Ideja o (zasebni) lastnini ima dolgo zgodovino. Njene korenine segajo v fiasko, ki se je zgodil v Rajskem vrtu, čigar temeljna posledica je dejstvo, da živimo v svetu omejenih virov in neomejenih želja ter potreb. Tako stanje ne povzroča le frustracij, z zavistjo pomešane zamere (resentimenta). Posledica teh duševnih stanj je tudi vir hudih konfliktov in to, kot uči zgodba o Abelu in Kajnu, ki se je v vsej brutalnosti ponovila v podivjani Evropi 20. stoletja, celo bratomornih. Da ljudje ne bi bili v večni medsebojni vojni za te, po naravi stvari ali Božji volji omejene materialne vire, od katerih so nekateri neizogibni za preživetje, drugi pa za potešitev nekaterih drugih potreb, je nujna pravna ustanova lastnine kot koncept sistema pravil, ki določajo dostop do materialnih virov ter nadzor in upravljanje z njimi, kratko rečeno, razporeditev materialnega bogastva.
Da je prav lastnina v jedru vsega pravnega, so se še kako zavedali tvorci prve zapisane ustave v človeški zgodovini, med njimi predvsem James Madison, ki je vedel, da bo v ljudski demokraciji, utemeljeni na pravilu večine, zasebna lastnina nujno ogrožena (Federalist No. 10). Posamezniki smo namreč obdarjeni z neenakimi sposobnostmi za pridobivanje lastnine, zaradi česar je neenaka delitev lastnine naravna sestavina človeške narave ter s tem naravnega reda svobodne družbe. To posledično vodi v delitev v različne stranke, frakcije in interesne skupine, kjer so tistimi z malo ali nič lastnine v neizogibni večini. In ti, je v Federalističnem spisu št. 10 učil Madison, si bodo bolj kot za skupno dobro prizadevali za ugrabitev ter zlorabo oblasti za dosego lastnih ciljev, predvsem za redistribucijo zasebne lastnine.
Kako prav je imel, dokazujejo totalitarizmi in z njimi povezane strahote 20. stoletja. Ustanova zasebne lastnine mora biti robustno ustavno in dejansko zavarovana. Zavarovana, da se ne bi zgodilo, kar se je v 30 letih prejšnjega stoletja v Nemčiji, da namreč zavistno-maščevalno-užaljena večina ne bi mogla jemati, krasti in pleniti manjšini – še posebej, če je ta drugačna - v veri, rasi ali v čem drugem. Kristalna noč je bila samo navidezno posledica pariškega streljanja poljsko-judovskega študenta na nemškega diplomata Ernsta vom Ratha – v resnici pa ni bila nič drugega kot že prej načrtovan pohod s srdom resentimenta nabite večine nad v vseh pogledih, zlasti ekonomsko in finančno uspešno ter intelektualno dominantno judovsko manjšino. Podobno se je že prej, začenši simbolično s požigom Narodnega doma v Trstu, godilo Slovencem pod fašistično oblastjo. Kdor ne verjame, naj prisluhne Borisu Pahorju. Ta zgodba se je nato v naših krajih, tokrat v komunističnem kontekstu, ponovila po koncu druge svetovne vojne. Ja, zgodovina se ponavlja – najprej kot tragedija – in potem spet kot tragedija.
Prav na točki lastnine se lomijo ekonomski in politični sistemi. Dominantna pravna oblika lastnine je namreč tisto, kar določa temeljni ekonomski in politični DNK neke družbe – nacionalne (državne) ali transnacionalne (naddržavne). Ta seveda zrcali prevladujočo kulturno paradigmo bodisi kot individualistično, ki izhaja iz posameznika in njegove svobode, kjer je v ospredje postavljeno posameznikovo človeško dostojanstvo, njegova pravica do samouresničitve in s tem tudi njegova odgovornost, kot zrcalna slika njegove svobode - ali kolektivistično, ki temelji na kompaktni družbeni skupnosti in egalitarizmu kot psihološki dispoziciji skupine ljudi, in po kateri je prisilna materialna enakost (kar nikakor ni isto kot enakopravnost) med pripadniki skupnosti temeljna podlaga sobivanja. Angleški antropolog Alan Macfarlane je kulturo individualizma izsledil v Angliji v obdobju Velike listine. Definira jo pogled, po katerem družba sestoji iz enakih avtonomnih enot, kar pomeni ločenih posameznikov, pri čemer so ti posamezniki ultimativno pomembnejši kot katerakoli večja globalno družbo sestavljajoča skupina. Zrcali se v konceptu individualne lastnine, v politični in pravni svobodi posameznika ter v ideji o posameznikovi neposredni komunikaciji z Bogom.
V grobem in skrajno poenostavljeno, vendar z vidika temeljnih kontur ter ekonomskih in ideoloških (lahko tudi političnih) premis, na katerih temelji neka družba, lahko ustroj družbene ureditve povsem upravičeno definiramo prav prek lastnine. Kot so za socializem značilni monolitnost, kolektivizem, egalitarizem in degradirana vloga posameznika, je v liberalnem kapitalizmu, za razliko od avtoritarnega, iliberalnega kapitalizma s sodobno Kitajsko kot najbolj tipično paradigmo tega fenomena (skovanka iliberalni kapitalizem je seveda oksimoron – enako kot iliberalna demokracija) v središču posameznik s svojimi človekovimi pravicami – najprej seveda njegovo človeško dostojanstvo in iz njega izvirajoč ter neprestano, dinamično razvijajoč se spekter človekovih pravic, med njimi v prvi vrsti tudi pravica do zasebne lastnine.
Zakaj, in če sploh, lastnina? Nesporno zato, ker se prek tega instituta že od pamtiveka izraža ena od prvinskih predpostavk posameznikove svobode. Njegova svoboda na premoženjskem področju je v svetu omejenih virov predpogoj in, kot je leta 1775, med ameriško revolucijo razglasil Arthur Lee, varuh vsake druge svobode ter zagotovo bistven pogoj posameznikove samouresničitve, osebne avtonomije in neodvisnosti. Iz te premise izhaja doktrina, ki jo je razvila presoja nemškega Zveznega ustavnega sodišča, in katere bistvo je v tem, da v lastnini ne vidi ustavne dobrine same po sebi, temveč nujno sredstvo varstva posameznikove pravice do samouresničitve in osebnega razvoja. Ali, kot pravi Ayn Rand v Atlasovem skomigu: "Denar je le orodje. Odpeljal vas bo, kamor si želite, ne bo pa vas zamenjal kot voznika.« V bistvenem podobno je tudi izhodišče slovenskega Ustavnega sodišča.
Pravičnost lastnine je zato še kako povezana z njeno učinkovitostjo in stabilnostjo, predvsem pa z njenim spoštovanjem in varstvom – tako pravnim kot dejanskim. Na tej točki mora biti država močna in hkrati zadržana – močna, ko gre za varstvo zasebne lastnine in zadržana ter skrajno senzibilna pri posegih vanjo. Kajti bolj kot sama pravica je pomembna dolžnost to pravico spoštovati in varovati. Šele s tem se pove, kolikšna pravica sploh je, kako močna je, kako varovana in na koncu, do kod pravzaprav seže. Nič ne pomaga, če dobim plačo 5.000 evrov, če pa ima potem država pravico, da mi jo polovico vzame. Taka lastnina je zelo šibka lastnina, saj so prav prepovedi, naslovljene na splošno na vse druge osebe – na javnopravne in civilnopravne osebe ter posameznike, tisto, kar šele pove, kaj je pravzaprav vsebina moje konkretne, v življenju delujoče pravice.
Lastnina, ki je podvržena različnim omejitvam in posegom, od davčnih do omejitev razpolaganja z njo in nalaganja različnih administrativnih bremen, torej lastnina, pri kateri je neravnotežje med javnim in zasebnim izrazito v korist prvega, ali v terminih Ustave, med 33. in 67. čl., je protiustavno zapostavljena in izpostavljena javni kraji. Arbitrarno razporejanje materialnih virov ustvarjalce lastnine prikrajša za svobodo, jih uspava, demotivira ali jih celo prisili v emigracijo – kar povratno povzroči dvojni učinek siromašenja družbe. Najprej, ker pomeni eno od najbolj elementarnih negativnih selekcij– ter drugič, ker beg lastnine in njenih ustvarjalcev v druga, svobodi prijazna okolja, pomeni premik virov splošne blaginje: možganov, znanja, sposobnosti, ustvarjalnosti, iz česar se napaja celotna družba – nikakor ne samo tisti, ki ustvarjajo. Skupni rezultat je zanesljiva pot v vsesplošno revščino in tiranijo.
Nobelovec James McGill Buchanan Jr. je (decembra leta 1976) učil: »Delovanje ekonomije si je mogoče zamisliti samo prek vrednosti; toda vprašanje je, kako so te vrednosti določene. Odgovor je jasen: s cenami. In zdaj bistveno vprašanje: kdo te cene določa: tudi na to vprašanje je odgovor le en: trg. Cene se ne pojavijo nikjer drugje kot na trgu – te so v netržnem kontekstu …, kjer so z izbiro vzpodbujeni oportunitetni stroški - izgubljene priložnosti (opportunity costs) povsem prezrti, brez slehernega pomena.« Ekonomska učinkovitost virov in njihova razporeditev se izražata v procesu svobodnih medsebojnih vplivanj, ki vodijo k neznanemu razpletu. Zakaj k neznanemu? Zato, ker gre za enačbo z neštetimi neznankami. Vsak udeleženec tržne igre, vsak posameznik v svoji enkratnosti, neponovljivosti in različnosti pomeni tržno neznanko. Kaj so njegove želje, potrebe, preference in kolikšne so, v pluralni ter na posameznikovi svobodi in enakopravnosti utemeljeni družbi ve samo on sam – svobodno človeško bitje, ki pa mu svoboda prinaša tudi odgovornost. Za pianista ima metronom drugačno vrednost, kot jo ima slikarski čopič za slikarja – in obrnjeno. Zato lahko rečemo, da sta blaginja in (lastninska) svoboda dvojčici – kar navsezadnje dokazuje vsakoletni indeks ekonomske svobode.
Skrajni čas je, da poleg prevoda Orwellovega 1984 dobimo slovenski prevod temeljnega dela Ayn Rand, prav tako distopičnega ZF romana, Atlasov skomig (Atlas Shrugged).
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
