Zakaj se je to dogajalo? Preprosto zaradi boja političnih interesov med različnimi političnimi strankami, ki so prevzele določene resorje in so se čutile bolj »pametne« od svojih predhodnikov. Splošni javni interes, ki je terjal kontinuiteto in le od stroke zahtevane reforme, pa je zavoljo takšne partitokracije ostal zanemarjen.
Kaj nas bo doletelo tokrat, v pravosodnem resorju na področju sodstva?
V primerjavi s prejšnjim ministrom, »velikim reformatorjem«, ki je vendarle uspel izpeljati kar nekaj prepotrebnih reform (vsaj zame so najpomembnejše npr. tiste, ki se tičejo Sodnega sveta, uvedbe ločenih mnenj na Vrhovnem sodišču, spremembe Sodnega reda, statusa nekdanjega pravobranilstva), nekatere pa so predvsem zavoljo neugodnih političnih razmer ostale nedokončane, se zdi, da nam sledi nekakšno »uradniško zatišje«. Takšen je vsaj vtis, ki ga daje nova vlada v oblikovanju. Po čem to sodim? Po tem, da je bil pravosodni resor nekako najmanj zanimiv za koalicijske politične stranke, ko so te pričele s »trgovino«. Ko sem spremljal medijska poročanja o tem, kako se delijo resorji, na začetku pravosodje niti ni bilo omenjeno, potem pa se je pojavilo kot nekakšno »nujno zlo«. Tudi kandidatki za ministrico oziroma državno sekretarko ne obetata »presežka« v smislu neke večje strokovno-politične avtoritete. Ne želim podcenjevati, a vsaj njuno dosedanje strokovno delo in še posebej »kilometrina« tega ne kažeta. Kdo ve, morda pa presenetita?
Takšno pričakovano »zatišje« pa tudi ni nujno slaba stvar za (sodniško) stroko. Ker ne pričakujemo velikega ega na ministrskem stolčku, bi to lahko pomenilo tudi zgledno kooperativnost. Sodstvo pa že tako ali tako ima dovolj zunanjih nadzornikov (vsaj Sodni svet, mediji, politika, kritična (strokovna) javnost), tako da ni bojazni, da bo »zaspalo« v svoji samoreferenčni lagodnosti.
Toda za izpeljavo nalog, ki si jih je koalicija zastavila glede sodstva v koalicijski pogodbi, kot tudi za dokončanje nekateri začetih projektov iz obdobja Klemenčičevega ministrovanja, bo vendarle treba odločno osebnost na ministrskem stolčku.
Po vsej verjetnosti sta ideji o umiku imenovanja sodnikov iz Državnega zbora in uvedbi poskusnega mandata povezani, saj je to bila že ideja prejšnjega ministra oziroma Vlade. Češ če želimo dobiti ustavno večino v parlamentu za spremembo Ustave, potem moramo poslancem, ki jim nekaj jemljejo, dati tudi kakšen »bombonček«. Torej povsem pragmatičen oziroma strateški »pogajalski« cilj, ki ni podprt z nekakšno strokovno osnovo. Še enkrat: umik imenovanja sodnikov iz parlamenta je prepotreben, poskusni mandat pa nepotreben korak (koristi ne vidim nikakršne, »stranskih učinkov« pa se enostavno zdi preveč).
Glede ostalih izhodišč koalicijske pogodbe se preprečevanje razveljavljanja nižjih sodb s strani višjih instanc vleče že kot jara kača. Ideja je seveda na mestu, probleme imamo predvsem pri implementaciji, ko se v zakonodaji še dovoljena niša za razveljavitev v praksi zopet odpre na stežaj. Verjetno je vendarle končna zakonodajna rešitev točka 0.
V zvezi z idejo po uvedbi specializiranega izobraževanja pred vstopom v sodniško funkcijo vidim edino povezavo s prejšnjim delom ministra v nadaljevanju pričete reforme PDI. Zanjo vsi menimo, da je potrebna in naj se nadaljuje v začrtani smeri.
Potem je tu še oblikovanje nekakšnih natančnejših kriterijev za izbiro članov Sodnega sveta. Na kaj se to nanaša, res ne vem in lahko le ugibam: morda je mišljena bolj podrobna ureditev v Zakonu o sodnem svetu, saj je zakon v tem okviru vsaj delno postopkovno pomanjkljiv? Pri kandidaturah in izbiri članov iz vrst sodnikov morajo sodniki povedati, kje so morebitni problemi (samemu se mi glede na izkušnje zdi njihovo članstvo kar reprezentativno in različne sodniške stopnje ustrezno zastopane), glede zunanjih članov iz vrst profesorjev pa sem zaznal pomanjkljivost, da predsednik republike vsakokrat pozove k predlaganju kandidatov le pravne fakultete, četudi imamo izvrstne profesorje prava tudi na drugih fakultetah (ekonomski, upravni, socialni, na menedžmentu, varnosti itd.).
Poleg ukrepov iz koalicijske pogodbe pa je vsaj še nekaj stvari, ki so »ostale« nedokončane iz mandata prejšnjega ministra: npr. ukinitev ali prestavitev pravosodne inšpekcije iz Ministrstva za pravosodje na Sodni svet, uvedba ločenih mnenj vrhovnih sodnikov vsaj še na kazenskem področju (saj je ideja pravzaprav prišla od tam!) bodisi s spremembo ZKP ali Zakona o sodiščih. Potem je tu še reforma mreže sodišč (vsaj v tistem minimalnem delu, kjer je bil splošni konsenz), usoda celotne reforme kazenskega postopka, odprava anomalij pri sodniških plačah … In še bi lahko kaj našli.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
