Letno prejmemo okoli 10.000 klicev, 16.000 različnih dokumentov, obravnavamo okoli 4.000 pobud, se udeležimo približno 500 različnih dogodkov, pri čemer nekatere organiziramo, in na 12 zunanjih poslovanjih v občinah po vsej Sloveniji letno na pogovor sprejmemo okoli 400 ljudi. Letno poročilo Varuha obsega vsaj 400 strani, poročilo Državnega preventivnega mehanizma še nadaljnjih 200. Letošnje natančno analizira 80 obiskov različnih institucij, kjer je ljudem odvzeta ali omejena svoboda gibanja. Z begunci in migranti smo se prvič intenzivno srečali oktobra 2015, ko so množično potovali čez Slovenijo. V zadnjem poročilu smo jim namenili le nekaj strani od skupno 425. Tako kot za druge kršitve človekovih pravic tudi tu preverjamo trditve, navedene v pobudah. Je to za koga preveč?
Za mnoge danes
ne bo nikoli jutri.
Mila Kačič
Ko sem začela svoje delo kot četrta varuhinja človekovih pravic v Republiki Sloveniji, me je že prvi službeni dan pričakalo vabilo na predstavitev strategije Romske skupnosti za obdobje 2013-2020, dogodek je bil v Murski Soboti. Malo pred izvolitvijo v državnem zboru so mi v enem izmed medijev očitali, da kot državna tožilka ne bom imela posluha za probleme Romov, saj sem jih dotlej v kazenskih postopkih poznala predvsem kot storilce kaznivih dejanj. Na dogodku sem imela nagovor, v katerem sem predstavila Varuhova prizadevanja na tem področju, tudi diskriminacijo Romov. Ko sem se vračala, sem že brala presenetljive (ali pa tudi ne) odzive v medijih. Pisalo je: "Še ena, ki se bo ukvarjala samo še z Romi. In to naj bo varuhinja človekovih pravic!? Pa naj jih vzame k sebi domov."
Tedaj, bilo je namreč prvič, sem se zamislila. Razmišljala sem o novi funkciji, ki bo venomer na prepihu idej, različnih pogledov, stališč in nasprotovanj. Nisem pa še doumela, kaj vse me pravzaprav v dolgih šestih letih (še) čaka.
Vsem ljudem nikoli ne ustrežeš, poduči stara judovska pravljica. Če pritrdiš zagovornikom nekega stališča, dregneš v osje gnezdo nasprotnikov. Če braniš verujoče, te napadejo neverujoči. Če prisluhneš tem, ti verujoči - različnih ver v Sloveniji je kar precej - očitajo premajhno odzivnost na njihove težave ali celo to, da jih pozabljaš. Če te z vidika človekovih pravic zaskrbijo zgodbe okoljevarstvenikov in ukrepaš, se zgane kapital, ki mu je skrb za dobiček nemalokrat pred skrbjo za zdravo okolje. Če zagovarjaš vzgojo brez nasilja, se pojavijo provokacije, da otroci ne bodo več odnašali niti smeti in jim ne boš smel kot starš vzeti telefona. Lepo vas prosim! Če meriš poletne temperature v zaporih, ti očitajo, da je za ljudi, ki so zaprti, vseeno, kako vroče jim je. Naj jim kar bo, pravijo. Če se zavzameš za skupnost LGBTQ+, ki dolga leta ni imela mnogo niti povsem običajnih pravic, si deležen očitkov, da so prenašalci aidsa in da imajo pravic celo preveč. Še bi lahko naštevali. Tudi razlik v pogledih na obvezno cepljenje otrok ne smemo pozabiti. Ko sem se intenzivno ukvarjala z otroki s posebnimi potrebami, sem celo prejela pismo (ženske!), naj jih ne kažem v javnosti, saj so bili vedno skriti in nevidni. Naj takoj preneham s tem. Kruto, a resnično!
Tujci, begunci, migranti in prosilci za azil so »nova grožnja« notranjemu miru nekaterih. Ko so k nam iz svojih porušenih domov prihajali množično, jih je bilo prav bogokletno obiskovati, se z njimi pogovarjati, ugotavljati, ali država spoštuje njihove človekove pravice in temeljne svoboščine. Ob vsaki Varuhovi aktivnosti, pa tudi če je šlo za mladoletnike brez spremstva, ki smo jim namenjali več pozornosti, saj so vendar otroci, so na spletu sledili zapisi, obtožujoči komentarji, ki so vključevali celo mojo družino. Prejela sem tudi anonimno pismo, iz katerega kar težko citiram nekaj res bolečih stavkov: »Slišimo, da se boš začela postavljati za pravice drhali, ki nam sili v Slovenijo in Evropo. Prosimo te, da trikrat (Ne!!! Desetkrat!!!) premisliš, preden to storiš. Kajti svoje lobanje imajo nabasane z najbolj miroljubno religijo na svetu. Ne imej Slovencev za norca. Ker vem, da si Velika borka proti sovražnemu pisanju in govoru - da ne smemo reči ciganu cigan in črnuhu črnuh - vem, ne boš prej mirovala, dokler ne bomo popolnoma varni pred to muslimansko drhaljo ...« Podpis: za SLOVENSKO reconquisto. Komentar je odveč.
Sledilo je sprejemanje zakonodaje, najprej Zakona o obrambi, potem Zakona o tujcih, za katera smo ocenili, da bi ju moralo pod drobnogled vzeti Ustavno sodišče RS. Medtem ko smo podrobno preučevali dejstva in se odločali, ali naj to storimo, sem bila deležna številnih odzivov. Žal ne konstruktivnih in strokovnih. Prejela sem celo peticijo s podpisi, ki je zahtevala ali vložitev zahteve za oceno ustavnosti ali moj odstop. Lahko bi jo prejela tudi od drugače mislečih, seveda. Se spomnite stavka v uvodu kolumne? Varuh je pri svojem delu samostojen in neodvisen. Tudi o tem sem poučila pisce anonimke.
Naredili smo tako, kot smo ocenili, da je prav. Povsem enako bi ravnali brez peticije. Z mirno vestjo smo po nekaj mesecih natančnega preučevanja dejstev odločanje, ali sta zakona protiustavna, prepustili ustavnemu sodišču. Prva zahteva za oceno ustavnosti je že zavrnjena, o drugi še odločajo. Ali ni prav, da ima zadnjo besedo najvišji varuh zakonitosti pri nas?
Naj spomnim še na zadnje dogodke, ki so pravzaprav vzrok za naslov kolumne.
V petek, 7. 9. 2018, sem z namestnikom na obisk sprejela ministrico za notranje zadeve in državnega sekretarja. Govorili smo o delu policistov z migranti in ugotovitvah Varuha, ki jih je javnosti že sporočil v vmesnem (s)poročilu. Strinjali smo se, da je spoštovanje človekovih pravic vključno s pravico do postopka za mednarodno zaščito eden od temeljev njihovega dela. Med drugim sem poudarila, da je v skrbi za najranljivejše nadzor nad delom policije vsekakor nujen, in pozdravila prihod Visokega komisariata Združenih narodov za begunce (UNHCR), ki bo opravil neposredni monitoring izvajanja postopkov s tujci, ki prehajajo hrvaško-slovensko mejo. Ne gre za zaupanje, je potrdila tudi ministrica, gre za nujni kontrolni mehanizem. Po krajšem srečanju smo podali skupno izjavo za javnost in odgovarjali na novinarska vprašanja. Novinarke in novinarji so o tem množično poročali. Pod njihovimi zapisi pa so se znova začeli bohotiti različni odzivi, največ je bilo izredno jeznih in sovražno nastrojenih zoper dejstvo, da skrbim (tudi) za pravice ljudi, ki so v svojem brezpravnem stanju na begu za boljšim življenjem. Med njimi (znova) ni manjkalo tistih, ki so trdili, da se ukvarjam samo z begunci in migranti ter naj se raje več posvetim pravicam prebivalcev v Sloveniji, ki da »jih zanemarjam« na račun »prišlekov«.
Da to nikakor ne drži, naj ponazorim s »peščico« dogodkov to jesen. Pripravljamo posvet o pravicah starejših, celo leto 2018 smo posvetili pravicam starejših, prihajajo dnevi duševnega zdravja, ki jih bom vodila, skrbimo za pravice delavcev, tudi s poudarkom na zaščiti sindikalnih zastopnikov, ki so njihov glas, srečali se bomo s civilno družbo s področja okolja in prostora, imeli posvet o zagovorništvu otrok, spet poslovali zunaj sedeža, srečala se bom s taboriščniki in taboriščnicami, na seji Sveta varuha za človekove pravice bomo govorili o etiki javne besede, pogovarjali se bomo o vzpostavitvi Pedopsihiatričnega oddelka za urgentno in hospitalno obravnavo otrok na Univerzitetni psihiatrični kliniki Ljubljana, sodelovala bom na dogodku, kjer bodo govorili o programih izobraževanja in ozaveščanja za obvladovanje demence pri nas ... Pa to še zdaleč ni vse. Kmalu bomo na spoznavnih srečanjih sprejeli tudi nove ministre in ministrice. Nemogoče je v nekaj stavkov zajeti vsa področja človekovih pravic, s katerimi se bomo ukvarjali ali to že počnemo danes in jutri.
Naj še enkrat spomnim, da smo tu, da skrbimo, da različne oblasti pri svojem delu upoštevajo pravice ljudi. Ti imajo praviloma manj moči v odnosu do države, zato je Varuh njihov glas. Splošna deklaracija človekovih pravic je prvič leta 1948 poudarila, da so človekove pravice prirojene in pripadajo vsakomur, ne glede na narodnost, kraj bivanja, spol, nacionalno ali etnično pripadnost, barvo kože, vero, jezik ali katero koli drugo osebno okoliščino. Vsi imamo enake človekove pravice, brez razlikovanja. Temu načelu pri svojem delu sledi tudi Varuh človekovih pravic RS.
Tudi zato in predvsem, ker sovražnosti ni malo, smo drugo sejo Sveta varuha za človekove pravice, ki je bila v ponedeljek, 10. septembra, namenili etiki javne besede.
Člani Sveta so menili, da je nujno skrbeti za pravico do svobode izražanja, vendar so ocenili, da se je kultura komuniciranja v slovenski družbi v zadnjih letih zelo poslabšala. Tudi razmah spletnega komuniciranja je dal krila vsem izlivom jeze in frustracij ali zgolj vrednot, ki so daleč od spoštovanja drugega in drugačnega. Sodelujoči so opozorili na pomen družbenih omrežij pri oblikovanju stališč in vrednot v družbi ter na omejitve pri preganjanju žaljivega, nestrpnega in sovražnega govora na spletu.
Strinjali so se, da samo pregon ne bo zmanjšal teh pojavov, da pa je tudi s kaznovanjem tistih, ki segajo čez meje dopustnega, smiselno dati jasno sporočilo, kaj je še sprejemljivo in kaj ne.
Predvsem je nujno pred izlivi sovražnosti zaščititi vse, ki so temu podvrženi zaradi osebnih okoliščin, in ranljive skupine, ki nimajo družbene moči, da bi se lahko branile same.
Največja napaka je,
da ne narediš ničesar,
ker lahko narediš le malo.
Sydney Smith
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
