O vladavini prava še danes ne vemo kaj več, morda še manj, kot smo vedeli takrat. Ne vemo, ali je ta fenomen mogoče pojasniti z anatomskim ali s holističnim (teleološkim) pristopom, ne vemo, ali imata prav Dicey s tričlensko definicijo vladavine prava (Introduction to the Study of the Law of the Constitution), ali Fuller, s svojimi znamenitimi osmimi načeli notranje morale prava (The Morality of Law), ali pa ima prav Krygier, ki celotno modrost vladavine prava gradi na izhodiščnem spoznanju, segajočem od starih Grkov prek Razsvetljenstva vse v današnji čas: osrednji smisel in cilj vladavine prava je preprečevanje arbitrarnosti in zlorab oblasti s strani oblastnikov (npr. The Rule of Law: Legality, Teleology, Sociology, v G. Palomebella, N. Walker – ur., Relocating the Rule of Law, ali: Rule of Law (and Rechtsstaat), UNSW Law Research Paper, št. 52, 2013). Ne vemo niti, kdaj in kje se je izgubila Zlata doba vladavine prava – če je sploh kdaj in kje obstajala. Malo vemo o razlikah med konceptoma pravne države in vladavine prava. Morda samo to, da prvi jemlje pravo kot državno strukturo in ne kot njeno zunanjo omejitev – čeprav je ravno omejevanje državne oblasti od zunaj temeljna značilnost vladavine prava. Izkustveno vemo le, da se od tega ideala s pospeškom odmikamo, čeprav ne vemo, kdaj se je to oddaljevanje začelo – če se sploh je - in če ne gre le za prilagoditev iste pravno-kulturne miselnosti novim »modernim« okoliščinam, ki so z zamudo pred tridesetimi leti preplavile površino Srednje in Vzhodne Evrope - takrat, ko je bila Zlata doba vladavine prava že v zatonu.
Tisto, kar empirično, po tridesetletnih izkušnjah s praktičnim delovanjem »vladavine prava« v postkomunističnem slovenskem kontekstu morda vemo, je kvečjemu spoznanje, da ima najbrž prav zen-budistična modrost, ki pravi takole. Preden napolniš kozarec s svežo vodo, ga izprazni. Ljudje v postkomunističnih in (post)tranzicijskih družbah smo kot kozarci, napolnjeni s postano vodo. In ko hočemo v kozarec naliti svežo vodo, se ta razliva prek robov. Polni smo idej, prekipevamo od njih, zasuti smo z informacijami. Bolj ko smo informirani, bolj se, paradoksalno, počutimo odprtega duha. Čeprav smo v resnici zavoljo prav te informiranosti, obteženosti z védenjem, ravno nasprotni odprtosti duha. Obremenjeni smo z apercepcijo. Vse, kar se naučimo, vse na novo pridobljeno in absorbirano znanje se namreč preseje in filtrira prek neskončno vnaprej oblikovanih predpostavk, domnev, mnenj, stališč, predsodkov. Vse nove informacije, podatki, novo znanje, vsa masa svežega védenja se klasificira na način, da se lepo, koherentno, skladno in zaokroženo prilega že prej obstoječemu osebnemu znanju, spoznanju, védenju in modrosti. To je, kot naj bi učil Buda, ne nujno in ne že vnaprej slabo. Konceptualno mišljenje (kot funkcija Tretje Skhande, v sanskrtu imenovane Samjna), ki v našo zavest prodirajoče znanje nezavedno povezuje z znanjem, ki je že v nas samih, nam omogoča plovbo po fenomenalnem svetu, v katerem živimo.
Seveda pa konceptualno mišljenje odpove v trenutku, ko se soočimo z nečem novim, absolutno in popolnoma nepovezanim s čemerkoli, kar že od prej izkustveno vemo in poznamo. Kaj se potem zgodi? Najpogosteje pride do nerazumevanja. Novo spoznanje, nov koncept, novo izkušnjo strpamo v že prej obstoječe koncepte, jo udomačimo, asimiliramo – in s tem izkrivimo. Tako je bilo tudi s konceptom »vladavine prava«. S presajanjem konceptov je namreč podobno kot s presajanjem organov in tkiva – rado se zgodi, da telo transplantat zavrne. Ne samo, da so predstave o vladavini prava različne, še bolj različna so okolja, v katera se je koncept vladavine prava vključeval, vstavljal, presajal.
Ti premisleki nas nujno pripeljejo do vprašanja lustracije, ki je v Sloveniji usodno umanjkala. Še več, oblikovalci javnega mnenja so ljudske mase prepričali, da pomeni lustracija retribucijo, izključevanje, nedemokratično metodo, nestrpnost in konfliktnost. In se potem pri povprečnem prebivalcu ob njeni omembi takoj sprožijo umetno ustvarjeni, zmanipulirani čustveni odzivi – seveda, izrazito odklonilni. Napak. Lustracija ni nič od prej omenjenega. Predvideva jo Resolucija Parlamentarne skupščine Sveta Evrope št. 1096 z dne 27. 6.1996 o ukrepih za odpravo negativnih posledic bivših komunističnih totalitarnih sistemov. Ta v 11. točki navaja, da je »cilj teh ukrepov […] izločiti osebe iz izvrševanja oblasti, če jim tega ni moč več zaupati v skladu z demokratičnimi načeli, ker tudi v preteklosti tem načelom niso pokazale potrebne zvestobe, niti nimajo sedaj nobenega interesa ali pripravljenosti za njihovo spoštovanje.« Lustracija, katere cilj, kot pravi omenjena Resolucija v naslednji točki, ni maščevanje in tudi ni kaznovanje, ampak zaščitita porajajoče se demokracije. Zato je učinkovit protistrup zoper nadaljnje zlorabljanje oblasti, most med preteklostjo in prihodnostjo ter eden od predpogojev za uresničitev tranzicijske pravičnosti. Izhaja iz premise, da so javne funkcije dolžnost, odgovornost in privilegij najboljših, najkompetentnejših ter tistih z najvišjo stopnjo integritete - in ne pravica nekaterih, ki jim zagotavlja lastnino nad oblastnimi položaji. Lustracija je sredstvo obrambe demokracije pred njo samo. Danes, trideset let po kolapsu komunizma spoznavamo, kako potreben, tako rekoč nujen bi bil ta vzvod militantne demokracije – vsaj kot posredna, mehka lustracija v obliki odprtja arhivov tajnih služb (Državne varnosti, popularno »Udbe« in vojaške tajne službe, popularno »Kosa«) ter objave imen sodelavcev teh zločinskih organizacij. Že to bi bilo nekaj. Pa se žal ni zgodilo. Posledice tega, danes tudi v sinergiji s kulturno reprodukcijo, ki se dogaja v sistemih vzgoje in izobraževanja, v pravosodju ter v medijih, čutimo, smo čutili in jih bomo čutili.
Koncept vladavine prava namreč zahteva troje: prvič, institucije kot del formalne infrastrukture vladavine prava, drugič, pravno, poklicno ter občečloveško kulturo tistih, ki te institucije zapolnjujejo in z njimi upravljajo, in tretjič, zadostno stopnjo državljanske - ustavne in pravne kulture prebivalstva. Formalna izpolnitev zahtev vladavine prava (zahteve, da morajo biti zakoni splošno učinkujoči, jasni, predvidljivi, objavljeni, veljavni vnaprej, da mora biti oblast deljena, sodstvu zagotovljena institucionalna neodvisnost itd.) je sicer nujna. Nikakor pa ni zadostna, če je ne spremlja tudi institucionalna zrelost, kar pomeni osebna in poklicna integriteta ljudi, ki nosijo ključno odgovornost za praktično uresničevanje vladavine prava. Nič ne pomaga na primer formalno neodvisno sodstvo, če le to, ko se sreča z občutljivo zadevo, odstopa od svoje prakse, če je treba, tudi po štirikrat v isti zadevi, če pri tem povozi temeljne kanone človekovih pravic, če ne spoštuje kulture argumentacije in dialoga, če se sodni in tožilski vrhovi dogovarjajo o kazenskem pregonu konkretne, za nameček kazenskopravno nedolžne osebe, če se na kritične sodnike izvajajo pritiski s strani vodstvene strukture itd.. Vladavina prava se potrjuje ali demantira v sodnih dvoranah, v konkretnih sodnih postopkih, v sodnih odločitvah, v spoštovanju in izvrševanju odločb Ustavnega sodišča – in ne na raznih konferencah o »dobrih praksah«, ali s preplačanimi projekti, z marketinškimi prijemi sodnih piarovcev, z zaklinjanjem vodstvenih struktur, da s(m)o najboljši, ter na tekmovanjih za nekakšne »kristalne tehtnice«.
O vsem tem je bilo tu in drugje dovolj napisanega – in nima smisla ponavljati. Vse te disfunkcije niso posledica pomanjkljive ali neustrezne formalne strukture institucij in formalnih pravnih okvirov – taki odkloni so izključna posledica človeškega faktorja, v prvi vrsti ljudi, ki sedijo na ključnih položajih v institucijah. Zato vprašanje vladavine prava ni toliko pravno kot je sociološko, antropološko in etnološko, tudi zgodovinsko ter na koncu psihološko vprašanje. In prav imajo tudi tisti, ki trdijo (že od Montesquieuja in Tocquevilla), da je delovanje načel vladavine prava odvisno od ravni splošne pravne kulture prebivalstva. Če je ta nizka, če vrednote ustavne demokracije niti pri vodstvenih strukturah, kaj šele pri dominantni masi prebivalstva niso ponotranjene, potem vsa velika in mogočna ustavna besedila, pravna »vesternizacija« ter z njo povezani pravni transplantati in formalna vzpostavitev institucij v svojem bistvu niso v ničemer drugačne od prakse melanezijskega »kargo-kulta«, ko so domačini v religioznem pričakovanju letal z zalogami industrijskih dobrin imitirali pristajalne steze, misleč, da jim bo to prineslo darove od Zgoraj.
Ker je uresničevanje postulatov vladavine prava ultimativno odvisno od ljudi, najprej od tistih, ki tvorijo personalno jedro javnih institucij, od ustavnih in drugih državnih organov, varuhov in varuhinj, agencij in komisij, prek javne rtv, akademske sfere, vse do šolstva in vzgojnih ustanov, ter nato od vseh državljank in državljanov, od njihove (naše) državljanske in pravne kulture, in ker že na podlagi lastnega empiričnega izkustva dobro vem, da je ponotranjenje vrednot vladavine prava in ustavne demokracije dolgotrajen proces, bralkam in bralcem, ter vsem prebivalcem Slovenije želim, da bi v prihajajočih desetletjih obrnili trend ustavno-demokratičnega nazadovanja, trend oddaljevanja od vrednot vladavine prava in se nasploh začeli vesti odgovorno do naše skupne prihodnosti ter s tem do prihodnosti vsakega posameznika in generacij, ki prihajajo. Naj bodo prihajajoči prazniki (in adventni čas, kolikor ga je še ostalo) namenjeni tudi razmisleku o tem. Vse dobro in nasvidenje v naslednjem letu!
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
