Zgodovinska dejstva o praški pomladi so jasna. Strmijo v nas iz povednih in strašljivih fotografij Josefa Koudelke v praški narodni galeriji. 21. avgusta 1968 je nekaj sto tisoč vojakov vojska držav varšavskega pakta, z izjemo vojske takratne Nemške demokratične republike, na čelu s Sovjetsko armado vdrlo v nekdanjo Češkoslovaško, da bi zatrli skromne reforme za demokratizacijo in varstvo človekovih pravic, ki jih je želel vpeljati takratni češkoslovaški komunistični predsednik Aleksander Dubček. Sovjetska in druge vojske niso imele preveč težav, da so zatrle upor in znova vzpostavile totalitarni red. Praška pomlad dandanes simbolizira boj pogumnih posameznikov zoper lovke totalitarnega sistema, ki so svojo osebno eksistenco in življenje zastavili za skupno dobrobit. Če so opazovalci v devetdesetih pisali, da so Sovjeti takrat le začasno zaustavili demokratične reforme v srednji in vzhodni Evropi, bi se dandanes verjetno ugriznili v jezik in nekajkrat premislili preden bi izrekli kaj podobnega. Zakaj? Ali je praška pomlad res utrla pot kasnejši, vsaj formalni demokratizaciji v srednji in vzhodni Evropi?
Današnji čas priča, da vrednote za katere so pred petdesetimi leti žrtvovali življenja običajni ljudje še vedno niso samoumevne. Vrednote, kot so človekovo dostojanstvo, ustavna demokracija, vladavina prava in pluralizem, so v večini držav srednje in vzhodne Evrope še prevečkrat le napisana pravila, ki se ne uresničujejo vsakodnevno v praksi. Le dober teden pred petdesetletnico vdora sil so denimo romunske oblasti uporabile čezmerno policijsko silo zoper običajne ljudi, ki so se mirno zbrali in protestirali zoper vladajoče elite zaradi sistematične in vsesplošne zlorabe vladavine prava in ustavne demokracije. Češki predsednik republike denimo ni zbral poguma, da bi se udeležil osrednje spominske slovesnosti za žrtve sovjetskega terorja v času, ko je na Češkem prvič po demokratizaciji usoda manjšinske vlade odvisna od podpore poslancev komunistične stranke. Morda ni presenetljivo, da v državi največji naslednici Sovjetske zveze po zadnjih javnomnenjskih raziskavah večina opredeljenih vprašanih odobrava takratno invazijo varšavskega pakta. Na Slovaškem pol leta po umoru raziskovalnega novinarja Jana Kuciaka oblasti še vedno niso prijele domnevnih storilcev. Drugod globoko v vzhodni Evropi države nekdanje Sovjetske zveze od Moldavije do Azerbajdžana tekmujejo na lestvicah držav z najštevilčnejšimi kršitvami človekovih pravic. Starejši ljudje zato upravičeno pogosto povedo, da je zgodovina najnatančnejša znaniteljica prihodnjih dogodkov. Če je temu res tako, se običajnim ljudem v državah srednje in vzhodne Evrope v prihodnje ne piše nič dobrega.
Iz slovenskega konteksta predobro vemo, da pretekle kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ali celo njihovi najhujši primeri kot so hudodelstva zoper človečnost, postanejo relativne in celo opravičljive, če le imajo zagovorniki na razpolago ves propagandni aparat, tako kot Veliki Brat v Orwellowem »1984«, kot ga trenutno imajo na razpolago oblasti in nekatere z njimi povezane poslovne skupine v celi vrsti držav srednje in vzhodne Evrope. Ustavna demokracija, pluralizem in vladavina prava so tam pomembne vrednote le, dokler služijo za dosego zasebnih ciljev, kot je znal po drugi svetovni vojni tako dobro ubesediti poljski pesnik Czesław Miłosz v delu »Prevzem oblasti« (Nova Revija, 2003). A ko vse postane relativno, tudi vrednote in načela, kot so človekovo dostojanstvo, pluralizem in vladavina prava, in je pomembno le, da ste na pravi strani, istočasno ni nič več relativno, saj svoj zmagoviti pohod začne ena in edina Resnica, ki kot pred petdesetimi leti sovjetska in druge armade pred seboj ruši vse, kar ji ne ustreza.
Poljski film »Pasilka« (»Powidoki«) odličnega poljskega režiserja Andrzeja Wajde, ki so ga v tem tednu predvajali na TV Slovenija, nazorno pokaže, kako lahko totalitarni sistem, v tem primeru komunistični, a isto velja za katerikoli drugi sistem, počasi korak za korakom uničuje posameznika, v tem primeru poljskega avantgardnega slikarja Władysława Strzemińskega. Le totalitarne oblasti vedno vedo kako je pravilno slikati, govoriti, peti in ustvarjati. Resnica je v totalitarizmu na vseh področjih družbenega življenja samo ena in ljudje jo morajo slepo braniti. Ker slikar temu pogumno noče slediti in ne ustvarja v jeziku resnice – socialističnega realizma, ga oblast načrtno izčrpa, tako da se na koncu zaradi onemoglosti zgrudi na cesti in pristane v bolnišnici ter kmalu zatem umre zaradi tuberkuloze.
Petdesetletnica zatrtja praške pomladi, bolj kot kadarkoli v zadnjem desetletju, opozarja, da se je vredno boriti za vrednote človekovega dostojanstva, pluralizma, vladavine prava in ustavne demokracije. Še posebej v času, ko se na vseh ideoloških straneh pojavljajo vzorci in znanilci enoumja, ki jemljejo vladavino prava in ustavno demokracijo le kot sredstvo in ne kot cilj za sobivanje v svobodni demokratični družbi. Žrtve praške pomladi in podobnih kršitev v drugi polovici prejšnjega stoletja zagotovo niso umrle zaman. Obveznost sedanje generacije pa je, da prepreči, da v današnjem času ne bodo potrebne podobne žrtve za uresničenje in zavarovanje vrednot človekovega dostojanstva, pluralizma, vladavine prava in ustavne demokracije.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
