Koliko posluha imajo redna sodišča za argumente o kršitvah ustavnih pravic delavcev? Se do te vrste ustavnopravnih vprašanj opredeljujejo v svojih obrazložitvah?
V primeru, da pooblaščenci na to opozorijo, po mojih izkušnjah sodišča bolj ali manj presojajo tudi ta vprašanja. Za tvoj ustavniški okus pa verjetno v premajhnem obsegu in ne dovolj natančno.
Kakšno moč ima argument na sodišču, da je določena delovnopravna praksa ali sodba/sodna praksa v očitnem nasprotju s temeljnimi mednarodnopravnimi dokumenti, ki ščitijo pravice delavcev? Posebej konvencije MOD?
V zadnjih letih so sodišča bolj pozorna na kršitve mednarodnih aktov, vendar pa v tistih zadevah, kjer je že oblikovana sodna praksa, ta pa mednarodnih aktov ni upoštevala v zadostni meri, do anomalij še vedno prihaja. Govorim o že izpostavljeni temi prikritih delovnih razmerij in delovnih invalidov. Drugače pa so sodišča bolj pozorna na mednarodne akte, če nanje pooblaščenci izrecno opozorimo.
Ocenjuješ, da je senat US, ki odloča o teh vprašanjih, bolj usmerjen k zaščiti pravic delavcev, ali bolj k zavračanju ustavnih pritožb brez utemeljitve?
Mislim, da Ustavno sodišče rešuje predvsem primere, ko več posameznikov vloži ustavne pritožbe iz istega razloga, medtem ko se individualne ustavne pritožbe večinoma odriva z mize, čeprav tudi za takšnimi individualnimi ustavnimi pritožbami lahko obstaja množica podobnih primerov, ki pa niso imeli … oškodovanci niso imeli možnosti ali finančnih sredstev nadaljevati postopka vse do Ustavnega sodišča. Govorim o primeru delovnih invalidov, za katere skoraj vsako leto pošljemo eno Ustavno pritožbo in prejmemo le dopis, da se zadeva ne sprejme v obravnavo, čeprav se to tiče množice delovnih invalidov. O tem si tudi že pisal, ne samo enkrat, sam. Brez odziva, kolikor vem in brez upoštevanja.
Kako torej ocenjuješ stopnjo sodne zaščite delavcev invalidov kot posebne, tudi ustavne kategorije in v teoriji posebej zaščitenih delavcev?
Skladno s sodno prakso je šla od absolutne zaščite invalidov v svoje popolno nasprotje in pod termin relativne zaščite. Vendar pa ta zaščita niti ni relativna, ampak je dejansko nikakršna. Delovna sodišča pri presoji zakonitosti odpovedi dela delovnim invalidom kršijo celo sodno prakso SEU, ki zadeva Direktivo 2000/78. Sodna praksa SEU nasprotuje odpustitvi zaradi invalidnosti, ki glede na pravno obveznost zagotoviti razumne prilagoditve za invalidne osebe ni upravičena. Ne more se upravičiti z dejstvom, da zadevna oseba ni usposobljena, zmožna in na voljo za izpolnjevanje bistvenih nalog svojega delovnega mesta (glej točka 2 sodbe v zadevi C-13/05). Sprašujem se vedno znova, ali ne gre za odškodninsko odgovornost države, še posebej, ker delovni invalidi po 50 letu nimajo možnosti za zaposlitev, ko enkrat pridejo na zavod za zaposlovanje. Strinjam se s tvojimi stalnimi poudarki, da gre pri tem za kršitev pozitivne obveznosti države, po ustavi, ki utemeljuje tudi odškodninsko odgovornost države za opustitev dolžnega pravnega ravnanja v smeri zagotovitve kakovostne in učinkovite pravne zaščite te kategorije delavcev – v zakonodaji in praksi.
Bral sem tvojo pritožbo v postopku, kjer je starejša delavka uspela s tožbo zaradi nezakonite odpovedi delovnega razmerja, a ji je bila prisojena sorazmerno nizka odpravnina, po precedensu VS pa delodajalec nima dolžnosti, da jo vzame nazaj na delo, sklicujoč se pri tem na "porušeno zaupanje" - prav zaradi legitimne tožbe. Kako komentiraš takšno sodniško stališče? In kaj po takem postopku ostane delavki, le nizka odpravnina in prijava na Zavod za zaposlovanje?
Menim, da so sodišča v zadnjem času manj naklonjena razvezi pogodbe o zaposlitvi, še posebej, če ugotovijo, da je delodajalec zlorabil postopek odpovedi. Če delavec predlaga razvezo, sodišče najdlje do odločitve sodišča prve stopnje prizna delavcu delovno dobo in druge pravice iz delovnega razmerja ter delavcu prizna ustrezno denarno povračilo v višini največ 18 mesečnih plač delavca, izplačanih v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Višino denarnega povračila sodišče določi glede na trajanje delavčeve zaposlitve, možnosti delavca za novo zaposlitev in okoliščine, ki so privedle do nezakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi ter upoštevaje pravice, ki jih je delavec uveljavil za čas do prenehanja delovnega razmerja.
Menim, da bi zakonodajalec moral določiti nadomestilo v višini, ki je odvisno od velikosti delodajalca, ali pa dodati določbo, da v primeru nezakonite odpovedi sodišče po zaslišanju delavca določi tudi odškodnino po 8. členu ZDR-1. Za nepremoženjsko škodo se mora upoštevati, da je ta učinkovita in sorazmerna s škodo, ki jo je utrpel kandidat oziroma delavec in da – to je posebej pomembno - odvrača delodajalca od ponovnih kršitev. Po sedanji zakonodaji lahko delavec po tem, ko dokaže nezakonitost odpovedi, vloži še tožbo zaradi zahtevka za nastalo škodo, povzročeno z nezakonito odpovedjo.
Katere bi bile tri zadeve, ki se ti zdijo v predmetni zakonodaji najbolj problematične in bi bile spremembe nujne?
Prvič, učinkovita pravna zaščita delovnih invalidov.
Drugič, ob noveli Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1) je zakonodajalec črtal 3. odst. 88. člena Zakon o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 42/02, 79/06 – ZZZPB-F, 103/07, 45/08 – ZArbit), ki je določal: (3) Delodajalec mora v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti ali poslovnega razloga preveriti, ali je delavca mogoče zaposliti pod spremenjenimi pogoji ali na drugih delih oziroma ali ga je mogoče dokvalificirati za delo, ki ga opravlja, oziroma prekvalificirati za drugo delo. Če ta možnost obstaja, mora delodajalec delavcu ponuditi sklenitev nove pogodbe. Če delavec ne sprejme ponudbe delodajalca za sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi za ustrezno delo in za nedoločen čas ter mu preneha delovno razmerje, nima pravice do odpravnine po 109. členu tega zakona. Zaradi črtanja te določbe lahko delodajalec delavcu ukine delovno mesto in mu ni dolžan ponuditi pogodbe o zaposlitvi za drugo ustrezno delo, čeprav razpolaga z prostim delovnim mestom, na katerem bi delavec, katerega delovno mesto je ukinil, lahko opravljal delo, ampak lahko delodajalec zaposli drugega kandidata, z izgovorom, da gre pač za drugo delovno mesto.
Tretjič, uvedba 6 mesečnega roka za odpoved od dejanskega nastanka poslovnega razloga. V povezavi s tem je omajano in izničeno varstvo sindikalnih zaupnikov, katerim delodajalec lahko ukine delovno mesto, jih da na čakanje na delo s 100% nadomestilom do poteka njihovega mandata, jih torej vrže ven iz firme za nekaj let, nato pa na podlagi ukinjenega delovnega mesta poda še odpoved, ko jim poteče mandat, saj ni več 6 mesečnega roka, kdaj je potrebno vročiti odpoved.
In še, ureditev postopka sporazumne odpovedi. Po zdajšnji zakonodaji in sodni praksi ni sporno, da se delavca lahko pokliče v pisarno, se mu grozi z kazenskim pregonom, zaporom in odškodninsko odgovornostjo, vsemu temu pa se lahko izogne le z podpisom sporazumne odpovedi, pri tem pa ne sme nikogar poklicati, ne odvetnika, ne policije, odločiti pa se mora takoj!? Sodišča menijo, da to ni nič nezakonitega, ne navedejo pa, kaj bi moral storiti delavec, ki ob takšnem pritisku podpiše sporazumno odpoved. V takšnem primeru sem nedavno vložil ustavno pritožbo in čakamo na odgovor…
Kaj bi poudaril v pismu resorni ministrici, če bi ga virtualno spisal?
Vsi državljani, ki prejmemo svoj prihodek, kot potrošniki porabimo denar v trgovinah, katerih lastniki so tujci. Enormni dobiček gre dnevno čez mejo, delavci, ki v trgovinah kot prodajalci delajo, pa niso niti plačani, kot bi morali biti, tako, da denar ne ostaja v Sloveniji in ne kroži. Zaposleni v teh dejavnostih se s takšnimi plačami ne morejo preživeti. Kljub temu, da se dela več kot 8 ur in v težjih pogojih, so plače še nižje, kot v preteklosti, plače realno padajo.
Enako se dogaja v gostinstvu. Mladi gostinci z znanjem jezikov odhajajo v tujino, saj nimajo perspektive pri nas prejemati minimalno plačo, ker kot delavci v Avstriji prejmejo 2.500 evrov neto. Zanimivo je, kako lahko delavec v gostinstvu v Avstriji stane 6.000 evrov, skupaj s prispevki, pri čemer dela 6 dni v tednu, ima zagotovljeno prenočišče in prehrano v hotelu, v primeru, da se odloči delati sedmi dan, pa dodatno plačilo. Da ne govorimo o njihovih bistveno višjih pokojninah. Pa ne želim izpostavljati sosednjo deželo, vendar je žalostno gledati mlade, da morajo ven iz naše države, ker si pod takšnimi pogoji ne zmorejo ustvariti normalnega prihodka in družine. Pogojev za stanovanje država ne zagotavlja, kakor tudi ne zagotavlja mladim mamicam primernega prihodka za ustvarjanje družine. V čem je smisel ustvarjati družino, če mora mati hoditi v službo za 630 evrov prihodka, ob tem pa ves svoj prihodek dati za najem stanovanja in varstvo otrok? Ali bo morala ob skrbi za otroke imeti dve službi, potem pa plačevati varuško? Bo to povečalo rodnost? Le kdo bo otroke še lahko imel in ali je lahko človek v Sloveniji sploh kulturna osebnost, saj nima ne časa, ne denarja, da bi se lahko družbeno udejstvoval? Gre le za prejemanje mezde, srednjega sloja ni več.
Delovne organizacije, kljub razvoju tehnologije, še naprej povzročajo delovne invalide, odgovornosti za to ne prevzamejo, enostavno jih vržejo na cesto (t.i. relativno varstvo, ki ga ni), na zavodu za zaposlovanje pa delovni invalidi nimajo možnosti zaposlitve, če že, pa začasno, z financiranjem preko države (davkoplačevalcev). Računa ne plačajo povzročitelji. Za poškodbe pri delu ali povzročitve poklicnih bolezni kapital ne odgovarja, postopki ugotavljanja poklicnih bolezni so zapleteni, seznam poklicnih bolezni zastarel. Zakonodaja na tem področju ni urejena, kot bi morala biti. Delovni invalidi so potisnjeni na rob družbe, trpijo cele družine. Prepuščeni so Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, v katerega so vplačevali v svoji aktivni delovni dobi. Ko zavod ugotovi, da so izpolnjeni pogoji za priznanje invalidnosti I. stopnje po 37. letih dela, pa Zavod delovnemu invalidu 4 leta noče izdati odločbe, pod pretvezo, da »zdravljenje ni zaključeno« in je človek brez vsakršnega nadomestila kljub 37 letnemu plačevanju prispevkov v ZPIZ. Kako je vse to mogoče!? Postopki pred ZPIZ potekajo na način, kot da bi šlo za zasebno zavarovalnico!? ZPIZ zahteva plačilo prispevkov, ko pa je dolžan plačevati, pa zavlačuje in presoja tako, da zavarovanec nima pravic.
ZPIZ, ki je po zakonu izplačevalec za primer nastanka invalidnosti, enako kot zasebna zavarovalnica, katere cilj je izplačati čim manj, ugotavlja in presoja, ali je dolžan izplačevati, pri tem pa sam celo postavlja izvedence in jih plačuje ter jim daje navodila in napotke, kako naj odločajo. Očitno je, da ne more iti za neodvisno odločanje. Izvedenci, če bi odločali v nasprotju z stališči ali navodili ZPIZ, verjetno nebi bili imenovani v komisije.
Zaradi takšnega odločanja je na množice delovnih invalidov oškodovanih, večina pa za to niti ne ve. Tudi, če se pritožijo na sodišče, se novo postavljeni izvedenec v bistvenem delu nočejo odmakniti od že podanih stališč Zavoda, čeprav iz zdravniških izvidov izhaja, da zavarovanec ni več sposoben za pridobitno delo, izvedenec pa ugotavlja drugače. Pri tem ne zna pojasniti ali logično strokovno utemeljiti, zakaj ocenjuje, da je zavarovančeva delovna sposobnost zmanjšana za manj kot 50 odstotkov. Noben od njih za mnenje ne odgovarja.
O pravicah delovnih invalidov se odloča po občutku, ki ga usmerja ZPIZ s svojim sistemom komisij in izvedencev. Po drugi strani se v določenih postopkih delavce, ki so delodajalce tožili zaradi nezakonite odpovedi in so na bolniški že več kot eno leto, želi kar upokojiti, čeprav so še delovno sposobni. Človeka, ki še lahko dela, bi pomagal kapital upokojiti, da ne pride več nazaj, na stroške ZPIZ, na drugi strani pa se nekomu, ki pa si to res zasluži, ne izda odločba glede stopnje invalidnosti že 4 leta, tako, da je več kot 4 leta brez zasluženega prihodka.
Delovni invalidi životarijo s par sto evrov na mesec in so izločeni iz kulturnega in družabnega življenja in se sprašujejo, kaj so storili hudega, če so izgubili zdravje, če jih je kapital izkoristil, da nimajo dostojnega preživetja od ZPIZ-a, v katerega so toliko let plačevali. Mnogi od njih skrivajo svoje odločbe in se zaposlujejo, brez da bi delodajalcu povedali, da imajo omejitve in si škodujejo, da se preživijo. Čemu potem vsi ti mednarodni akti glede pravic delovnih invalidov!? Država naj bi delovnim invalidom omogočala zaposlitev, pa jim ne zmore omogočiti minimalne pravne zaščite, dopušča pa kapitalu, da se jih pod pretvezo »relativnega varstva« meče na cesto, na dno družbe, po tem, ko se jih izkoristi.
Lahko skleneš?
Potrebno bi bilo sprejeti kolektivno pogodbo za gospodarstvo, ki bi dvignila plače v temeljnih poklicih in tudi določila, da dela v poklicih ne more opravljati vsak študent, ampak je potrebna tudi strokovna izobrazba. Nenazadnje živi država tudi od tega, koliko prispevkov in davkov pobere, ker pa se v temeljnih dejavnostih (trgovina, gostinstvo) izplačujejo le minimalne plače, ni denarja za zdravstvo, šolstvo, javno upravo in pokojnine.
Urediti je potrebno postopke odpovedi delovnih invalidov in jih prenesti na socialna sodišča ter urediti seznam teh delavcev, pa poenostaviti postopek ugotavljanja poklicnih bolezni. Postopek ugotavljanja invalidnosti je potrebno pospešiti ter izvedence izvzeti iz seznama plačnikov ZPIZ. ZPIZ kot izplačevalec ne sme sam postavljati izvedence, preprečiti je potrebno možnost, da bi ZPIZ izvedencem dajal navodila ali smernice za odločanje.
>> Prvi del intervjuja z Markom Blatnikom
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
