Če gre na površju zgolj za nekakšno »prerivanje«, ki je bolj zanimivo za ljubitelje rumenih strani, v smislu prepiranja, koliko je morda gospod Zobec sam ali ne prispeval k posebnemu »tretmaju« pravosodnega policista, je bistvo zadeve mnogo globlje in presega samo dejstvo, ali nam je vrhovni sodnik kot osebnost všeč ali ne.
Gre za avtoriteto in ugled posameznega sodnika in tudi sodstva v družbi. Še več, gre za vprašanje, ali je vrhovni sodnik predstavnik samostojne veje oblasti ali pa gre (na žalost: še vedno) za sodnega uradnika?
Ne zanima me, ali se je Zobčev opis spornega ravnanja kaj in koliko razlikoval od posnetka, ki je bil predvajan v javnosti. Že to, kar sem videl, me je presunilo. Da je nekdo v »svoji« hiši pripeljan s strani varnostnika nazaj k vratom!?! Potem …
Ob tem naj uporabim primerjavo z Ustavnim sodiščem. Ker sem na Ustavnem sodišču služboval dobro desetletje, sem tudi sam nekako ponotranjil avtoriteto ustavnih sodnikov. Vsaj, kar se tiče vstopanja in izstopanja iz zgradbe Ustavnega sodišča, ni (bilo) nikakršnega preverjanja identitete, kaj šele, da bi morali skozi skener. Dolžnost tako vratarjev in konec koncev bonton ustavnih sodnikov je (bil), da se predstavijo eni drugim in se pri vstopanju in izstopanju iz nje pozdravljajo. Ravno tako ni (bilo) tovrstnega nadzora nad strokovnimi sodelavci in drugimi zaposlenimi na Ustavnem sodišču razen tega, da se morajo prijaviti pri vhodih/izhodih (zavoljo delovnopravnih pravil), ne pa, da bi morali skozi skener. Delodajalec jim namreč zaupa. Drugače je seveda s strankami, ki jih je sicer bistveno manj kot na rednih sodiščih. Pa tudi kolektiv na Ustavnem sodišču je bistveno manjši kot na Tavčarjevi 9 – to je treba priznati. A vendarle se mi postopki preverjanja identitete v Sodni palači ne zdijo primerni.
Vrhovni sodnik Zobec se je kot bivši ustavni sodnik tovrstnega, bolj ali manj prijaznega režima na Ustavnem sodišču prej ko slej navadil. Zakaj pa ne, saj se zdi povsem primeren. Zakaj pa ne bi veljal tudi na »sodniji«? Sorazmerno in prilagojeno temu, da gre v drugem primeru za bistveno večje število ljudi, ki so tam (službeno) »doma«. Sam sicer menim, da je »skeniranje« ne le vrhovnih, temveč tudi nižjih sodnikov, ki prihajajo v službo, povsem neprimerno. Kje je tu pravzaprav sorazmernost ukrepa? Še več – naravnost ponižujoče se zdi: gre za izraz nezaupanja. Kaj, bo nek sodnik na sodišče prinesel bombo ali pištolo? Mislim, da je že v Zakonu o sodniški službi zapisano, da mora kandidat za sodnika biti osebnostno primeren. Zato se za sodnike domneva, da so taki. Če ne, niti ne smejo biti sodniki! Res pa je, da je od varnostnikov oziroma pravosodnih policistov težko pričakovati, da bodo poznali prav vsakega sodnika – še posebej na ljubljanski »sodniji« ne, če je to normalno na nekem manjšem sodišču. Vrhovne sodnike kot najvišje sodnike v državi pa bi se spodobilo predstaviti varnostnikom, saj jih navsezadnje niti ni toliko, da bi se jih ne mogli zapomniti.
Sicer pa se mi tudi »skeniranje« drugih uslužbencev ne zdi primerno. Uvesti je treba t. i. službene izkaznice, ki jo bo vsak zaposleni ob vhodu predočil varnostnikom in ti, če ga slučajno že ne poznajo, ga bodo spustili naprej. Ob tem se spomnim obiska Pariza in tamkajšnjega visokega sodnega sveta (Conseil superieur de la magistrature), ki se nahaja v Palais de justice, kjer domuje tudi Cour de cassation na Isle de Paris. Šlo je za generalno skupščino ENCJ, ki je potekala ravno v času tedanjih terorističnih napadov. Ob vstopu v zgradbo smo se sicer prijavili na listo, ki so jo predstavniki francoskega sodnega sveta tam že imeli, potem pa smo vstopili mimo skenerjev. Zakaj? Ker so nam preprosto zaupali: bili smo predstavniki nacionalnih sodnih svetov – doma ničkolikokrat preverjani in pod drobnogledom. A že zgodba v Latviji, ko smo obiskali parlament, je bila drugačna …
Spomnim se tudi negodovanja sodnikov in odvetnikov pred leti na Tavčarjevi v času prvega leta obravnav v zadevi Balkanski bojevnik, ko so zavoljo nevarnih kriminalcev in tudi nevarnosti delovanja njihovih domnevnih pomagačev iz ozadja tudi sodnike in odvetnike bolj natančno pregledovali. Po drugi strani mi je kolega iz Češke, sicer vrhovni upravni sodnik, dejal, da na njihovem vrhovnem sodišču v Brnu niti odvetnikov niso posebej pregledovali pri vstopu, dokler ni nek odvetnik na obravnave pričel nositi pištolo.
Vsaj v delu slovenskih medijev je bil posnetek o gornjem incidentu pokomentiran kot namigovanje, da vrhovni sodnik ni govoril resnice. Razumljivo, mediji radi pišejo o takšnih zgodbah, saj se tudi na takšen način bolj gledajo in berejo in tako izkoristijo še dodatno priložnost, da med prispevke inicirajo reklamo več. Ali to dviguje ali niža ugled sodstva v javnosti, jih ne zanima. Zato mora za svoj ugled sodstvo poskrbeti najprej samo. Z odločno, avtoritativno (ne avtoritarno) držo, seveda pa tudi odgovorno do javnosti.
Seveda je pri tem še najmanj »kriv« pravosodni policist, ki je izvajal naložene mu naloge in bil tudi sam žrtev, tako kot vrhovni sodnik, neke mentalitete, ki očitno še ni dozorela, da bi tudi sodstvo, tako kot »politični« veji oblasti in navsezadnje tudi Ustavno sodišče, postalo samozavestna družbena avtoriteta.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
