Toda človeški um je takšen nepoboljšljivi neotesanec in nergač, da bi bržkone še v raju razmetaval, smetil in se hkrati nad najboljšim zmrdoval v stilu “že, že, ampak ...”
Kakor na nebu, tako na zemlji, kakor zgoraj, tako spodaj, kakor v mislih, tako v stvarnosti. Duhovnost je popotovanje in še več, je duhovni safari, slikovito pove simpatična profesorica kineziologije in motivacijska govorka Ana Bučević (U vortexu ostvarenih želja, Kontakt plus, 2016), je hoja skozi pragozd, kopanje predora do popolne svobode, ki je zamudno in naporno, a človeka po izhodnem postanku na neskončni poti za vselej osreči.
Naslednje njene stavke, ki zvenijo kot verzi, nima smisla prevajati, ker bi izgubili draž besedne igre in pomenljive dvoumnosti:
Važnije je biti u miru nego biti u pravu.
U pravu želi biti vaš ego.
U miru želi biti vaša duša.
Notranji mir je uglašenost naše duše s kozmično vseobsežnostjo, z božanskim, in če za vesolje uporabimo hrvaško besedo svemir, je čarobnost miru še močnejša. Pri tem naj nas uspeh ne skrbi, svetuje upokojeni angleški škof George Carey, raje bodimo čudoviti in navdušeni zgubarji kot utrujeni in plahi popotnik na poti brez težav.
Pesnika Aleša Jelenka je v ustvarjalnem zanosu obšla dragocena slutnja o vsem in o ničemer, takole prelepo jo je ubesedil:
Kot vselej je zavedanje tisto,
ki nas iz puste telesnosti
dvigne v duhovnost.
In kdo sem jaz,
da bi temu nasprotoval?
…
Ostane le razmišljanje,
s katerim se hkrati
približujemo in odmikamo,
nastajamo in izginjamo.
Nedavno sem gledal navdihujoč intervju z Michaelom Singerjem, izjemnim ameriškim jogijem, duhovnim mojstrom, ustanoviteljem meditacijskega centra na Floridi, pisateljem, ekonomistom, programerjem, podjetnikom in milijonarjem. Pogovor se suče okoli vprašanja, kaj resnično hočemo v življenju; svetuje nam, da svoje želje napišemo na list papirja, recimo o bogastvu, uspešnosti, slavnosti, telesni privlačnosti, karizmatičnosti, zdravju, ljubezni, družini, otrocih in tako naprej, saj poznate vse tiste nenasitne vsiljivce, ki nam rojijo po nikdar zadovolj(e)nih glavah.
Potem nas povabi v znano biblijsko zgodbo, ki jo je nekoliko priredil za naše potrebe. Zamislimo si, da tičimo v opankah Mojzesa, ki je prispel do gore Horeb, da bi našel travo za svoje ovce , ko je uzrl grm v plamenih, ki ni in ni hotel zgoreti.
“To je čudno,” porečemo, “pogledati moramo od blizu,” in ko pristopimo h košatemu zelenju, zaslišimo skrivnosten glas: “Ne hodi bliže! Sezuj si sandale, ker stojiš na svetem kraju.” Bog je govoril po svojem angelu, zato si takisto kot starodavni prerok zakrijemo obličje.
Vrhovni oče nadaljuje: “Videl sem, kako trpiš zaradi mnogoterih želja, zato sem se odločil, da bom izpolnil vse, kar ti srce poželi, če boš pristal na eno samcato zahtevo.”
Na dušek mu izlijemo neuresničena hlepenja, da bi postali milijarder z razkošno graščino, najhitrejšimi avtomobili, največjimi jahtami in super reaktivci, najboljši jurist na planetu Zemlja, lep, postaven, seksi, impresivno obdarjen in neskončno popularen z nešteto všečki na facebooku, twitterju in instagramu za vsako narcisoidno objavo, obdan s krasoticami ali lepotci in še čem, kar bi nam padlo na pohlepno in ambiciozno “pamet”.
Bog za hipec osupnjeno obmolkne, pomisli in odvrne: “Ni problema, vse to ti bo omogočeno, vendar zgolj pod pogojem, da se še naprej razkrajaš v svoji duhovni mizeriji, zaskrbljen, nemiren, nezadovoljen, pesimističen, nihilističen, nehvaležen in godrnjav, torej v bistvu takšen, kot že si, nič novega, mar ne?”
Kaj bi mu odvrnili? Bi bili pripravljati plačati takšno peklensko ceno? Ali ni tisto, česar si slehernik resnično želi, notranji mir, spokojnost, čarobna narava, zdravje, ljubezen, prijateljstvo, čuječnost, simbioza s celoto, sreča in blaženost?
Sreča ni instantni dopaminski napitek, marveč holistično stanje duha. Če želimo biti srečni, moramo pri tem vztrajati brezpogojno, ne glede na dobre in slabe reči, ki jih prinaša bivanje. Življenje nam je dano, da ga uživamo in se učimo iz izkušenj. Ko smo srečni, je srce odprto in energetsko pretočno, zato je naravno in normalno, da vseskozi stremimo k takšnemu stanju. Popotovanje k brezpogojni sreči je pot do blaženosti in razsvetljenja.
Predpogoj za osebno srečo je urejeno mentalno podstrešje, popolnoma umirjen um, pri čemer vam poleg samega sebe najhitreje in najučinkoviteje pomagajo duhovni vodniki ali mojstri. Neprecenljive so tudi knjige, med katerimi sta mi iz sodobnosti še posebej ljubi Singerjevi razpravi o razuzdani duši in popotovanju onkraj sebe (The Untethered Soul: The Journey Beyond Yourself, New Harbinger Publications, 2007) in o njegovem eksperimentu prepustitve in potovanju v življenjsko popolnost (The Surrender Experiment: My Journey into Life’s Perfection, Yellow Kite Books, 2015). Njegovi nauki nimajo zgolj fascinantne zgodovinske podstati, marveč so klinično podprti z novejšimi psihoterapevtskimi metodami, na primer ACT (Acceptance and Commitment Therapy), DBT (Dialectical Behavior Therapy) in MBCT (Mindfulness-Based Cognitive Therapy).
Besedna zveza “untethered soul” se v slovenščino pravilno prevaja kot “razuzdana duša,” kar zaradi običajne rabe tega pridevnika nekoliko zavaja, ker ni mišljena razvratna ali pregrešna duša, marveč njena (od)rešitev iz vseh vezi, uzd, povodcev, verig in okov, torej nekakšno duhovno raz-uzdanje. Zato je treba pohvaliti domiselno potezo Jurija Šešeta, da slovensko inačico naslovi Duša brez spon: potovanje onkraj samega sebe (Učila International, 2016), čeravno tolmačenje na prvi pogled ni povsem točno, vsebinsko pa odstranjuje morebitni pogrošni element. Echart Tolle, še eden izjemnih novodobnih duhovnih pionirjev, govori o osvoboditvi iz zasužnjenosti pod vladavino umskega jarma, how to free yourself from enslavement to the mind.
Nič ni bolj pomembno za duhovno rast kot spoznanje, da nismo glasovi in misli v naših glavah, s katerimi se običajno identificiramo, nas uči Michael Singer; smo poslušalci in opazovalci tega mentalnega brbotanja, kričanja in maltretiranja. Človekove misli (um) so lahko genialno orodje, s katerim počnemo neverjetne reči, prepogosto pa so mazohistična mučilna naprava, ki ubeseduje (verbalizira) zunanji in notranji svet pod vplivom preteklosti in prihodnosti, saj je egu tako bolj udobno in lažje dojemljivo. Ta kompulzivni Um je pod nadzorstvom Jaza (Self) oziroma zavesti, ki vsrkava mentalni, prirejeni in ne dejanski model resničnosti. Slehernik v sebi gosti nadležnega miselnega “sostanovalca” (roommate), ki mu nenehno povzroča preglavice, ga nagovarja k neumnostim, komplicira, se pritožuje, ljubosumno jadikuje, zavistno negoduje in se poredko smehlja, še najraje tuji nesreči. Naš Ego morbidno uživa v melodramatičnosti in hiperobčutljivosti, zategadelj je ključno zavedanje, da nismo ta nadležni cimer, temveč “lastnik stanovanja,” ki mu gospoduje. V centru zavesti se zavedamo zavesti in tam prebiva duša, budistični Jaz ali hindujski Atman, ki vibrira. Vsa zavest je ena(ka) kot sončna svetloba, ki žari iz enega vira, Sonca. Razlikuje se le zaradi specifičnega fokusa posameznega človeka, ki zavest največkrat obrača k tistemu, kar najbolj izstopa in je najbolj moteče ali najbolj vznemirljivo. Najti svoj lastni jaz pomeni zliti se z zavestjo.
Svoj resnični jaz – zavest lahko izkusimo šele takrat, ko odpremo srce in vse čakre ter omogočimo nemoten pretok energije (chi, shakti, duh). Človekova prvobitna silna energija izvira iz preživetvenega nagona, ki se je skozi evolucijo in zgodovinske okoliščine iz primarno fizičnega prevesil v psihičnega, v obrambni mehanizem, ki nas zapira vase zaradi mentalnega občutka ogroženosti. Nenehno ščitimo lastni ego, tudi pred namišljenimi ali neznatnimi “napadi”, na primer pred kritično besedo, neizrečeno pohvalo, domnevno napačnim ravnanjem ljubljene osebe, praske na avtomobilu in podobnimi banalnostmi.
Singer nas uči let (it) go, lasciamo stare bi rekli po italijansko, pustimo stat po primorsko ali loslassen po nemško (kot v sijajni Eglijevi knjigi Načelo LOL2A), izvijmo se iz egovega primeža.
Strah je vzrok vseh problemov. Povzročajo ga blokade ali prekinitve energetskih tokov, ki se zategadelj ne uspejo dvigniti do srca in ga nahraniti. Izpustimo torej strahove, da gredo svojo pot, in to čim prej, drugače bo vse težje, ker se bodo zagnojili in v gangreno spremenili. Drastični ukrepi le še poslabšujejo tisto, kar nas moti in razburja.
Trpljenje povzročajo notranji “trni”, ki bolijo kot bi bili pristni, četudi so od vrtnic. Lahko se zaščitimo na najrazličnejše načine, recimo, da jih prelepimo z obliži in poskrbimo, da se jih nihče ne dotakne in da se nikamor ne dregnemo, kar bo pomenilo, da se bo naše življenje vseskozi sukalo okoli trnjev. Lahko pa jih izrujemo in tako izkoreninimo tegobe. To storimo z zavedanjem, da trn ni Jaz, ampak tujek, ki ga čutimo, opazujemo in kadarkoli odstranimo.
Holistično uspešni in zdravi smo šele tedaj, ko ne razmišljamo več o našem telesu in psihi. Žal smo nevrotično odvisni od svojih (večinoma) negativnih misli, zato se moramo tudi s to odvisnostjo spopasti in jo premagati kot vse ostale, denimo alkoholizem, kajenje, droge, igre na srečo in internet. Osvobodilna formula bi se morda lahko glasila takole: STOP = POST = vzdržnost.
Začnimo z drobcenimi problemčki. Nenehno bodimo nepristransko pozorni na svoje misli in se ne vmešavajmo v to melodramo. Vztrajno centrirana zavest je sedež Jaza. V takšnem stanju se vselej zavedamo lastne zavesti. V nekem trenutku bo um prerasel v srce in mu sledil. Ko bomo odstranili uzdo z naše psihe, bomo izmaknili svobodo za dušo.
Eden od bistvenih predpogojev za resnično duhovno rast je pomiritev z notranjo, psihično bolečino, z njo se moramo soočiti in jo sprejeti, pa se bo počasi razblinila. Dokopati se je treba do izvora bolečine, ki ga prekrivajo debele plasti, recimo negotovost, nesamozavest in nenehna potreba po samopotrjevanju in priznanju, pod katerimi tičijo nerešen odnos z očetom, bolezen in hospitalizacija v otroštvu, pomanjkanje starševske bližine in ljubezni, zasmehovanje vrstnikov zaradi smešnega priimka, debelušne postave ter nerodnosti in tako dalje, grenkobnih spiskov je toliko kot ljudi.
Modra bitja nočejo biti zasužnjena zaradi strahu pred bolečino, zato dopustijo, da v duši izgori in izpuhti. Bolečina je cena, ki jo plačamo za svobodo, bolečina je energija, ki se mora razkaditi.
Živimo lahko v coni udobja in vztrajamo pri samooblikovanem življenjskem modelu in životarjenju v kletki, ki zapira in utesnjuje zavest. Lahko pa si prizadevamo za preseganje tega kalupa in razširitev onkraj njegovih meja.
Oklepamo se misli, konceptov, čustev in energetskih pretresov kot bi bili trdni predmeti, a niso, to je zgolj utvara. Z njimi se poistovetimo, zato postanejo naša psiha.
Izkoriščanje volje za upiranje tistemu, kar se že je ali se šele bo pripetilo, je enormna potrata energije. Če na primer zmanjka električnega toka, ko pišemo knjigo, govorim iz lastnih izkušenj in bi se bržkone gospod Singer strinjal z mano, se lahko še tako zelo jezimo, preklinjamo in si ženemo k srcu to neprimerno in nedopustno redukcijo, pa ne bo nič zaleglo, razen pri povečanju stresa. Toda če se bomo sprijaznili s situacijo, prijavili izpad pristojni službi, v mislih obnovili napisano in se lotili kakšnega drugega opravka, bomo voljo zavestno usmerili na sedanjost in jo doživljali z vso čuječnostjo.
Singer razmišlja tudi o smrti kot velikem kozmičnem paradoksu, saj je ena najboljših učiteljic življenja. Če se stoično zavedamo njene neizogibnosti, nam pomaga pri intenzivnejšemu doživljanju življenja in vsakega trenutka, ki nam je podarjen v tuzemstvu. Življenje samo po sebi je že vrhunski uspeh in če se sleherni trenutek počutimo izpopolnjene, nam smrt ničesar ne more odvzeti, kaj pa se dogaja potem, avtor ne pove, kdo ve …
Če težimo k ekstremom, trošimo ogromno psihofizične energije, zato je najboljša zlata sredina, središče, center, srednja pot, Tao, meden agan, kjer smo uravnoteženi kot mirujoče nihalo. To je duhovni ekvilibrij, stanje nenehne prisotnosti tu in zdaj, ki pa ni statično, marveč dinamično, kot da bi ujeli ravno pravšnji veter in razprostrli jadra za neslišno plutje po lesketajočem morju.
Ko se kapljica individualne zavesti dovolj umakne od Jaza, se zlije z oceanom Zavesti, posameznikova duša (Atman) postane del vrhovne duše (Paramatman) in njegova zavest se združi z univerzalno Enostjo. Kadar se zavest ne istoveti več z žarkom, postane sonce, neskončna ljubezen do vseh in vsega, brez presojevanja, čista lepota. To je spoznanje Boga.
Prepustimo se toku življenja in z občutkom veslajmo z ravno pravšnjo vnemo, da ne trčimo ob čeri, se ne zagozdimo med skalami in se ne potopimo. To je vsa umetnost. Katerikoli zaplet je neprecenljiva izkušnja, vse je za nekaj dobro. Ali če smem uporabiti avtomobilistično logiko, ki nam je blizu večini smrtnikov: negativne misli o zlobnih ljudeh in neprijetnih dogodkih si predstavljajmo kot packe na Jazovem vetrobranskem steklu, ki jih lahko hitro odstranimo s pomočjo duhovnih brisalcev in energetskega čistila.
Tako je govoril in nas še vedno uči veliki Michael Singer in mnogi ga upoštevamo, tudi v bolj “resnih” poklicih. Vse, kar nam daje, pravzaprav že imamo, v sleherniku je seme razsvetljenja, le neznanski trušč in ropot in hrup v naših glavah moramo pomiriti, da lahko Vedež prevlada na Mislecem. Ni lahko, a je vredno truda, in kadar smo deležni začudenih ali celo zgroženih reakcij iz okolja, se spomnimo tolažilnih besed iz Štoparskega vodnika po galaksiji, da znanstvenik ne more biti tisti, ki se boji, da bi ljudje mislili, da je nor …
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
