprašanje sojenja kot eksplicitno problematičnega ravnanja zaradi izrecne prepovedi, ki jo vsebuje izročilo Svetega pisma, je primarno moralna dilema tistega, ki je v tem delovanju prevzel vlogo sodnika, in ne obtoženca. Med dileme je spadalo tudi prelivanje krvi. Kazen v zadevah, ki bi jih danes opredelili kot kazniva dejanja, je bila pogosto smrt, a tudi druge telesne kazni so imele enake posledice. Odnos do takšne kazni pa je bil vedno moralno problematičen. Ko si Poncij Pilat umije roke, s tem pove, da pri obsodbi Jezusa na smrt s križanjem noče imeti na rokah njegove krvi. Čeprav zgodovinsko po vsej verjetnosti to ne ustreza realnosti, je sporočilo jasno.
Uporaba lika sodnika je relativno pogosta za ponazoritev moralnih dilem. Zelo zanimivo je eno izmed kratkoproznih del Stefana Zweiga Oči večnega brata, v katerem glavnega protagonista Virata, ki je v bitki pomotoma ubil svojega brata, kralj Rajput imenuje za sodnika z besedami:
»Ker ti krivdo poznaš in krivdo tehtaš kot pravičnež, boš moj najvišji sodnik in boš sodbe izrekal na stopnicah moje palače, da bo zagotovljena Resnica in bodo moji zidovi in pravo varovani v moji deželi.«
Že v prejšnjih kolumnah sem opisal, kako je instrumentarij moralne teologije vplival na načelo in dubio pro reo. A v ta instrumentarij spada tudi zaščita sodnika v njegovi notranji razsežnosti, ki se veže nanj kot na moralno osebo in na njegovo imanentno krivdo, ki je povezana z dejanjem sojenja. Tako je bil eden od temeljnih konceptov razreševanje vprašanja sodnikove vesti. Osrednji kanon srednjeveškega prava, tako Whitman, se je za sodnika glasil Iudex secundum allegata non secundum conscientiam iuidcat – torej da sodnik sodi na podlagi predloženih dokazov, ne pa svoje vesti. Pri tem je, podobno kot pri slovenskem izrazu za vest, treba izhajati iz koncepcije latinskega izraza conscientia, katerega izvor je v korenu scientia – torej poznavanje dejstev. Con-scientia pomeni skupno védenje, v času, v katerem je nastal, pa ni imel enopomenskega značaja.
Poleg zmožnosti razlikovanja med dobrim in zlim se vest nanaša tudi na lastno poznavanje dejstev. Ker je bilo med tistimi, ki so izvajali sodno funkcijo, precej predstavnikov duhovščine, je obstajala jasna potreba, da se sodno odločanje odmakne od morebitnega poznavanja konkretnih dejstev nekega sodnega primera. Duhovščino je namreč zavezovala zaveza molčečnosti glede spovedi, to védenje pa bi seveda pomenilo, da bi podlago svoje odločitve sodnik črpal iz nečesa, kar je izhajalo iz osebne – dobesedno intimne povezave z osebami, ki so se mu v okviru spovedi zaupale. Ta prepoved uporabe lastnega védenja/poznavanja okoliščin je bilo pravilo moralne tolažbe v smislu, da dokler sodnik ni bil osebno vpleten (kot svojevrstna priča), je ostajal oddaljen od krvavih posledic kazni, izrečene obdolžencu. To pravilo je veljalo skorajda izključno za kazenske zadeve. V skrajni izpeljavi je tako lahko prišlo do obsodbe nedolžne osebe, kajti tudi sodnik, ki bi imel lastno védenje o nekem zločinu, ki bi sicer lahko obdolženega razbremenilo, je moral spoštovati to pravilo. Ta zelo sporna razlaga Tomaža Akvinskega pa je, to je treba poudariti, vendarle izhajala iz zahteve sodniku, da mora »dodobra preučiti izpovedi prič, da bi se našel motiv za oprostitev obdolženega«. Še enkrat – pravilo, da sodnik ne sme uporabiti zasebnega vedenja o stvari, ni bilo namenjeno zaščiti nedolžnega obdolženca, temveč zaščiti duše sodnika pred samim sojenjem in njegovimi posledicami. Prav v tem je utemeljena današnja možnost sodnikove izločitve v nekem konkretnem sojenju.
Mag. Luka Vauken je v razpravi Skrb za nepristranskost sojenja v judikaturi Vrhovnega sodišča (potovanje pogleda od Beethovnove k Strasbourgu) znotraj koncepta razumevanja nepristranskosti sodnika navedel:
»Ne smemo namreč pozabiti, da mora za nepristransko sojenje v prvi vrsti poskrbeti sodeči sodnik sam po principu, o katerem je govoril apostol Pavel že pred skoraj dva tisoč leti: treba je presojati samega sebe.«
Vauken opozarja prav na to pomembno razsežnost – na potrebo po samoizpraševanju, ki presega pomen gole črke zakona, ker zadeva globlje človekovo moralno bistvo in ne zgolj neko formalizirano pravno obliko, namenjeno zagotavljanju obdolženčevega položaja in s tem pravičnosti kazenskega postopka.
Ko recimo 6. točka 39. člena Zakona o kazenskem postopku (ali ista točka 70. člena Zakona o pravdnem postopku) določa »okoliščine, ki vzbujajo dvom o njegovi pristranskosti«, to ni več golo vprašanje o objektivnih dejstvih, temveč tudi o stvareh, ki presegajo tehnicistično pravno okolje. In tudi tokrat primarno ne gre »zgolj« za obtoženčeve pravice, temveč za odnos sodnika do sodstva kot institucije in tudi do sebe.
Pri tem je, podobno kot pri drugih institutih, katerih korenine je mogoče iskati v zgodovini, treba vendarle upoštevati, kako se je spremenil zorni kot. Profesionalizacija sodstva v kontinentalnem sistemu vzpostavlja tudi lastna, samonikla etična merila, ki niso nujno identična s tem, kar lahko preberemo v Kodeksu sodniške etike. To seveda ne pomeni, da merila niso usmerjena k dosegi pozitivnih vrednot, le zorni kot je drugačen.
Zadržanost pri izločitvah sodnikov iz navedenega razloga je bila meni, ki sem prišel »od zunaj«, spočetka nenavadna. Najprej, nisem najbolj razumel, zakaj bi kateri od sodnikov to sploh štel kot problem. Nenazadnje, sploh če gre za kak težji primer, lahko izločitev pomeni tudi razbremenitev. Takšnih primerov ima tako ali tako vsak sodnik kar nekaj in praviloma hkrati. A na drugi strani se s perspektive sodnika pogosto tako kaže njegovo dojemanje odgovornega odnosa do dela – resnično prepričanje, da lahko morebitne dvome odstrani s strokovnostjo samega sojenja. Izločitev iz »brezveznih« razlogov bi namreč lahko pomenila tudi izraz premajhne predanosti k delu, celo lenobe, če bi do tega prihajalo prepogosto. Poleg tega je lahko zadržanost pri izločitvi izraz potrebe, da se omeji uporaba instituta izločitve kot potencialne zlorabe procesnih pravic po motu: »Če se zdaj izločim, bodo v prihodnje vsi poskušali to storiti iz podobnih razlogov in s tem ovirali delo sodišč.«
Nenazadnje je lahko ovira tudi v razmišljanju, da bi sodnik lahko bodisi z lastnim predlogom bodisi strinjanjem s predlogom strank za izločitev implicitno priznal neko svojo strokovno ali osebno pomanjkljivost. Zahteva za izločitev je zato po 6. točki 39. člena ZKP, kakorkoli že obrnemo, izraz nezaupanja do sodnika iz razlogov, ki jih ni mogoče vnaprej jasno opredeliti kot sporne (kot recimo točke 1–5 istega člena). Tehtanje in presoja teh okoliščin sta tako spraševanje o tem, ali lahko sodniku zaupamo iz razlogov, ki na prvi pogled niso očitni in so pogosto vezani na okoliščine, ki presegajo poklicne okvire. Nihče se na izraženo nezaupanje ne odzove s takojšnjim sprejemanjem ali racionalnim premislekom, in tudi sodniki so predvsem ljudje. Zadržanost pri tem, da bi takšne razloge sprejel in se v neki zadevi izločil, je tako popolnoma razumljiva. Zunanji opazovalec lahko seveda takšno zadržanost ali celo zavračanje razume kot odraz nekih globljih motivov, zlahka pripiše celo ideološki predznak. A dejansko gre za drugačne motive.
Vse to niso razmišljanja, ki bi bila inherentno slaba, in sploh niso namenjena temu, da bi postavljala stranke v položaj, v katerem bi bile obravnavane pristransko. Izvirajo iz privzgojene drže, samozavedanja in nenazadnje iz poklicnega ponosa. Zorni kot je preprosto drugačen in zato za zunanje opazovalce včasih nerazumljiv. S spreminjanjem sodne prakse glede pogleda na te okoliščine in poudarjanjem pomena nepristranskega sodnika se v bistvu pritiska na ustaljene vzorce, ki so veljali dolga leta. Odpor do tega instituta je tako pogojen tudi s tradicijo delovanja v preteklosti, spreminjanje te pa je v vsakem okolju težko.
Mogoče je v tem pogledu dobro razumeti sporočilo iz časov, ko je bilo varovalo namenjeno predvsem temu, da sodnik ni bremenil svoje vesti, in ne sodobnemu namenu, ki poudarja predvsem položaj strank v postopku. Če se sprejme kot miselno izhodišče, da izločitev varuje predvsem sodnika, bi razumevanje okoliščin, ki naj bi terjale njegovo izločitev, imelo drugačen predznak. Paradoksalno, verjetno bolj usklajen z zahtevami današnjega časa.Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
