Ko se vozimo po avtocestah in lokalnih cestah teh držav, lahko opazujemo trume tovornih vozil, ki vsakodnevno prevažajo tovor iz vzhodne v zahodno Evropo, ki pričajo o cvetoči trgovini in gospodarskem razvoju. Poleg številnih avtobusov srečujemo številne kombije in osebna vozila, ki tja in nazaj prevažajo ceneno delovno silo v »civilizirano« Evropo. Novodobne oblasti so s pomočjo evropskih sredstev obnovile mestna središča starodavnih mest, ki so postala tako privlačna, da jih odkrivajo celo azijski obiskovalci. Pred leti smo zapisali, da »sodobna infrastruktura, novozgrajeni poslovni objekti, gledališča, muzeji, univerzitetne stavbe, urejena starodavna mestna jedra, stanovanjski objekti kažejo, kako pripravljeno in samozavestno srednjeevropske družbe pričakujejo prihodnost.« Zunanja podoba je danes skoraj šest let po teh opažanjih še bolj impozantna, a zdi se, da sta samozavest nadomestili negotovost in tesnoba, ki se ju starejši prebivalci še kako dobro spominjajo časov izza železne zavese.
A za tem izložbenim oknom je resnično življenje daleč stran od srednje Evrope, kot si jo je zamišljal Vaclav Havel. Srednja Evropa, ki bi temeljila na dejanski vladavini prava, človekovem dostojanstvu in ustavni demokraciji, ne obstaja, saj so države uvedle le normativne postulate, pozabile pa so jih ponotranjiti v praksi. Havlovo rojstno mesto je dandanes eno od najbolj razvitih mest srednje Evrope, vendar lahko na njegovih ulicah in v institucijah češke države opazimo različne primere tipičnih vzhodnoevropskih tajkunskih praks. V sosednji državi, na Slovaškem, ubijajo novinarje, ki si drznejo poročati o prepletu izvršilne oblasti z gospodarskimi družbami in organiziranim kriminalom. Podobno v Bolgariji. Tudi drugod po srednji in vzhodni Evropi so podatki šokantni, saj oblasti pogosto kršijo svoje negativne in pozitivne državne obveznosti do človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Nekoč opevane socialne države razpadajo, saj prebivalstvu zaradi pomanjkanja sredstev ne morejo zagotavljati kaj več od osnovnega dostopa do socialnega in zdravstvenega varstva. Prebivalstvo v veliki večini držav v regiji zato ne verjame svojim voditeljem in državnim institucijam, zaradi tega prihodnost svojih otrok išče v razvitejših državah.
V večini vzhodnoevropskih držav je v zadnjih desetih letih število prebivalstva drastično upadlo. Ena izmed redkih izjem je slovenska država, ki lahko pravljice o obljubljeni deželi prodaja le še na različnih sejmih v Bosni in Hercegovini ter drugod po nekdanji Jugoslaviji. Po drugi strani pa njena mlada in srednje izobražena generacija takšnih pravljicam že dolgo več ne verjame in se v tisočih vsako leto izseljuje v severno Evropo. A v obljubljeni deželi njihovih odhodov nihče, z izjemo Statističnega urada, ne želi opaziti.
Institucije demokratične in pravne države so v državah srednje in vzhodne Evrope skoraj popolnoma v primežu arbitrarnih interesov vladajočih elit. Demonstracije običajnih ljudi v Beogradu, Bukarešti, Podgorici, Varšavi, Zagrebu in drugod kažejo na razkroj sicer navidezno pravnih in demokratičnih držav. Ljudje imajo dovolj, da se zlorablja tako osnovno načelo demokratičnih družb kot je delitev oblasti. Vladajoče elite si preko zlorab izvršilne in zakonodajne oblasti podrejajo tudi sodne oblasti, kar kaže, da marsikateri novodoben samodržec sanja o restavraciji enotnosti oblasti po modelu družine Lukašenko v Belorusiji.
Nekatere oblasti vzhodno in srednjeevropskih držav apologetično nadaljujejo umazane prakse nekdanjih komunističnih elit, druge so se od njih oddaljile, a uporabljajo podobne metode izključevanja, kot njihovi ideološki nasprotniki. Različni tipi interesnih in političnih koalicij v vzhodno in srednjeevropskih državah se tudi na mednarodni ravni medsebojno obtožujejo, nekako po ideološki liniji, da bi zadovoljili apetite svojih volivcev. A v bistvenem so si enaki. Nikomur niso v interesu vladavina prava, ustavna demokracija, človekovo dostojanstvo in pluralizem, saj te vrednote ogrožajo njihovo moč in oblastno samovoljo. Vsi hlastajo po moči in oblasti do zadnjega možnega trenutka. Skupno jim je, da preganjajo oporečnike, tiste, ki se jim drznejo v javnem prostoru zoperstaviti. Na Poljskem preko različnih javnih institucij preganjajo celo trenutnega poljskega varuha človekovih pravic, Adama Bodnarja, in uglednega poljskega profesorja ustavnega prava na Univerzi v Sydneyu, Wojciecha Sadurskija. Na drugi strani trenutna romunska vlada blizu tranzicijske levice želi odstraniti neodvisno tožilko Lauro Codruta Kovesi, eno izmed kandidatk za vodjo evropskega tožilskega urada. Drugod bodo državne oblasti oporečnike raje izločile s starimi totalitarnimi metodami ali jih pa bodo očrnile v medijih, ki jih upravljajo z njimi povezane gospodarske družbe. Tudi v slovenski družbi se z oporečniki obračunava s podobnimi in primerljivimi metodami, kot pričajo nekateri zadnji sodni in ostali primeri.
Res je, da življenje v srednji in vzhodni Evropi v zadnjem stoletju nikoli ni bilo lahko in preveč privlačno, razen za peščico privilegirancev. Zato ni presenetljivo, da je večina opazovalcev zelo zadržana pri napovedih o prihodnosti življenja v teh državah. Zgodovina ne obeta kakšnih drastičnih sprememb. Sodnik Zobec je v zadnji kolumni zapisal, da slovenski milje »nikoli ni zares ponotranjil vrednot zahodne civilizacijske paradigme, da je kulturna, civilizacijska in demografska katastrofa, ... poškodovala dušo več generacijam – ne samo tistim, ki smo bili rojeni, ki smo živeli in bili zmodelirani v onem času.« Slednje lahko mutatis mutandis razširimo tudi na celotno regijo srednje in vzhodne Evrope. Če parafrazimo Milana Kundero iz njegovega vrhunskega in pogumnega eseja (»Tragedija srednje Evrope« (»The Tragedy of Central Europe«, The New York Review of Books, 26. april 1984, str. 33-38), je nastajajoča tragedija srednje in vzhodne Evrope v današnjem času ta, da se oddaljuje od evropskih vrednot in se približuje totalitarnim praksam in metodam nekdanjih sovjetskih republik. Zato je utopično razmišljati o vrednotah vladavine prava, človekovem dostojanstvu in pluralizmu. Kot je v veliki meri utopičen tudi poziv sodnika Zobca, ki svojo kolumno konča s sicer odličnim citatom Lea Baecka »Nič ni tako žalostno kot tišina.« Narobe. V slovenski in večini ostalih srednje in vzhodnoevropskih družbah uspevajo le tisti, ki so tiho. Le tišina in mešetarjenje za zaprtimi vrati vam lahko »zrihta« enosmerno vstopnico do najvišjih soban slovenske demokratične in pravne države, zaposlitve v njeni javni upravi kot tudi do različnih poslov z državo.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
