Toda trend še ne pomeni nujno povsem linearne poti, ki je, resnici na ljubo, tudi nihče ne zahteva. Primer takšne nelinearnosti je bilo iz statističnih pokazateljev opaziti nekoliko manjšo storilnost na nekaterih področjih v sodnem sistemu v letu 2017. Seveda je ob tem lahko cel kup dejavnikov, ki so s tem povezani: manjši pripad zadev, kadrovska fluktuacija, itd. Prav lahko pa je kje v ozadju manj rešenih zadev Damoklejev meč »zloglasne« številčne norme, ki ne visi več nad sodnikovo glavo. Vsled tega so se bolj ali manj plaho pojavile tudi nekatere kritike preteklega revolucionarnega ukrepa Sodnega sveta. Saj so nekatere številke bodle iz zadnjega letnega poročila Vrhovnega sodišča.
Tudi o tem smo na Sodnem svetu staknili glave – a ugotovili, da se z odpravo norme vendarle nismo zmotili: numerična norma se namreč ne zdi dostojna sodniške funkcije, če želimo imeti sodnike in ne sodniških uradnikov. Seveda pa je žogica tudi na sodniški strani – da dokažejo, da si številčne norme ne zaslužijo. Numerokracija tako ni spodobna, vendar bo nekakšna »numerologija« ali vsaj numerični kalkulus vselej ostal kot upravljavsko orodje upravljavcem sodnega sistema: navsezadnje mora držati, da nekdo, ki naredi več, s tem da naredi tudi enako kakovostno, mora biti že po zdravorazumskem poštenju bolje ocenjen. Pri tem pa je ocenjevanje v decimalke absurdno. Bolj so smiselne enostavne kategorije: slabo, dobro, odlično, ki tudi sicer vejejo iz končnih ocen sodniške službe.
Tu torej ni videti razlogov za restavracijo Norme kot minimalnega obsega sodniškega dela. Sicer pa se zdi v našem sodnem sistemu še kar nekaj rezerv, katerih izkoristek pa ni vedno odvisen le od sodstva samega: pravne podlage, ki omogočajo še učinkovitejšo organizacijo sodnih postopkov so precej odvisne od Ministrstva za pravosodje. To je bilo v prejšnjem sodnem letu precej ustvarjalno, da ne rečem »živahno«, in upajmo, da so bile vse te spremembe koraki v pravo smer. Je pa res, da je sodstvo kompleksen sistem, že po naravi nekoliko konservativen, ki za vsako spremembo rabi svoj čas, da jo »predela«. Ministrstvo za pravosodje ima pred iztekom mandata Vlade še nekaj za sodstvo zelo pomembnih sprememb na pladnju in upajmo, da jih bo uspelo še pravočasno spraviti skozi parlamentarno sito.
Bi pa rad spregovoril o stvari, ki se zdi nekako anomalična v našem družbenem prostoru. To je vsekakor nizek ugled sodstva v javnosti, kar še zdaleč seveda ni le slovenski problem. Trdno sem prepričan, da si slovensko sodstvo ne zasluži tako slabe podobe, kot jo ima glede na številna merjenja javnega mnenja v Sloveniji. Res je, da imajo tudi nosilne institucije drugih dveh vej oblasti s tem težave, celo večje kot sodstvo, kar kaže na splošno nizko stopnjo zaupanja v državne organe nasploh. Debata o vzrokih za to bi morala biti širša, saj ne zadeva le sodstvo, temveč državo kot takšno in morebiti tudi državotvorno držo medijev. A mediji pri nas niso kaj drugačni kot v razviti tujini: meja med rumenim in resnim je danes vse bolj zabrisana. Zato se zdi za sodstvo bolje, da se ne ukvarja s tem, kaj počno mediji, temveč kaj lahko samo stori v razmerju z njimi in splošno javnostjo. Kako lahko sodstvo s svojim takšnim ali drugačnim delovanjem v tej smeri prispeva k svoji boljši javni osebni izkaznici?
Ob koncu preteklega leta je Sodni svet – tudi (a ne le!) po zaslugi Ministra -- zaživel v nekoliko prenovljenih oblačilih. Mislim na nov Zakon o Sodnem svetu in s tem na nekatere nove pristojnosti sveta. Takšen se zdi bo še bolje služil tretji veji oblasti v ohranjanju njene neodvisnosti ter družbi v imenu kakovostnega sodstva. Nekako na polovici leta 2018 prihaja do zamenjave več kot polovice članstva v Sodnem svetu, a slaba polovica ostaja starih članov in prepričan sem, da bo tudi zavoljo tovrstne pomembne kontinuitete barka plula naprej po začrtani smeri.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
