Posamezen nivo tvorita dve stopnji, pri čemer nobene od šesterice ne moremo preskočiti, marveč je treba za vsako dozoreti in jo po možnosti preseči. Moralna, etična in tudi pravna pravila naj bi spoštovali zaradi (i) strahu pred sankcijami, poslušni smo zaradi zagrožene kazni; (ii) koristoljubja oziroma ugodja na osnovi recipročnosti, jaz tebi - ti meni, quid pro quo; (iii) medsebojne harmonije, usklajenosti in družbenega konsenza; (iv) spoštovanja avtoritete in ohranjanja obstoječega reda; (v) družbene pogodbe za vzdrževanje demokracije, in (vi) abstraktnega dojemanja univerzalnih etičnih pravil.
Kohlberg je vizionarsko namignil, da nemara obstaja še sedma stopnja transcendentalne moralnosti oziroma moralnosti kozmične orientacije, ki povezuje religijo in duhovno razsežnost z moralnim umovanjem. Ker ni imel dovolj empiričnih podatkov za potrditev šeste in še manj sedme stopnje, ki se je spogledovala z vesoljno (za)vestjo, se je za vsak slučaj skliceval na njeno spekulativno naravo. To je bilo razumljivo glede na kritike s strani prevladujočih materialističnih znanosti, ki se večinoma trdovratno oklepajo zarjavelih paradigem kot recimo eksaktna in konvencionalna nevroznanost, slepo zaverovana v doktrino fizikalizma, rekoč, da le možganske električno-kemične reakcije proizvajajo zavest. Tudi za večino psiholoških šol še vedno velja, da se ne ukvarjajo z zavestjo, ker je bojda neznanstveni pojem in takisto ne priznavajo duše, čeprav beseda psihologija dobesedno pomeni dušeslovje oziroma nauk ali vedo o duši.
Nevrokirurg Eben Alexander pravi, da takšen nazadnjaški pristop ni več ignoranca, marveč (ne)znanstvena aroganca, ki podpihuje “nevromitologijo”. Najglasneje se je oklepajo psevdoskeptiki, ki pod krinko znanstvenega dvoma vnaprej zanikajo vse, kar jim je tuje in še ni preverjeno z dognanimi metodami. To je do neke mere razumljivo, kajti kljub zvedavosti v naših genih čemi strah pred neznanim, ta vrhovna iluzija pa povzroča, da zaznave maskirajo temeljne resnice.
Prav nobenega dokaza ni, da možgani sami po sebi ustvarjajo um in zavest. Materialistični znanstveniki ne znajo razvozljati, kako možgani proizvajajo zavest, čeravno trdijo, da je njihov proizvod, zato je bolj verjetno, da človeka dualistično in hkrati holistično opredeljujejo možgani in um (zavest). Kvantna fizika odkriva, da je vse, kar obstaja, energija, in da je opazovanje na subatomski ravni odvisno od opazovalca – čutečega bitja. Podobni smo ribam, ki plavajo v vodi in se ne zavedajo njenega obstoja, ker je njihov življenjski prostor tako zelo samoumeven; mi živimo v neskončnem oceanu zavesti, a se tega ne zavedamo.
Po Thomasu Kuhnu je za nastanek novih znanstvenih teorij nujna neka kriza, toda tudi tedaj skuša okostenela uradna znanost potlačiti novosti in se upreti preporodu paradigem. Ampak dejstvo je, da se človeštvo nahaja v najhujši bivanjski krizi doslej, zato je skrajni čas za neorazsvetljenje. Hvalevredno je vse več modrih in ozaveščenih ljudi, ki s pomočjo starodavnih in najnovejših dognanj, lastnih izkušenj, sklepanja in intuicije zagovarjajo metafizični idealizem oziroma hipotezo, da je človek mnogo več kot ustroj atomov, molekul, celic, kože, možganov, srca, pljuč, želodca, črevesja, ledvic, jeter, žolča, mišic, kosti, ožilja, krvi, hormonov, živčevja, limfnega sistema, žlez in preostalih fizioloških sestavin in procesov. Če se naša fizična pojavnost približno v sedmih letih popolnoma zamenja, nujno sledi vprašanje, kaj je potem tisto, kar ostaja in predstavlja nevidno meta-fizično vsebino znotraj minljive oblike? Človek prav tako presega svoje misli, kajti če jih lahko opazuje, analizira, modificira in eliminira, to pomeni, da obstaja nekaj ali nekdo nad njim in njegovim cerebralnim podstrešjem, višji jaz ali duša ali kaj neizrekljivega, kar je zmožno večno vibrirati skupaj z resonančno kozmično (kolektivno, božansko) zavestjo, o čemer je denimo že pred tridesetimi leti fenomenalno pisal David Lorimer (Resonant Mind). Descartesov znameniti izrek cogito, ergo sum (mislim, torej sem) bi lahko razumeli tudi v tem smislu, namreč očitno se nekaj v človeku ali nad njim zaveda, da misli, kar potrjuje njegov obstoj. Šele zavedanje Tega je pristna trans-formacija.
Razvija se kontemplativna nevroznanost, iz katere izstopa teorija filtra kot dualistični kompromis med materializmom in idealizmom, ker priznava paralelno koeksistenco možganov in uma. Možgani naj bi bili le “čistilnik”, ki prvobitno, izvorno kozmično zavest precedi v nekaj kapljic človeške zavesti o tukaj in zdaj. Lingvistični možgani torej ne ustvarjajo zavesti in niso skladišče spominov, kar je v zadnjih stotih letih zanesenjaško raziskovala množica vrhunskih znanstvenikov, terapevtov in drugih modrecev, recimo Šri Aurobindo, Nikola Tesla, Albert Einstein, Carl Jung, Willigis Jäger, Michael Singer, nobelovec Erwin Schrödinger, Martin Kojc, Anton Trstenjak, Janez Svetina in mnogi drugi, spisek se iz dneva v dan plemeniti in daljša.
Neprecenljive so raziskave zdravnika Larryja Dosseyja o enovitem umu (One Mind), kako je individualni um vpet v širšo zavest in zakaj je to pomembno. Kozmično oziroma nelokalno zavest nam prepričljivo osvetli s primeri nenavadno skladnega obnašanja živali v čredah, jatah in rojih, z empatičnostjo podgan, obsmrtnimi izkušnjami, reinkarnacijo, komunikacijo s preminulimi, odnosi med novorojenčki in materami, osebami s savantskim sindromom, enojajčnimi dvojčki, telesomatičnimi dogodki in jasnovidci.
Če nečesa še nismo sposobni znanstveno dokazati, to ne pomeni, da ne obstaja ali da je zgolj še ena newageevska ali ezoterična utvara. V preteklosti je bore malo filozofov, umetnikov, znanstvenikov in duhovnih mislecev verjela v okroglino našega domovanja, kroženje okoli Sonca, evolucijo, gravitacijo, relativnost, letala, podmornice, vesoljska plovila, kvantno prepletenost in hologramsko teorijo vesolja, pa so jih zategadelj preganjali, zasmehovali, mučili in celo ubijali, danes pa jih čislamo kot največje genije, četudi nekateri še čakajo na priznanje. Astronom Carl Sagan je sijajno povedal, da je duhovnost kompatibilna z znanostjo, še več, je njen globinski vir. Če želimo odkriti skrivnosti vesolja, moramo razmišljati o energiji, frekvencah in vibracijah, je bil prepričan Tesla, in imel je prav. Na tem sloni kvantna fizika, ki potrjuje, da je vsaka zaznava subjektivna, ker je odvisna od opazovalca, vsi smo in vse je del celote.
Navzlic resnim notranjim poškodbam človeštva se torej vendarle zdi, da narašča število ljudi, ki se zavedajo, da Eno bo Vse in Vse bo Eno, ko nikomur več ne bo vseeno, kaj se dogaja v njem in naokoli, ker se bo zavedal Enosti. Povezujejo se v različne znanstvene, strokovne in laične družbe tvorbe, od gibanj in društev do znanstvenih inštitutov, akademij in podobnih organizacij, od katerih si tokrat oglejmo le ščepec globalno najbolj prodornih, katerih semena klijejo tudi v domači grudi.
Astronavt dr. Edgar Mitchell, član posadke Apolla 14 in šesti astronavt, ki je zakoračil po Luni, je pod usodnim vplivom svoje transformacijske izkušnje leta 1973 ustanovil Inštitut za noetične znanosti (Institute for Noetic Sciences). Ko se je med povratkom skozi brezmejno vesoljsko črnino zazrl v modro sfero – naš dom, je izkusil globok občutek božanskosti in vesoljne povezanosti, presežek dualizma in vseobsežen, neposreden sik z znanjem in védenjem:
“Spoznal sem, da je zgodba o nas, ki jo pripoveduje znanost, o naši kozmologiji in naši religiji, nepopolna in bržkone napačna. Spoznal sem, da newtonska ideja o ločenih, neodvisnih in diskretnih stvareh v vesolju ni čisto točen opis stvarnosti, zato potrebujemo novo zgodbo o našem poreklu, kdo smo in kaj lahko postanemo.”
Njegova navdahnjenost s Celostjo je botrovala nastanku svojevrstnega inštituta, ki znanstveno preučuje noetikos, najglobljo čisto zavest, neposredno individualno izkušeno razumevanje, intuicijo in notranjo modrost, ob zavedanju istočasne pomembnosti objektivnega in subjektivnega znanja.
Leta 1987 so trije vrli možje - zagovornik univerzalnega sočutja štirinajsti dalajlama Tenzin Gyatso, pravnik in podjetnik Adam Engle in nevroznanstvenik Francisco Varela - zasnovali Inštitut za um in življenje (Mind and Life Institute), da bi materialistični znanosti ob bok postavili kontemplativne prakse in introspektivne metode, ki bi napravile znanost bolj humano in omogočile globlji uvid in daljši domet raziskovanj v obliki dialogov na področjih kot so odvisnost, ekologija, etika, pozornost, nevroplastičnost, destruktivna čustva, altruizem in ekonomija. Dejavnost inštituta dandanes zajema tudi odmevno publiciranje, financiranje individualnih raziskav, poletne šole, bienalne konference in mednarodne simpozije o kontemplativnih študijah.
Naj omenim še Alexandrovo institucijo Eternea, ki zbližuje znanost in duhovnost za osebno in globalno transformacijo. Njeno misijo je kleno opisal Mitchell: da bo znanost (science) lahko dojela tudi nematerialni vidik stvarnosti in prerasla v omniscience, da bo znanje preraslo v modrost in ljubezen do moči v moč ljubezni, vse do univerzalnega človeka kozmične zavesti.
Vodilni tovrstni forum na svetu pa je Znanstveno in medicinsko omrežje (The Scientific and Medical Network), ki obstaja od leta 1973 in kot dobrodelna organizacija združuje znanstvenike, zdravnike, psihologe, inženirje, filozofe, praktike in druge profesionalce ter člane iz več kot tridesetih držav in mnogih najuglednejših akademskih institucij. Kot poseben projekt so ustanovili Galilejevo komisijo (The Galileo Commission), ki ji znanstveno svetuje prek 90 vrhunskih ekspertov, povezanih s 30 univerzami s celega sveta, denimo nevrokirurg Eben Alexander, zdravnika Deepak Chopra in Larry Dossey, psihiater Stan Grof, fizik in nobelovec Brian Josephson, filozof Paul Marshall, sociolog Peter Reason, biolog Rupert Sheldrake in futurist Hardin Tibbs, sprejemajo pa tudi t.i. profesionalne člane in simpatizerje. Komisijo koordinirajo profesor Harald Walach, David Lorimer in Richard Irwin. Pretežna večina sodelujočih znanstvenikov je leta 2014 podpisala Manifest za postmaterialistično znanost, ki naj bi bila odprta, povezovalna, holistična in pripravljena, da se zazre kvišku skozi simbolični Galilejev teleskop, česar ni sposoben zadrgnjeni scientizem.
Galilejeva komisija je 31. oktobra 2018 na londonskem King’s College predstavila svoje prebojno znanstveno poročilo z naslovom Znanost onkraj materialističnega pogleda na svet: naproti postmaterialistični znanosti (Science Beyond a Materialist World View: Towards a Post-Materialist Science). Snovalci izhajajo iz temeljne ugotovitve, da imamo dve poglavitni struji znanstvenikov, ki različno obravnavajo človekovo zavest. Prvi so materialisti alias ortodoksni nevroznanstveniki, ki trdijo, da zavest izvira iz možganov kot akcija nevronov in ne tolerirajo nobenih dokazov, ki se ne ujemajo z njihovimi dogmami, doktrino in predsodki. Materija ni več zgolj predmet znanstvenega preučevanja, temveč edini legitimni objekt znanosti in tvarina stvarnosti. Materialisti (ne)hote omogočajo filozofski in ekonomski materializem ter konzumerizem za izkoriščanje ljudi in naravnih dobrin. Materializem je povzročil redukcionizem v podobi večinske zamegljene zaverovanosti nevroznanstvenikov in drugih strokovnjakov in laikov, da zvest ni nič drugega kot zapletena oblika materialnih procesov, ki jih je mogoče pojasniti kot rezultat nevronskih interakcij. To je najbolj restriktivna, najbolj problematična in najnevarnejša domneva prevladujoče znanosti.
Tipično redukcionistično analizo je mogoče ponazoriti s pokvarjenim avtomobilom, pri katerem preverimo vse sestavne dele, dokler ne odkrijemo napake in jo odpravimo. Zato so se znanstveniki v fiziki dokopali do domnevno nedeljivega atoma (atomon) in nato še do subatomskih delcev, podobno se dogaja v kemiji, biologiji, psihologiji, nevroznanosti, zgodovini … Problem redukcionistične analize je zlasti v tem, da med preučevanjem posameznih delov zlahka izgubimo pregled nad celoto.
Drugo strujo predstavljajo nematerialistični dualisti, ki ločujejo um (zavest) in možgane, dasiravno jih obravnavajo celostno. Galilejeva komisija si prizadeva, da bi izključevanje zamenjalo sodelovanje obeh skupin, torej za združitev modrosti in znanosti za dosego zavesti, nekako po formuli conscientia = sapientia + scientia.
Že leta 1898 je ameriški funkcionalistični psiholog in filozof William James izpostavil, da obstajajo trije možni pristopi glede razmerja med možgani in zavestjo: (i) prvi proizvajajo drugo, (ii) možgani omogočajo zavest in (iii) možgani oddajajo zavest s filtrsko funkcijo. Sodobna znanost pretežno sloni na predpostavljenih postopkih in kredibilnosti racionalnega mišljenja, kar samo po sebi ni znanstveno, marveč le filozofsko utemeljeno. Znanost mora kreirati domneve, ki jih ne more dokazati ali ovreči z znanstvenimi metodami. Takšne domneve so kot zrak, po katerem letijo ptice, ali voda, v kateri plavajo ribe, ali tla, po katerih hodi človek: so predpogoj za letenje, plavanje in hojo, toda ne predstavljajo teh dejavnosti.
Zgodovina zgovorno priča o raznovrstnih domnevah, recimo v zahodni srednjeveški kulturi o nastanku naravnega svetá po zaslugi božanskega stvarnika, iz česar je izhajala tedanja in kasnejša večstoletna znanost. Nova odkritja, tehnološki napredek, politične, gospodarske in družbene spremembe so postopoma skrhale in zavrgle stara prepričanja in znanost povzdignila na višji nivo s svežimi predpostavkami. Vzhodnoazijske kulture so se posluževale drugačnih podpornih domnev za znanost, ki so se osredotočale na zavest in um, namesto na materialno realnost.
Izvorne predpostavke ali domneve so vselej do neke mere koristne, a tudi škodljive; hkrati navdihujejo in omejujejo. Problem predpostavk tiči v vprašanjih, ki jih postavlja znanost in posledično v odgovorih, zato je naloga metafizike, da razkrije naravo absolutnih predpostavk kot zgodovinskih dejstev. V nebo vpijoča je moralna vrzel, da človek ni primerno duhovno opremljen za rokovanje z materialno silo, zato po mnenju Arnolda Toynbeeja potrebujemo celovitejšo znanost, ki bi slonela na (i) razširjeni ontologiji oziroma novih predpostavkah o temeljnih elementih narave oziroma o tem, kar obstaja; (ii) razširjeni epistemologiji oziroma novih idejah o načinih pridobivanja znanja in novih pravilih dokazovanja), (iii) prenovljeni etiki, in naposled tudi na (iv) klasični, “trdi” znanosti.
Tradicionalna znanost zagovarja zunanjo izkušnjo kot poglavitno znanstveno metodo, ki se pojavlja zlasti v dveh metodoloških oblikah: opazovanje in poskus (eksperiment). Galilejeva komisija se retorično sprašuje, ali ne bi bila koristna tudi notranja, subjektivna izkušnja v smislu introspektivnega spoznanja iz prve roke, ki jo deloma že priznavata psihologija in družboslovje?! Binarna logična analiza (ali to ali ono) ni vedno primerna, kajti lahko sta obe alternativi pravilni (to in ono) in lahko obstaja še tretja in četrta, zato potrebujemo več vključevanja in manj izključevanja, potrebujemo inkluzivno razmišljanje, ki bo komplementarno klasični logiki. Analiza mora biti oplemenitena s sintezo in holističnimi perspektivami.
Zahodni etični konsenz znatno sloni na krščanski tradiciji in zlatem pravilu (“Vse, kar hočete, da bi ljudje storili vam, tudi vi storite njim.”), zategadelj je skrajni čas za ozaveščeno etiko tretjega tisočletja, ki bo vključevala vsa živa bitja, ne le človeka, in tudi neživo naravo, zato bo segala daleč onkraj političnega soglasja. To bi bila etika vključevanja in medsebojne prepletenosti ljudi, živali, rastlin in celotne ekosfere, ki bi nas iz antropocentrizma povzdignila v kozmocentrizem oziroma v kraljestvo vsemogočne Zavesti alias C-Rex kot jo poimenuje Jed McKenna.
Bistvo poročila Galilejeve komisije je strnjeno v štirinajst točk:
(i) Nobena človeška intelektualna dejavnost, niti znanost, se ne more izogniti absolutnim domnevam oziroma predpostavkam, ki jih ne more dokazati z lastno metodologijo.
(ii) Prevladujoče predpostavke večine sodobnih znanstvenikov so ozko naturalistične v metafiziki, materialistične v ontologiji in redukcionistično-empiristične v metodologiji.
(iii) Posledično prevladuje prepričanje, da ni zavest nič drugega kot rezultat kompleksnega aranžmaja snovi ali porajajočega fenomena možganske aktivnosti.
(iv) Ta dogma ni dokazana, niti upravičena.
(v) Za nameček obstajajo solidno dokumentirani fenomeni, ki nasprotujejo materialističnim sodbam, na primer poročila o obsmrtnih izkušnjah s kompleksnimi zaznavami, intuicijami, spoznavami in čustvi brez delovanja možganov; kredibilni podatki o nelokalni percepciji; parapsihološki pojavi in pričevanja otrok v rani mladosti, ki se spominjajo prejšnjih življenj.
(vi) Vse več znanstvenikov odprtega uma že raziskuje ta mejna področja z uporabo obstoječih znanstvenih metod in z empirično podprtimi zaključki izzivajo mainstream znanost.
(vii) Zagovarjajo tezo, da potrebujemo takšen model zavesti, ki je neredukcionističen in omogoča zavesti lasten ontološki status.
(viii) Minimalen konsenz predstavlja dualistični vidik ali komplementarni model, po katerem sta materija in um, zavest in njen fizični substrat dva aspekta stvarnosti, ki se dogajata simultano in nespremenljivo.
(ix) Če bi bilo doseženo takšno izhodiščno soglasje, bi postalo jasno, da ima zavest svoj neposreden dostop do resničnosti, ne samo prek čutne zaznave kot v klasičnem empirizmu, marveč tudi z notranjo zaznavo ali radikalnim samoopazovanjem (introspekcijo).
(x) Zato bi lahko uporabljali različne veljavne pristope do realnosti tudi prek zavesti, poleg tistih, ki jih ponuja konvencionalna znanost.
(xi) To bi lahko pod določenimi pogoji vključevalo neposreden dostop v globlje strukture stvarnosti, kar bi morda omogočilo pomemben vpogled v etiko, pomen in vrednote.
(xii) Ravno obsmrtne in druge transformacijske izkušnje sugerirajo, da smo vsi vsajeni v večje polje zavesti z močnim odražanjem na etiki v povezanem in prepletenem svetu.
(xiii) Integracija širšega pogleda zavesti v znanost bo botrovala sveži metodologiji, ki jo bomo morali razviti – metodologijo korenitega samoopazovanja ali notranje izkušnje.
(xiv) Ker se ozek materialistični pogled na svet pogosto nekritično prenaša na mlade znanstvenike kot adekvatna razlaga stvarnosti in predpogoj za uspešno znanstveno kariero, Galilejeva komisija poziva in opogumlja znanstveno skupnost, da postane bolj samokritična do svojih absolutnih predpostavk.
Za pričetek slehernikovega preporoda zadostuje, da je vsakdo pripravljen postavljati nenavadna vprašanja in razmisliti o neobičajnih odgovorih. Nemara naivno in pretirano optimistično sem prepričan, da je le s pomočjo brezpogojne ljubezni do vseh in vsega mogoče odpotovati v Enost in doseči družbeno sožitje, srečo in občo blaginjo. Takšen kvanten preskok v višjo zavest, v sedmo Kohlbergovo stopnjo transcendentalne kozmične moralnosti, si zamišljam od spodaj navzgor, dokler ne bo v piramidi kvišku nakopičene toliko žlahtne energije, da bo pozitivno žarčila navzdol.
Potrebujemo posodobljeno antično paideio, ki je bila nekoč celostni koncept oblikovanja telesnih in duševnih vrlin svobodnega meščana, v svoji današnji različici pa naj bi pomenila holistično vzgojo v najširšem pomenu besede. Kot je daljnovidno učil Franc Pediček, je vzgoja najprej funkcija človeka z namenom učlovečevanja, da je zatem lahko funkcija družine, družbe, države, ideologije, gospodarstva in politike. Vzgajati in izobraževati se moramo vselej in vsepovsod, od zibelke do odhoda v onstranstvo, na klasičen in digitalen in katerikoli drug človekoljuben način. Pravo humano vprašanje ni, kdo je najbolj nadarjen in kako ga lahko spodbujamo, da bo še boljši, temveč kaj odlikuje slehernika in kako lahko povežemo raznolike talente v simbiotično celoto.
V vrtcih, osnovnih, srednjih in visokih šolah bi morali poučevati le takšni strokovnjaki, ki bi bili hkrati vzgojitelji in bi znali razmišljati z glavo, srcem in na stežaj odprtim duhom. Sijali bi s karizmatičnostjo in že najmlajšim otrokom pripovedovali zgodbe, ki bi dopuščale še kaj drugega poleg materialnega, katerega je mogoče zaznati in doumeti s petimi čutili. Takšno misijo denimo opravlja valdorfska pedagogika, ki vzgaja v duhu spoštovanja integritete otroštva, aktivne podpore človeški in kulturni raznolikosti, zavedanja o možnostih čutenja resničnega bitja, razvoja socialne zavesti, samozavedanja, etične inteligence in aktivne globalne vloge državljanstva.
Tako vzgojeni otroci bodo nekoč postali starejši in zasedli pomembna delovna mesta in politične funkcije, od koder bi s svojim znanjem, duhovnostjo in močnim vplivom dosegli takšno kritično maso somišljenikov, da bi odpravljanje krivic in vzpostavljanje pravične in srečne družbe obče blaginje postalo samoumevno. Švedska aktivistka Greta Thunberg je še rosna najstnica, ampak predstavljajte si na tisoče in milijone takšnih odraslih, če bi bili neomajno zvesti človečanskim vrednotam! Tedaj se bodo zares odprla vrata v Enost, kjer bo vse več ljudi vibriralo na frekvencah kolektivne, vesoljne zavesti in kjer bo slehernik Salvator Mundi …
Moč in lepota fizikalnih zakonov je, da veljajo vsepovsod, ne glede na to, ali verjamemo vanje in jih spoštujemo. Za spontano delovanje človečanskih zakonov pa je ključno naše prepričanje, da so prav tako nujni in samoumevni kot vse, s čimer se ubadata fizika, matematika in celotno naravoslovje. Prefinjeno smo vtkani v kreativni krog - autopoiesis, vsi in vse, sleherna celica, vsa živa bitja, družbene tvorbe, naš planet Gaia, osončje, galaksija, uni- in multi-verzum. Nismo človeška bitja z duhovno izkušnjo, temveč duhovna bitja s človeško izkušnjo.
O idealnih in utopičnih družbah je bilo že veliko napisanega, prav tako o distopičnih scenarijih. Mar je bogoskrunsko samokritično vprašanje o upravičenosti napovedi Karla Marxa, da v najvišjem stadiju človekovega razvoja država in pravo ne bosta več potrebna, zato bosta odmrla? Vsak človek naj bi delal po svojih zmožnostih in sposobnostih ter dobival po svojih potrebah, kar bi pomenilo zaton in izumrtje vladarja svetá – denarja, vsaj v sedanji fizični in virtualni (kripto) obliki. Ljudje bi brez pomislekov, domala nagonsko spoštovali ponotranjena, samoumevna pravila za družbeno sožitje, kot na primer že dandanes povprečnemu človeku na kraj pameti ne pade, da bi ubijal, posiljeval, mučil, kradel ali kako drugače škodoval sotovarišu. To bi bilo resnično naravno pravo, ki je od nekdaj imanentno človeku in vsej (ne)živi naravi na Zemlji in v vesolju, ker izvira iz enotne/kolektivne/kozmične zavesti ali prasile. Ubesedeno in sankcionirano bi moralo biti zgolj za neznatno manjšino, ki ga predvidoma še vedno ne bi upoštevala, in kajpada za akademske, arhivske in druge slične potrebe. Pri tem nam je lahko v neizmerno pomoč umetna inteligenca, če bomo z njo ravnali humano, preudarjeno in umetelno, v nasprotnem primeru pa bo kvečjemu pospešila naše pogubljenje …
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
