Vseskozi se poudarja, da je pomembno, da oblikovanje pokrajin poteka v strokovnih krogih, da ga ne bi nekakšna politizacija iztirila. Toda obenem se moramo zavedati, da je uvajanje drugega nivoja lokalne samoupravne, torej nadgradnja ustavne vertikalne delitve oblasti, eminentno politično vprašanje, katerega rezultati, če naj zaživijo, bodo morali skozi poln preizkus politike. Pa ne mislim tu le na političen vrh in strankarsko politiko, temveč tudi na občan(ke)e-državljan(k)e kot suverene našega ustavnega sistema.
Člen 143 Ustave Republike Slovenije (URS) določa, da pokrajine ustanovi parlament s kvalificirano večino, pri čemer je treba v postopku za sprejem zakona zagotoviti sodelovanje občin. Eno branje tega člena bi lahko pomenilo, da so »občine« predstavniki občanov, torej župani oziroma občinski svetniki, in da torej formalno-tehnično pri tem ne rabimo neposredno glasov samih občanov, tako kot je to po 139. členu URS izrecno določeno pri ustanavljanju občin, kjer je treba prej izvesti referendum. V skladu s tem branjem Ustave bi se torej lahko vse dogovorili politiki: predstavniki državljanov v parlamentu in predstavniki občanov – ob strokovni predlogi, ki jo pripravijo strokovnjaki.
V takšnem primeru bi ustanavljanje pokrajin lahko razumeli kot nekakšen administrativni ukrep, nekakšno birokratsko risanje mej, oblikovanje pokrajinskih organov in določitev njihovih pristojnosti.
Toda možno je še drugo branje 143. člena URS, predvsem besedne zveze »mora biti zagotovljeno sodelovanje občin«. To razume občine predvsem kot skupnosti občanov, kjer - po 138. členu URS - »prebivalci Slovenije uresničujejo lokalno samoupravo«. Takšno branje pomeni oblikovanje pokrajin »od spodaj navzgor«, da se ne posega iz nekega biroja zgolj birokratsko: s šestilom in ravnilom.
Bližje mi je drugo branje omenjenega ustavnega člena, ki ga razumem kot nujno pridobitev informacij o neposredni volji občanov. Četudi ustavno besedilo ne zahteva izrecno referenduma, kot je to v primeru ustanavljanja občin, menim, da ni možno zagotoviti polnega sodelovanja občin, ne da bi neposredno vprašali tudi njihove prebivalce, kaj menijo o umestitvi njihove občine v določeno pokrajino. Ne gre le za sodelovanje lokalne »uprave«, temveč »samouprave«.
Morda je razlika med 139. členom URS, ki izrecno zahteva referendum občanov pri ustanavljanju občin, in 143. členom URS, ki to terja implicitno, v tem, da je v drugem primeru možna nekako bolj fleksibilna ugotovitev volje občanov za povezovanje v pokrajine. Denimo, da bi lahko voljo prebivalcev ugotovili tudi na nek drug način, ne pa nujno na posameznem, prav za ta namen organiziranem referendumu, ki seveda precej stane. Morda se izvede glasovanje na kakšen drug, ekonomično bolj primeren način? Če pa ne gre drugače, potem referendum. Tovrstno ustavno praznino namreč zapolnjujemo za nedoločen čas.
Sicer pa bodo določeni stroški pri tem projektu nujno nastali. Pri tem pa cena ne bi smela biti težava, še posebej ob vedenju, da naj bi pokrajinizacija privedla do večje razvitosti določenih zapostavljenih delov in večje gospodarske konkurenčnosti Slovenije kot celote. To pa je izhodišče, v katerega verjamemo vsi, ki ta projekt podpiramo.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
