Dobršen del prebivalstva držav jugovzhodne Evrope od Slovenije do Makedonije se je v zadnjih letih in desetletjih zaradi poklicnih oziroma družinskih razlogov začasno ali stalno preselil v okolja z višjim življenjskim standardom. Že France Prešeren je pesnil v »Od lepe Vide« »Če domá jim dobro ni, žerjavi se čez morja vzdignejo, ...«. Na evropskem zahodu in severu so si ustvarili nova življenja, ki jim omogočajo, da dostojno živijo in presežke tedensko ali mesečno nakazujejo svojim družinam, ki so ostale v deželah od Hrvaške do Makedonije. Avtomobili elitnih znamk z nemškimi, švicarskimi, avstrijskimi in italijanskimi registrskimi tablicami, ki jih lahko vsakodnevno opažamo na slovenskih avtocestah, in še posebej množično ob praznikih, kažejo, da mora biti nekaj izjemno narobe z državami, iz katerih je odšlo in še vedno konstantno odhaja tolikšno število ljudi, še posebej mlajših generacij.
Ljudje odhajajo zaradi želje po boljšem življenjskem standardu na zahodu in severu, vendar ne le zgolj zaradi pomanjkanja poklicnih priložnosti doma. Preseljujejo se v veliki meri tudi zaradi izjemnega nezadovoljstva nad pomanjkljivim in nepoštenim delovanjem državnih oblasti in skritih omrežij od Ljubljane, Zagreba, Sarajeva, Beograda do Skopja. Tamkajšnje državne oblasti ljudem ne vlivajo upanja, da bi se stanje v prihodnje lahko izboljšalo. Zato odhajajo, da si poiščejo vsaj toliko dostojne razmere za življenje, da sami sebi in svojim družinam omogočijo samouresničenje. Zato ni presenetljivo, da se ljudje vse pogosteje zbirajo na osrednjih trgih velikih mest in protestirajo proti zatečenem stanju in koruptivnem delovanju državnih oblasti. Tudi v Sloveniji lahko opažamo, kako na študij in delo prihaja vse več mladih ljudi iz nekdanjih jugoslovanskih republik. Če k nam prihajajo iz določenih bosanskih predelov skoraj celotni srednješolski razredi, je jasno, da so tamkajšnje razmere kritične in brezizhodne ter da oblasti ne želijo ali ne znajo delovati v skupno dobrobit skupnosti oziroma jih omejuje sistem.
Iskanje boljših priložnosti zase in za svojo družino je legitimna odločitev vsakogar, ki bi se rad izvlekel iz sivega vsakdanjika tranzicijskih družb nekdanjih jugoslovanskih republik. Običajni ljudje v teh državah ne vidijo več svoje sedanjosti niti prihodnosti. Nizek življenjski standard sam po sebi ne bi bil prevelik problem, če ne bi večina prebivalcev delila občutka resigniranosti, da se ne da nič spremeniti. Doma ostaja samo tisti del, ki je blizu institucionalnih in neformalnih omrežij, ki za svoje zasebne interese vodijo države, oziroma tisti, ki iz različnih, predvsem družinskih razlogov, nimajo druge izbire, kot da ostanejo. Zato se v teh državah še poglablja prepad med privilegirano elito in večinskim prebivalstvom, ki životari iz dneva v dan. Zatečeno stanje, kleptokracija, brezizhodnost in melanholija držijo večino družb v šahu, da niso zmožne storiti koraka naprej, ki ostaja le del utopičnih sanj. Takšne razmere po drugi strani ustrezajo tudi evropskim državam, ki iz »neciviliziranega« Balkana vsakomesečno prejemajo dobro delovno silo z dokaj podobnimi običaji in navadami.
Družbeno-ekonomski in človeški razvoj nekdanjih jugoslovanskih držav trpi zaradi sistemskih in vsesplošnih težav zaradi navzkrižja interesov, kleptokracije in korupcije ter domačijske povezanosti različnih vej oblasti. Vsakoletna raziskava »Transparency International« umešča Bosno in Hercegovino na 91. mesto, Črno goro na 64., Hrvaško na 57., Kosovo na 85., Makedonijo na 107, Srbijo na 77. In Slovenijo na 34. mesto globalnega indeksa zaznavanja korupcije. Te države so tudi glede na indeks demokracije skupine »Economist Intelligence Unit« dokaj zadaj, natančneje Bosna in Hercegovina zaseda 101. mesto, Črna gora 81., Hrvaška 60., Makedonija 78., Srbija 63. in Slovenija 36. mesto. Čeprav je slovenska država uvrščena najvišje, pa na tem indeksu kakovosti demokracije že celo desetletje nazaduje, kar je še posebej zaskrbljujoče. Po kakovosti vladavine prava pa raziskava »World Justice Project« umešča Bosno in Hercegovino na 56. mesto, Hrvaško na 35., Makedonijo na 57., Srbijo na 76. in Slovenijo na 26. mesto na letni lestvici vladavine prava (»The World Justice Project Rule of Law Index 2017-2018«). Če tem številkam dodamo še zadnje podatke Evropskega sodišča za človekove pravice o sodbah zoper omenjene države z vsaj eno ugotovljeno kršitvijo Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic, lahko ugotovimo, da je stanje daleč od rožnatega.
Kakšna je lahko prihodnost teh dežel? Ali lahko v državah zahodnega Balkana ljudje še upajo na boljšo prihodnost, ki bi njim samim omogočila samouresničitev v deželah, od koder izhajajo? Običajni ljudje danes v teh državah ne vidijo več svoje sedanjosti niti prihodnosti. Nekdanje jugoslovanske republike zato stojijo na razpotju med nadaljevanjem zatečenega stanja in arbitrarnih praks na eni strani ter novim začetkom, izhajajočim iz popolne predanosti vrednotam ustavne demokracije in vladavine prave. Ta, nova pot bi lahko privabila nazaj vsaj nekatere izmed ljudi oziroma bi lahko zadržala mlade ljudi v teh državah. A v tem trenutku se zdi nova pot neuresničljiva, saj je prebivalstvo držav zahodnega Balkana, če želi zaživeti boljše življenje ali se vsaj malo samouresničiti, obsojeno na neprekinjeno »gastarbeitersko« usodo. Ta usoda običajnih ljudi pa ustreza tako vladajočim elitam od Skopja do Ljubljane, ki se tako rešijo nezadovoljnih ljudi, kot tudi razvitejšim »civiliziranim« evropskim državam, ki tako zaradi nizke rodnosti rešujejo svoje probleme z delovno silo.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
