Duševno zdravje je eno izmed tistih temnih področij slovenske družbe, kjer je v zadnjih desetletjih prihajalo do številnih kršitev človekovih pravic. O nekaterih izmed njih pričajo odločbe Ustavnega sodišča RS in Evropskega sodišča za človekove pravice. Še več jih je skritih v arhivih slovenskih psihiatričnih bolnišnic. Pričakovali bi, da bo zaradi preteklih izkušenj takšnih kršitev že končno enkrat konec, a zadnja odločba Ustavnega sodišča RS žal sporoča ravno nasprotno.
Drago Jančar je v svoji drami »Veliki briljantni valček« preko lika zgodovinarja Simona Vebra in njegove usode v psihiatričnem zavodu »Svoboda osvobaja« prispodobno opisal nekatere izmed kršitev, ki so se v podobnih ustanovah dogajale v nekdanjem totalitarnem režimu. Takratna oblast je v psihiatrične bolnišnice pogosto pošiljala »nezaželene« osebe iz vseh področjih družbenega življenja. Takratne oblasti so jih tam poskušale na različne načine prevzgojiti v osebe, ki bodo slepo zaupale diktatorskim idealom. Slovenska javnost še danes ni seznanjena z naravo in obsegom kršitev človekovih pravic v njenih psihiatričnih ustanovah. Raziskovalci se že nekaj časa neuspešno prizadevajo dostopati do njihovih arhivov, ki bi morda lahko razkrili domnevno prakso posegov v človekovo dostojanstvo tja poslanih in zaprtih.
Tudi po demokratizaciji se zadeve niso bistveno spremenile. Državni zbor je Zakon o duševnem zdravju (ZDZdr) sprejel šele na začetku poletja 2008. Ustavno sodišče je v številnih zadevah ugotovilo arbitrarne posege v pravico do svobode bolnikov v psihiatričnih bolnišnicah (glej denimo U-I-60/03, 4. december 2003). Evropsko sodišče za človekove pravice pa je v zadevi L.M. proti Sloveniji z dne 12. junija 2014 glede na razmere pred sprejetjem omenjenega zakona zapisalo, da »... postopek ... v tej zadevi ni zagotovil ustreznega varstva pred arbitrarnostjo.« (128. odstavek sodbe). Nato je med drugim še dodalo, da »... ni bilo nobenega regulativnega okvira, pisanega ali nenapisanega, ki bi določal pogoje za pridržanje pritožnice na odprtem oddelku ... (135. odstavek).
Ustavno sodišče je v zadevah U-I-477/18 in Up-93/18 presojalo konkretno ustavno pritožbo glede kršitve ustavnih pravic pritožnika prisilno napotenega v socialno varstveni zavod, pri čemer je samo še začelo tudi postopek presoje ustavnosti Zakona o duševnem zdravju. Okrajno sodišče v Ljubljani je v nepravdnem postopku brez privolitve pritožnika ugodilo predlogu nasprotnega udeleženca, da se ga premesti in zadrži v varovalnem oddelku Socialno varstvenega zavoda, kjer pa so mu zaradi prezasedenosti lahko ponudili le mesto na hodniku varovanega oddelka. Zoper prvostopenjski sklep sta se pritožila tako zavod kot tudi pritožnik, vendar ga je Višje sodišče v Ljubljani potrdilo.
Ustavno sodišče je v odločbi U-I-477/18, Up-93/18 s 23. maja 2019 ugotovilo vrsto kršitev in protiustavnosti. Odločilo je, da Zakon o duševnem zdravju nasprotuje ustavi (1. točka izreka), saj je zakonodajalec sodiščem omogočil le, da presojajo ustavno dopustnost predlaganih ukrepov le z varstvenega vidika izključitve oseb iz okolja. Spregledal pa je terapevtski vidik ustavne dopustnosti ukrepov (25. odstavek odločbe). Ustavno sodišče je zapisalo, da »Zakonodajalec torej ukrepa, ko intenzivno posega v osebno svobodo pridržane osebe, očitno ni zasnoval tako, da bi sodiščem omogočil izbiro ustanove, ki je ustrezna z vidika zagotavljanja varnosti in uresničevanja terapevtskega cilja ukrepa v izvršitveni fazi.« (31. odstavek odločbe). Zato je Ustavno sodišče ugotovilo kršitev pravice do osebne svobode iz 1. odstavka 19. člena kot tudi kršitev varstva človekove osebnosti in dostojanstva iz 21. člena Ustave ter zakonodajalcu naložilo, da v devetih mesecih odpravi ugotovljeno protiustavnost (2. točka izreka).
Ustavni sodniki so v 3. točki izreka Vladi naročili sprejetje »nujnih ukrepov«, ki so jih pojasnili kot »nujne organizacijske ukrepe, s katerimi bodo zagotovili ustrezne prostorske zmogljivosti, ki bodo v okviru stvarnih možnosti omogočale tako varstvenemu kot terapevtskemu cilju ustrezne pogoje izvrševanja ukrepa.« (35. odstavek odločbe). Ustavni sodniki pa so hkrati odločili, da sta Višje in Okrajno sodišče v Ljubljani pritožniku kršila pravico do varstva osebne svobode iz prvega in drugega odstavka 19. člena Ustave. Istočasno so sodniki ugotovili, da sta isti sodišči posegli tudi v varstvo pritožnikove osebnosti in dostojanstva med odvzemom prostosti.
Državne oblasti lahko najlažje posežejo v človekove pravice najranljivejših oseb, ki se zaradi različnih okoliščin ne morejo učinkovito braniti. Država ima v demokratični in pravni državi jasne negativne in pozitivne obveznosti, da spoštuje, varuje in uresničuje človekovo dostojanstvo. Pričujoča odločba Ustavnega sodišča pravilno opozarja na oba vidika, tako varstveni in terapevtski vidik namestitve posameznikov v konkretni varovani oddelek socialno varstvenega zavoda.
V ustavnem redu, kjer naj bi vsaj teoretično vladalo človekovo dostojanstvo je presenetljivo, da še vedno veljavna normativna ureditev postavlja v ospredje varstveni vidik pred terapevtskim vidikom odreditve posameznika na varovani oddelek. Država pa ima, če so dokazani stvarno upravičeni razlogi za takšno namestitev, pozitivno obveznost, da socialno varstvenim zavodom zagotovi ustrezne prostore, kamor bodo lahko sprejeli in namestili posameznike, kot je že večkrat ugotovilo ESČP glede razmer v slovenskih priporih in zaporih. Seveda prostorska stiska v socialno varstvenih zavodih ne opravičuje namestitve posameznikov v psihiatričnih bolnišnicah, kot v zadnjem odstavku svojega sicer pritrdilnega ločenega mnenja predlaga sodnica Jadek Pensa, saj se njihova narava, cilji in obsega dela razlikujejo od poslanstva socialno varstvenih zavodov (glej 15. in 16. točko 2. člena ZDZdr).
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
