Pred tremi leti so Oxfordski slovarji kot besedo leta razglasili pridevnik »postfaktično« (post-truth). Označuje, oziroma nanaša se na okoliščine, v katerih so objektivna dejstva manj pomembna in manj vplivna na oblikovanje javnega mnenja kot je pozivanje k emocijam in k osebnemu prepričanju. Izbor besede so, kakopak, razložili s silovitim porastom uporabe tega pridevnika od sredine leta 2016 dalje predvsem v zvezi s samostalnikom politika. Vsi vemo, zakaj.
Leto 2016 je bilo zaznamovano z dvema šokantnima premikoma v zahodnem svetu; najprej na britanskem referendumu izglasovan izstop iz EU, nato štiri mesece kasneje zmaga Donalda Trumpa na ameriških predsedniških volitvah. Beseda postfaktično (tudi v samostalniški obliki postfaktičnost) se zato povezuje predvsem s politiko in to s populizmi, ki so se (in se še) širijo po Evropi. Z obrobja se je premestila v stebrno politično-komentatorsko izrazoslovje večine pomembnejših medijev in političnih publikacij. Ob tem pa, kot pojasnjujejo pri Oxfordskih slovarjih, se besedo, uporabljeno v časopisnih naslovih, nikomur ni zdelo vredno razložiti ali jo definirati. Pred njo je podoben ali enak fenomen izražala popularna beseda truthiness (slovenske ustreznice ne najdem - morda resnicarija), ki jo Oxfordski slovarji razlagajo kot »lastnost, ko nekaj izgleda kot resnično, ali se dozdeva, da je resnično, čeprav ni nujno resnično«. Šele beseda postfaktično je razširila domet tega pojma na vsesplošno lastnost današnjega časa – na postfaktično družbo.
Empatija neresnice
In kaj sploh je postfaktičnost, kako se izraža, od kod se je vzela, komu pripada. Najprej, postfaktično ne pomeni nujno neposrednega, trdega laganja. Od postfaktičnosti je treba zato ločevati alternativna dejstva. Skovanka alternativna dejstva pripada svetovalki predsednika ZDA, Kellyanne Conway, nastala pa je januarja 2017, ko je gospa opravičevala lažne navedbe predstavnika za tisk Bele hiše o številu zbranih na inavguraciji predsednika Trumpa. Rekla je, da so alternativna dejstva le pogled na isti dogodek ali stanje stvari z druge perspektive. A kaj, ko ta perspektiva ni nič drugega kot opazovalčeve/izjaviteljeve želje, preference, načrti in cilji. Pojem alternativna dejstva zato ne gre zamenjevati s postfaktičnostjo. Izraz alternativna dejstva so evfemizem za laž – za nasilno uskladitev zaznave stvarnosti z željami in s pričakovanji ter plasma takih alternativnih dejstev javnosti. Pri tem pa je, tako kot pri postfaktičnosti, povsem nepomembno, kdo je avtor, pri kom se je postfaktičnost najprej pojavila, kdo jo je »izumil«.
Ker se je pojem postfaktičnost silovito razmahnil v povezavi z britanskim referendumom o Brexitu in volilno zmago Donalda Trumpa, bolj kot grobo lažnivost označuje manipulativnost in poigravanje z limbičnim možganskim sistemom, odgovornim za emocionalne odzive. S tega zornega kota se nam hitro izriše v drugačni luči od tiste, ki jo je izvorno osvetlila. Ta se namreč napaja s politično korektnostjo in postmodernimi idejami ljubezni, usmiljenja, prijaznosti, empatije, sočutja, solidarnosti. Izhaja iz premise, ki pravi takole: Če je resnica boleča in neprijetna, če lahko prizadene, užali, potem jo je pač treba utišati. Postfaktični človek ni lažnivec iz prepričanja, postfaktični človek ne bo lagal sam od sebe, kar tako, ker rad laže. Sploh ne. V resnici sploh ni lažnivec. Le išče druge poti, »bolj navdihujoče, povezovalne« in pri tem, navdahnjen z »bolj navdihujočimi, povezovalnimi potmi« resnico tudi malo prikraja. A to samo, ko je res nujno, takrat, kadar ga v to prisili kak neotesan in neempatičen hudobec, ki pokaže na neprijetna dejstva, ki kazijo lepo, prijazno in dominantni večini všečno, čeprav popačeno sliko stvarnosti. Ni pomembno, kakšna je resnica, ni pomembno, kakšna so dejstva. Tisto, kar šteje, je, kako se ljudje ob njej in z njo počutijo, kaj ob njej ali z njo (ob)čutijo. Zato postfaktičnosti tudi ni mogoče obesiti na pleča samo konservativcem, »nazadnjakom« in vsem, ki dajejo prednost dejstvom pred emocijami, razumu pred srcem. Postfaktičnost je politično brezbarvna, je le metoda preslepitve ljudskih mas z jasnim ciljem: pridobiti si nad njimi vpliv ter nato moč. Tako kot pri orožju ni važno, kdo ga je skonstruiral in proizvedel, temveč kdo, kako in za kaj ga uporablja.
Postfaktičnost na Ustavnem sodišču
V zadnjem času se dogaja globoka moralno etična kriza Ustavnega sodišča. Morda bo kdo rekel, pa kaj ima to s postfaktičnostjo ali z alternativnimi dejstvi. Vprašanje je še kako na mestu. To, kar se je zgodilo na Ustavnem sodišču je namreč, seveda zgolj na površini – in le na površini bom v tem tekstu tudi ostal, posledica postfaktičnosti, natančneje alternativnih dejstev. Poglejmo, zakaj. Ko je prišlo prejšnji mesec do verjetno najhujše krize te institucije v svojem skoraj tridesetletnem obstoju, je večina medijev, zagotovo pa vseh dominantnih medijev in uradnih komentatorjev pozornost javnosti s ključnega vprašanja, ali se je sodnik pri opravljanju svoje sodniške funkcije zlagal in zavedel svoje kolege, preusmerila na v tej zgodbi docela nepomembna vprašanja o političnih preferencah sodnika, ki je opozoril na nepravilnosti, pritiske ter končno na laž. Javnost so ti mediji, vključno s predsednikom Ustavnega sodišča tolažili in mirili, da gre v resnici le za nekakšen spor med dvema sodnikoma, ki ga je treba rešiti na miren, spraven, mediatorski način. Predsednik Ustavnega sodišča je deloval umirjeno, uravnoteženo, zadržano, modro, kot se za predsednika spodobi. A vendar, je res? Je res vse lepo in prav?
Jasno, da ni. Jasno, da je to samo glazura, celofan, dimna zavesa, window dressing, kot bi rekli Angleži, ali fetiš, kot bi rekel Freud, ali ideološka laž, kot bi temu najbrž rekel Žižek. Jasno zato, ker listinska dokumentacija neusmiljeno pove vse, kar je tu bistvenega. V obrazložitvi sklepa o zavrnitvi strankine zahteve za izločitev razločno piše, da je sodnik »pojasnil, da ni sodeloval pri pisanju strankinega predvolilnega programa in da jima je s predsednikom Vlade […] skupno zgolj to, da se kot profesorja prava poznata iz istih strokovnih krogov«, iz elektronske pošte sodnika, katerega izločitev je bila iz tega razloga predlagana, pa, da si je dopisoval z vplivnimi člani politične stranke o njenem takrat nastajajočem programu ter dajal konstruktivne predloge, kako izboljšati program nastajajoče politične stranke. S tem samim po sebi ni prav nič narobe. Nihče sodniku ne očita, da se je angažiral in da je pomagal somišljenikom in prijateljem. Marsikdo bi. Najbrž tudi jaz, če ne bi bil sodnik. Pomagati prijateljem z nasveti in s predlogi pri nastajanju programa stranke ni prav noben greh. Kot ni noben greh, če pravnik kot član civilnodružbenega gibanja protestira zoper hude kršitve človekovih pravic – četudi so kršene vidnemu opozicijskemu politiku. Tisto, kar je tu neodpustljivo, je iz dokumentacije, seveda pod pogojem, da je ta pristna, izhajajoča laž. Dovolj je, da se oba prej omenjena dokumenta zloži, primerja in vključi najenostavnejšo zdravorazumsko operacijo. In odgovor je na dlani: nesrečni sodnik se je pač, oprostite moji politični nekorektnosti in neempatičnosti uporabljenega izraza, a drugega, milejšega ne najdem, zlagal – zlagal pod pogojem, da je zapis v obrazložitvi sklepa o njegovi neizločitvi, »da ni sodeloval pri pisanju strankinega predvolilnega programa in da jima je s predsednikom Vlade […] skupno zgolj to, da se kot profesorja prava poznata iz istih strokovnih krogov«, v skladu z dejstvi.
No, in potem pride v studio večernih poročil predsednik Ustavnega sodišča ter, domnevam da v želji najti »bolj navdihujoče, povezovalne« poti, da ne rečem pokriti laž svojega kolega, na laž postavi lastno institucijo. Pove namreč, da so bili pri odločanju o zahtevi za sodnikovo izločitev sodniki izčrpno seznanjeni z njegovo aktivnostjo pri pisanju programa, da torej pogoj, ki sem ga zapisal v prejšnjem odstavku, ni bil izpolnjen. Zatem še zaskrbljeno in upravičeno vznemirjeno občinstvo večernih poročil, da bi lažje utonilo v spanec, pomiri s tolažbo, da gre le za individualen, tako rekoč oseben spor med dvema sodnikoma, ki da bo kmalu zglajen ter da bosta na Beethovnovi 10 spet zavladala mir, spokojnost in notranja povezanost sodnikov, da bo spet vse okay.
Da je to strel v lastno koleno, se je izkazalo v naslednjem, logičnem koraku. Eden od sodnikov se je namreč javno ogradil od take predsednikove izjave in potrdil resničnost tistega, kar je zapisano v sklepu o neizločitvi. Kaj to pomeni, ni treba razlagati – a vendar: prva neresnica je bila nadgrajena z drugo neresnico, namreč, da so sodniki ob odločanju o zahtevi za izločitev vedeli za sodnikovo aktivnost – a kot izhaja iz sklepa o neizločitvi sodnika, kljub temu zapisali neresnico, da sodnik »ni sodeloval pri pisanju strankinega predvolilnega programa in da jima je s predsednikom Vlade […] skupno zgolj to, da se kot profesorja prava poznata iz istih strokovnih krogov«.
Povedano je, prvič, kvalificirani primer alternativnih dejstev. Kvalificiran zato, ker se ne tiče dezinformacije o neki posvetni temi, npr. obiskanosti inavguracije (ameriškega) predsednika, kot je bilo to ob rojstvu skovanke »alternativna dejstva«, pač pa, ker se zajeda v poštenost postopka pred Ustavnim sodiščem. Gre za atentat alternativnih dejstev na sodno instanco v izvrševanju njene funkcije ultimativnega varuha človekovih pravic in ustavne demokracije, ki je, vsaj do sedaj upravičeno uživala visok strokovni in moralni ugled. Drugič, zgodba pripoveduje nekaj, kar se v pravno urejeni državi nikoli ne bi smelo zgoditi, namreč, da je ustavni sodnik pri opravljanju svoje sodniške funkcije, če gre verjeti obrazložitvi sklepa o neizločitvi, v uradni izjavi navedel neresnična dejstva. In tretjič, škandal v svojem medijskem in »uradnem« nadaljevanju ponazarja podreditev institucije lastnim, partikularnim interesom – ki v tem primeru prevladajo nad interesom institucije, v resnici nad vrednotami ustavne demokracije. Interes ustavnega sodnika, ki je s svojim dejanjem globoko prizadel in omajal ugled Ustavnega sodišča in zaupanje v ta organ ter interesi tistih, ki v njem morda vidijo »svojega človeka« na Ustavnem sodišču, je v tem primeru podrejen interesom ustavnosti in človekovim pravicam. Korist posameznika ali določene interesne skupine, lahko tudi politike, se s tem postavlja pred vlogo in pomen institucije, v resnici pred tisto, čemur institucija služi in čemur je namenjena. Taka institucija je instrumentalizirana, da ne rečem sprivatizirana ali ugrabljena.
Razrešitev krize
Da Ustavno sodišče ne sme in ne more biti dom tistih, ki v svojstvu ustavnega sodnika v sodnem postopku z neresničnimi navedbami o dejstvih, ki se nanašajo na izvrševanje pravice do nepristranskega sodnika, zavede preostale sodnike, ki se nato pri odločitvi oprejo na take, neresnične podatke, razumnim ljudem ni treba utemeljevati. Tudi ne, da že en sam sodnik, kaj šele dva (še zlasti, če sta oba na vodilnih položajih), če se ju ujame na laži, v temelju zamajeta in ogrozita zaupanje v institucijo. Ko gre za Ustavno sodišče, ki nima ne denarnice in ne meča, le prepričljivost argumentov in zaupanje javnosti, namreč še kako velja pregovor, da eno gnilo jabolko pokvari celotno košaro. Zato je treba imeti do takih, kvalificiranih laži, laži storjenih pri opravljanju sodniške službe, ničelno toleranco. Kaj to pomeni, vemo vsi. Dva sta načina, kako si lahko Ustavno sodišče kot institucija povrne omajana ugled in zaupanje. Prvi je dokončna aktivacija postfaktičnosti in totalni angažma alternativnih dejstev, drug je kategoričen priklon resnici, opravičilo državljanom in odstop tistih, ki so z alternativnimi dejstvi zavajali kolege sodnike ter slovensko javnost. Prvi je kratkoročen in, ker temelji na laži, za ugled te institucije uničujoč, drugi je katarzičen – slovenski javnosti sporoča, da se poštenje, morala in etika na Ustavnem sodišču jemljejo resno. Ugled in moralna avtoriteta bi bila s takim dejanjem obvarovana in okrepljena.
Več generacij ustavnih sodnikov in svetovalcev je predano ter požrtvovalno gradilo in ustvarjalo ugled te institucije, ki je bil, to lahko povem iz prve roke, primerljiv z ugledom ustavnih sodišč drugih evropskih držav, tudi tistih z utrjeno demokracijo. Zato se sprašujem, ali ne gre tu za poskus, kako uničiti še zadnjo institucijo vladavine prava in ustavne demokracije. Ker če pade Ustavno sodišče, potem ima avtoritarna oblast prosto pot, avtoritarni legalisti pa lahko delo. Politiki te ali one barve bodo imeli stalen izgovor za nespoštovanje odločb Ustavnega sodišča, seveda tistih, ki jim ne bodo po volji. Rekli bodo, kako naj spoštujemo vašo odločitev, če pa imate v svojih vrstah najmanj enega (morda celo dva) lažnivca. Zato moramo imeti pred očmi eno: ljudje smo minljivi, pridemo in gremo. Institucije pa so večne in vsakogar od nas presegajoče. Tudi ustavni sodniki so zamenljivi – Ustavno sodišče kot institucija nikoli.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
