V dokumentu poljska vlada pojasnjuje, da bo na takšen način postalo poljsko sodstvo bolj učinkovito ter kako njihova zakonodaja ni v bistvu kaj drugačna od zakonodaje drugih članic EU, saj tudi te pogosto odstopajo od evropskih standardov. Sicer pa pojasnjujejo, da so bili ukrepi potrebni zaradi nizkega zaupanja javnosti v sodstvo, da tudi sodniki sami niso verjeli v neodvisnost njihovih kolegov, da so bili postopki predolgi (kar naj bi tudi ESČP ugotovilo kot sistemski problem), imenovanja sodnikov netransparentna ter pristranska, da je število sodnikov na prebivalca bilo eno največjih v EU, pa tudi sredstva, ki so bila porabljena za sodstvo, so bila relativno visoka. Nadalje, da tudi ni bilo možnosti za pravo odgovornost tistih sodnikov, ki so bili aktivno udeleženi v neslavni komunistični preteklosti, ter naj bi celo Vrhovno sodišče do neke mere rehabilitiralo nekatere tiste, ki so počeli nečednosti v času komunističnega režima.
Nadaljnji razlog za ukrepe naj bi bilo porušeno ravnotežje med sodno in drugima veja oblasti, kajti imenovanje sodnikov ter ocenjevanje sodniškega dela naj bi bilo v celoti v sodnih rokah, brez vsakršnih možnosti zunanjih vplivov, kar naj bi porušilo ravnotežje med vejami oblasti na Poljskem. Nadalje naj bi bili disciplinski postopki zoper sodnike povsem neučinkoviti, saj naj bi bili sodniki, ki so prekršili disciplinska pravila, praktično nedotakljivi.
Kljub kritikam Evropske komisije, češ da poljska vlada krši načelo neodvisnosti sodstva, poljska vlada svoje ukrepe v Beli knjigi upravičuje s sistemom nadzorov in ravnovesij, ki da pomeni upravičen poseg v načelo neodvisnosti v imenu drugih dveh vej oblasti. Da so to bili edini možni ukrepi, ki da ne odstopajo od ukrepov v drugih članicah EU (citirajo celo britanske, francoske in nemške primere – iz sicer vsaj rahlo drugačnih situacij) in s tem od evropskih standardov na tem področju.
Skratka Poljska kljub kritikam EU glede kršitve načela pravne države od svojih reform glede sodstva ne misli odstopiti, ampak išče še nadaljnje razloge, da jih opraviči in z njimi nadaljuje. Na drugi strani pa se zdi, da tudi EU ne bo popustila, saj vsaj večine v EU t. i. populistični argumenti, ki vejejo tudi iz te akcije poljske vlade, nikakor ne prepričajo. Pa tudi na Poljskem še ni vse izgubljeno: vrhovi uradnih sodnih institucij so sicer padli, toda obstajajo številna sodniška združenja, ki so od oblasti avtonomna združenja sodnikov, ki se kontinuirano zoperstavljajo oblastnim ukrepom v smeri enotenja oblasti, pišejo razna protestna pisma in resolucije. Kakšna bo prihodnost, bo seveda veliko odvisno od ukrepov EU, pa tudi od nacionalnih volitev, ki se bližajo.
Kaj pa se lahko Slovenija in njeno sodstvo naučita od te zgodbe? Če smo vsaj rahlo površni, lahko vidimo, da bi se vsaj del politike pri nas zlahka podpisal vsaj pod razloge za tovrstne ukrepe, ki so navedeni v poljski Beli knjigi. To niti ni presenetljivo, saj je tudi Slovenija v novejši zgodovini bila komunistična država in deli nekatere od pomanjkljivosti sodne veje (tudi naštetimi v tej Beli knjigi) z drugimi danes post-socialističnimi državami v EU (in izven nje). Četudi je v tem nekaj soli, vsekakor, pa gre za nekaj povsem drugega: četudi so problemi lahko (vsaj delno) podobni, ne smejo biti ukrepi za njihovo odpravo nikakor niti malo podobni poljskim.
V ENCJ npr. madžarski sodni svet -- zavoljo preteklih Orbanovih reform -- še vedno ne uživa polnega zaupanja v smislu neodvisne institucije. Si kar mislim, kaj bo zdaj s poljskim sodnim svetom.
Nauk zgodbe pa je jasen: v imenu »krize« (kot so tudi Poljaki zapisali glede sodstva) so se v preteklosti mnogokrat izvajale reforme – saj so se tudi po naravi stvari zdele potrebne. Če gre za krizo, jo je tudi treba odpraviti. Logično. Za obsežne ukrepe je potrebna obsežna kriza. Če ta vendarle ni tako velika, jo je treba napihniti. Toda, ali je na Poljskem res šlo za takšno krizo sodstva, kot jo vlada v Beli knjigi predstavlja, in so zato bile potrebne tako drastične reforme?
V to nikakor ne verjamem. Pravi razlogi so drugje: pomanjkljivosti so bile izrabljene.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
