V snežnem metežu se prebijem skozi gosti dopoldanski promet v romunski prestolnici in se vozim na jug proti Donavi, ki razmejuje romunsko in bolgarsko ozemlje. Na regionalni cesti mercedesi prehitevajo dacie in občasno kmete na starih traktorjih. Donavo prečkam po dobri uri vožnje iz Bukarešte preko mosta pri kraju Giurgiu, sicer le enega izmed dveh mostov med državama na Donavi. Pridem na mejni prehod na bolgarski strani, kjer na prestop državne meje čakajo dolge kolone tovornjakov predvsem z bolgarskimi in turškimi registrskimi tablicami, in plačam mostnino. Čeprav se koledarska zima bliža svojem koncu, snežni metež napoveduje, da se ne bo še tako zlepa poslovila. Po slabih dveh urah vožnje prispem v Ruse, peto največje bolgarsko mesto, ki se nahaja na desnem bregu Donave. V mestu Ruse sem konec februarja teden dni gostoval na mestni univerzi.
Mesto Ruse je zacvetelo v šestdesetih letih devetnajstega stoletja, ko je bilo središče donavske province Otomanskega cesarstva. Kasneje je v komunističnih časih životarilo kot sivo industrijsko mesto, ki ga je onesnaževala kemična tovarna na romunski strani Donave. Tovarno so spričo množičnih protestov konec osemdesetih, ki so pomenila začetek procesa demokratizacije v Bolgariji, nato zaprli. Ruse se je po padcu komunističnega sistema počasi spremenilo v prijetno majhno mestece s starim mestnim jedrom v baročnem, neoklasičnem in drugih slogih z nekaj izjemno ohranjenimi stavbami. Predmestje pa zasedajo evropske multinacionalke, ki so v tem delu Evrope našle rešitev za znižanje stroškov dela, in rečno pristanišče.
A mestne ulice vseeno še kažejo, da se mesto nahaja ne le v najmanj razviti državi članici, temveč tudi v eni najmanj razvitih bolgarskih regij, ki je z ostalimi deli države povezano le z regionalnimi cestami in še bolj počasnim javnim prevozom. Zato je razumljivo, da mesto gravitira k Bukarešti, eni izmed najbolj razvitih prestolnic v vzhodni Evropi. Prizori so podobni, kot jih lahko opazujemo v državah kot so Moldavija, Albanija in Srbija. V središču skoraj na vsakem vogalu opazim zastavljalnice zlata in srebra, kjer lahko družinsko srebrnino zamenjate za nekaj levov. Pročelja stavb delijo poslovalnice globalnih podjetjih za denarna nakazila, ki bolgarski diaspori omogočajo, da podobno kot ostale v sosednjih državah preživlja svoje sorodnike. Bolgarija je ena izmed tistih evropskih držav, kjer zaradi odsotnosti vladavine prava, korupcije in ekonomskih razlogov, več njenega prebivalstva živi zunaj kot znotraj njenih meja. Različne študije, ki so bile v zadnjih letih opravljene v vzhodni Evropi, kažejo, da običajni ljudje brez denarnih nakazil ne bi mogli preživeti. Mesečni osebni dohodek nekaj sto evrov pač tudi v Rusah ne zadošča za preživetje, še posebej, ker je država oziroma učinkovita lokalna samouprava v dobršni meri odsotna.
Manjka osnovna infrastruktura, saj ulice tudi, ko zapade skoraj meter snega ostajajo neočiščene in se preko njih vsakdo prebija kot ve in zna. Domačini pravijo, da dostop do javnih socialnih storitev sicer obstaja, a se vsakdo, ki si lahko to privošči, zateče v zasebno zdravstvo. Obrazi ljudi tako ne skrivajo težkega življenja, čeprav mi ob vsakem stiku izkažejo izjemno gostoljubnost. Večina jih prebiva v skromnih blokovskih stanovanjih iz socialističnih časov. Socialna pomoč in pokojnine so mizerne. Peščica privilegiranih pa lahko uživa radosti sodobnega življenja. V starem mestnem jedru se ob nekaj obnovljenih stavbah, večinoma elitnih restavracijah in hotelih, šopirijo avtomobili visokega razreda, vrednih šestdeset tisoč in več evrov. Iz njih vstopa in izstopa mestna nouveau riche elita, tako značilna za vse srednje in vzhodnoevropske države, ki v bedi mestnega vsakdanjika še bolj izstopa kot bi kjerkoli drugje.
Svetlo luč v mestu predstavljajo energični mladi ljudje, ki obiskujejo mestno univerzo. Sama univerza se nahaja v impozantni stavbi, ki se je ne bi sramovala kakšna zahodna univerza. V bližini rektorata opazim na hodnikih univerze fotografije Angele Merkel, ki so ji na univerzi pred leti podelili častni doktorat. A univerzitetni vsakdanjik ni tako lahek kot kažejo pompozne fotografije, saj se tudi profesorji težko prebijajo iz meseca v mesec. Poleg svojega dela opravljajo še druga dela, saj pravijo, da drugače ne bi mogli preživeti, zaradi česar trpi njihovo raziskovanje. Podobe iz bolgarskega vsakdanjika tako kažejo, kako se ljudje težko prebijajo iz dneva v dan, in iz meseca v mesec. Zato ne odhajajo samo mladi, temveč cele družine, ostajajo samo tisti, ki se znajdejo na različne načine. Ruse je eden izmed pozabljenih – številnih – obrazov vzhodne Evrope znotraj Evropske unije in Sveta Evrope.
Pred časom smo se spraševali, zakaj so nekatere države bolj razvite kot druge. Domačini mi brez sramu in neposredno pojasnijo, da je večino razlogov iskati v neučinkovitem delovanju demokratične in pravne države. Natančneje pravijo, da so te v rokah vplivnih neformalnih omrežij in organiziranih hudodelskih združb, ki jih s korupcijo, nepotizmom in klientelizmom izkoriščajo za uresničevanje svojih finančnih interesov. Da v Bolgariji namesto vladavine prava vlada surova moč, v zadnjih mesecih opozarjajo različni strokovnjaki kot tudi predsednik bolgarskega Vrhovnega sodišča. A vse to se ne zdi dovolj, da bi Evropska komisija zoper Bolgarijo, pa še katero drugo državo, sprožila podobne postopke, kot jih je zoper Poljsko. Vzhodnoevropske države se lahko iz globoke jame izkopljejo le tako, da bodo okrepile delovanje institucij pravne države in pregnale premoč pri sprejemanju javnih odločitev. Mesto Ruse v tem trenutku zagotovo ni na vrhuncu svojih moči, a upanje za kaj boljšega lahko pride s prelomom prevladujočega načina delovanja, ki izhaja iz premoči. A zato je potrebno tudi, da v odsotnosti domačih kapacitet, evropski uradniki odprejo oči in pritisnejo tudi na druge države, kjer so vse veje oblasti v primežu arbitrarne moči domačih elit.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
