Besedilo je kombinacija tistega, kar pripisujem ustavi, četudi to v njej izrecno ne piše, hkrati pa tistega, kar bi se mi zdelo primerno, nemara nujno zapisati v ustavi. Predvsem - to je moj poudarek - zato, ker očitno kot država in družba, ki ni pristna skupnost, ne zmoremo, ne uspemo in celo ne želimo v ustavi prepoznati tisto, kar bi v njej lahko prepoznali, ali ji pripisati tisto, kar bi ji lahko pripisali. In tudi zato, ker se pravne, politične in splošne družbene prakse še vedno - ali celo vse bolj - odvijajo, kot da ustave ne bi bilo, kot da v njej ne bi pisalo, kar v njej piše, kot da ji ne bi mogli pripisati, kar bi ji lahko pripisali in kot da vsa tista vprašanja, ki so na ustavno, ustavnosodno, pravno filozofsko in pravno teoretično že bila premišljena, domišljena in rešena, ne bi bila takšna.
NOVA USTAVA
REPUBLIKE SLOVENIJE
I. SPLOŠNE DOLOČBE
1. člen
Slovenija je ustavna in demokratična republika.
2. člen
Slovenija je pravna in socialna država, zavezana k varovanju in razvoju vladavine prava ter moralno utemeljenih in razumsko pripoznanih temeljnih človekovih in ustavnih pravic in svoboščin.
3. člen
Slovenija je država vseh svojih državljank in državljanov, ki temelji na trajni in neodtujljivi pravici slovenskega naroda do samoodločbe.
V Sloveniji ima oblast ljudstvo. Državljanke in državljani jo izvršujejo neposredno in z volitvami, po načelu delitve oblasti na zakonodajno, izvršilno in sodno oblast.
Načine izvrševanja neposredne demokracije podrobneje določa zakonodaja.
Slovenija lahko z mednarodno pogodbo, ki jo ratificira državni zbor z dvotretjinsko večino glasov vseh poslancev, prenese izvrševanje dela suverenih pravic na mednarodne organizacije, ki temeljijo na učinkovitem spoštovanju človekovih pravic in temeljnih svoboščin, demokracije in načel pravne države, ter vstopi v obrambno zvezo z državami, ki temeljijo na spoštovanju teh vrednot.
Pred ratifikacijo mednarodne pogodbe iz prejšnjega odstavka lahko državni zbor razpiše referendum. Mora ga razpisati, če to zahteva najmanj šestdeset tisoč volivcev. Predlog je na referendumu sprejet, če zanj glasuje večina volivcev, ki so veljavno glasovali. Državni zbor je vezan na izid referenduma. Če je bil referendum izveden, glede zakona o ratifikaciji take mednarodne pogodbe referenduma ni dopustno razpisati.
Pravni akti in odločitve, sprejeti v okviru mednarodnih organizacij, na katere Slovenija prenese izvrševanje dela suverenih pravic, se v Sloveniji uporabljajo v skladu s pravno ureditvijo teh organizacij, a ne v nasprotju s to ustavo. Ustavno sodišče je pristojno za presojo skladnosti te pravne ureditve s slovenskim ustavnim redom.
V postopkih sprejemanja pravnih aktov in odločitev v mednarodnih organizacijah, na katere Slovenija prenese izvrševanje dela suverenih pravic, vlada sproti obvešča državni zbor o predlogih takih aktov in odločitev ter o svoji dejavnosti. Državni zbor lahko o tem sprejema stališča, vlada pa jih upošteva pri svojem delovanju. Razmerja med državnim zborom in vlado iz tega odstavka podrobneje ureja zakon, ki se sprejme z dvotretjinsko večino glasov navzočih poslancev.
4. člen
Slovenija je ozemeljsko enotna in nedeljiva država.
5. člen
Država na svojem ozemlju učinkovito varuje človekove pravice in temeljne svoboščine vseh oseb nad njenem ozemlju in pod njeno jurisdikcijo. Varuje in zagotavlja pravice avtohtone italijanske in madžarske narodne skupnosti. Skrbi za avtohtone slovenske narodne manjšine v sosednjih državah, za slovenske izseljence in zdomce, ter pospešuje njihove stike z domovino. Skrbi za ustvarjanje možnosti za zaposlitev znanstvenikov, in drugih strokovnjakov vseh poklicev, ki delujejo v tujini, v Sloveniji. Skrbi za ohranjanje naravnega bogastva in kulturne dediščine ter ustvarja možnosti za skladen civilizacijski in kulturni razvoj Slovenije in za njen duhovni napredek.
Slovenci brez slovenskega državljanstva lahko uživajo v Sloveniji posebne pravice in ugodnosti. Vrsto in obseg teh pravic in ugodnosti določa zakon.
6. člen
Grb Slovenije ima obliko ščita. V sredini ščita je na modri podlagi lik Triglava v beli barvi, pod njim sta dve valoviti modri črti, ki ponazarjata morje in reke, nad njim pa so v obliki navzdol obrnjenega trikotnika razporejene tri zlate šesterokrake zvezde. Ščit je ob stranicah rdeče obrobljen. Grb se oblikuje po določenem geometrijskem in barvnem pravilu.
Zastava Slovenije je belo-modro-rdeča slovenska narodna zastava z grbom Slovenije. Razmerje med širino in dolžino zastave je ena proti dve. Barve zastave gredo po vrstnem redu: bela, modra, rdeča. Vsaka barva zavzema po širini tretjino prostora zastave. Grb je v levem gornjem delu zastave tako, da sega z eno polovico v belo polje, z drugo pa v modro.
Himna Slovenije je Zdravljica.
Uporabo grba, zastave in himne ureja zakon.
7. člen
Država in verske skupnosti so ločene.
Verske skupnosti so enakopravne; njihovo delovanje je svobodno.
Država je versko, ideološko in svetovno nazorsko nevtralna, zavezana k enakopravnemu priznavanju in varovanju različnosti, utemeljene na pluralizmu in odprtosti duha.
8. člen
Zakoni, sodbe in drugi predpisi morajo biti v skladu z ustavo, odločitvami ustavnega sodišča in s splošno veljavnimi načeli mednarodnega prava ter z mednarodnimi pogodbami, ki obvezujejo Slovenijo.
Ratificirane in objavljene mednarodne pogodbe se uporabljajo neposredno.
Varstvo temeljnih pravnih načel, vrednot in pravil, določenih z mednarodnimi pogodbami, mora biti v skladu z ustavo, če ustava zagotavlja višjo raven njihovega varstva.
9. člen
V Sloveniji je zagotovljena lokalna samouprava.
Podrobneje jo ureja zakonodaja.
Država skrbi za uravnotežen razvoj mestnih občin in regij.
10. člen
Glavno mesto Slovenije je Ljubljana.
11. člen
Uradni jezik v Sloveniji je slovenščina. Na območjih občin, v katerih živita italijanska ali madžarska narodna skupnost, je uradni jezik tudi italijanščina ali madžarščina.
Država z zakonodajo razumno ureja družbeno vlogo in uporabo tujih jezikov in njihove razumne prilagoditve nacionalni samobitnosti.
12. člen
Državljanstvo Slovenije ureja zakon.
Država dopušča obstoj več državljanstev, ki ga podrobneje ureja z zakonodajo.
13. člen
Tujci in druge osebe imajo v Sloveniji, v skladu z ustavo, mednarodnim pravom in mednarodnimi pogodbami, vse pravice, zagotovljene s to ustavo, mednarodnim pravom in z zakoni, razen tistih, ki jih imajo po ustavi ali po zakonu samo državljani Slovenije.
II. ČLOVEKOVE PRAVICE IN TEMELJNE SVOBOŠČINE
14. člen
(enakost pred zakonom)
V Sloveniji so vsakomur zagotovljene enake človekove pravice in temeljne svoboščine, ne glede na narodnost, raso spol, jezik, vero, politično ali drugo prepričanje, gmotno stanje, rojstvo, izobrazbo, družbeni položaj, invalidnost ali katerokoli drugo osebno okoliščino.
Vsi so pred zakonom enaki in vsem je zagotovljena pravna enakopravnost, brez diskriminacije.
Z zakonom se smejo urediti stvarno utemeljeni primeri pozitivne diskriminacije.
15. člen
(uresničevanje in omejevanje pravic)
Človekove pravice in temeljne svoboščine se v pravnih postopkih in družbenih praksah uresničujejo neposredno na podlagi ustave.
Z zakonom je mogoče predpisati način uresničevanja človekovih pravic in temeljnih svoboščin, kadar tako določa ustava, ali če je to nujno zaradi same narave posamezne pravice ali svoboščine.
Človekove pravice in temeljne svoboščine so omejene samo s pravicami drugih in v primerih, ki jih določa ta ustava.
Zagotovljeni sta sodno varstvo človekovih pravic in temeljnih svoboščin, sodno varstvo pravice do pravične odškodnine ob njihovih kršitvah ter pravica do odprave posledice njihove kršitve.
Nobene človekove pravice ali temeljne svoboščine, urejene v pravnih aktih, ki veljajo v Sloveniji, ni dopustno omejevati z izgovorom, da je ta ustava ne priznava ali da jo priznava v manjši meri.
16. člen
(začasna razveljavitev in omejitev pravic)
S to ustavo določene človekove pravice in temeljne svoboščine je izjemoma dopustno začasno razveljaviti ali omejiti v vojnem in izrednem stanju. Človekove pravice in temeljne svoboščine se smejo razveljaviti ali omejiti le za čas trajanja vojnega ali izrednega stanja, vendar v obsegu, ki ga tako stanje zahteva, in tako, da sprejeti ukrepi ne povzročajo neenakopravnosti, ki bi temeljila le na rasi, narodni pripadnosti, spolu, jeziku, veri, političnem ali drugem prepričanju, gmotnem stanju, rojstvu, izobrazbi, družbenem položaju ali katerikoli drugi osebni okoliščini.
Določba prejšnjega odstava ne dopušča nobenega začasnega razveljavljanja ali omejevanja pravic, določenih v 17., 18., 21., 27., 28., 29. in 41. členu.
17. člen
(nedotakljivost človekovega življenja)
Človekovo življenje je nedotakljivo. V Sloveniji ni smrtne kazni.
Država lahko z zakonom predpiše pogoje in merila za prostovoljno evtanazijo.
18. člen
(prepoved mučenja)
Nihče ne sme biti podvržen mučenju, nečloveškemu ali ponižujočem kaznovanju ali ravnanju. Na človeku je prepovedano delati medicinske ali druge znanstvene poskuse brez njegove svobodne privolitve.
19. člen
(varstvo osebne svobode)
Vsakdo ima pravico do osebne fizične in duhovne svobode.
Nikomur se ne sme vzeti prostosti, razen v primerih in po postopku, ki ga določa zakon.
Vsakdo, ki mu je odvzeta prostost, mora biti v materinem jeziku ali v jeziku, ki ga razume, takoj obveščen o razlogih za odvzem prostosti. V čim krajšem času mu mora biti tudi pisno sporočeno, zakaj mu je bila prostost odvzeta. Takoj mora biti poučen o tem, da ni dolžan ničesar izjaviti, da ima pravico do takojšnje pravne pomoči zagovornika, ki si ga svobodno izbere, in o tem, da je pristojni organ na njegovo zahtevo dolžan o odvzemu prostosti obvestiti njegove bližnje.
Poseg predstavnikov javne oblasti v osebno svobodo in integriteto posameznika je dopusten samo na temelju zakona in v stvarno posebej utemeljenih primerih.
20. člen
(odreditev in trajanje pripora)
Oseba, za katero obstaja utemeljen sum, da je storila kaznivo dejanje, se sme pripreti samo na podlagi odločbe sodišča, kadar je to neogibno potrebno za potek kazenskega postopka ali za varnost ljudi.
Ob priporu, najkasneje pa v 24 urah po njem, mora biti priprtemu vročena pisna, obrazložena odločba. Proti tej odločbi ima priprti pravico do pritožbe, o kateri mora sodišče odločiti v 48 urah. Pripor sme trajati samo toliko časa, dokler so za to dani zakonski razlogi, vendar največ tri mesece od dneva odvzema prostosti. Vrhovno sodišče sme pripor podaljšati še za nadaljnje tri mesece.
Če do izteka teh rokov obtožnica ni vložena, se obdolženca izpusti.
Vsakdo, ki je bil priprt v nasprotju z zakonom ali odločitvijo ustavega sodišča ima pravico do pravične odškodnine, o kateri prednostno odloča Vrhovno sodišče. Na odločitev tega sodišča je možna ustavna pritožba na Ustavno sodišče, ki o njej odloči v najkrajšem možnem času.
21. člen
(varstvo človekove osebnosti in dostojanstva)
Zagotovljeno je spoštovanje človekove osebnosti in njegovega osebnega dostojanstva na splošno, v kazenskem in v vseh drugih pravnih postopkih, in prav tako med odvzemom prostosti in izvrševanjem kazni.
Prepovedno je vsakršno fizično ali psihično nasilje nad katerokoli osebo, tudi nad osebami, ki jim je prostost kakorkoli omejena, ter vsakršno izsiljevanje priznanj in izjav.
22. člen
(enako varstvo pravic)
Vsakomur je zagotovljeno enako varstvo njegovih pravic v postopku pred sodiščem in pred drugimi državnimi organi, organi lokalnih skupnosti in nosilci javnih pooblastil, ki odločajo o njegovih pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih.
Sodišča morajo v bistveno podobnih primerih odločati podobno, odstop od enotne sodne prakse pa stvarno utemeljiti z močjo argumenta.
23. člen
(pravica do sodnega varstva)
Vsakdo ima pravico, da o njegovih pravicah in dolžnostih ter o obtožbah proti njemu brez nepotrebnega odlašanja odloča neodvisno, nepristransko in z zakonom ustanovljeno sodišče. To vključuje tudi varstvo videza nepristranskosti.
Sodi mu lahko samo sodnik, ki je izbran po pravilih, vnaprej določenih z zakonom in s sodnim redom.
24. člen
(javnost sojenja)
Sodne obravnave so javne, razen v posebej stvarno utemeljenih primerih, o katerih na temelju zakona odloči sodišče. Sodbe se izrekajo javno. Izjeme določa zakon.
25. člen
(pravica do pravnega sredstva)
Vsakomur je zagotovljena pravica do učinkovite pritožbe ali drugega pravnega sredstva proti odločbam sodišč in drugih državnih organov, organov lokalnih skupnosti in nosilcev javnih pooblastil, s katerimi ti odločajo o njegovih pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih. Pritožbeni postopek mora vključevati najmanj dve pritožbeni instanci.
26. člen
(pravica do povračila škode)
Vsakdo ima pravico do pravičnega povračila škode, ki mu jo v zvezi z opravljanjem službe ali kakšne druge dejavnosti državnega organa, organa lokalne skupnosti ali nosilca javnih pooblastil s svojim protipravnim ravnanjem stori oseba ali organ, ki tako službo ali dejavnost opravlja. To je objektivna pravna obveznost države.
Oškodovanec ima pravico, da v skladu z zakonom zahteva povračilo tudi neposredno od tistega, ki mu je škodo povzročil.
Obe vrsti odgovornosti se ne izključujeta.
27. člen
(domneva nedolžnosti)
Kdor je obdolžen kaznivega ravnanja, velja za nedolžnega, dokler njegova krivda ni ugotovljena s pravnomočno sodbo. Ta pravica je splošna in so jo dolžni spoštovati vsi zasebni in javni pravni subjekti.
28. člen
(načelo zakonitosti v kazenskem pravu)
Nihče ne sme biti kaznovan za dejanje, za katero ni zakon določil, da je kaznivo, in ni zanj predpisal kazni, še preden je bilo dejanje storjeno.
Dejanja, ki so kazniva, se ugotavljajo in kazni zanje izrekajo po zakonu, ki je veljal ob storitvi dejanja, razen če je novi zakon za storilca milejši.
29. člen
(pravna jamstva v kazenskem postopku)
Vsakomur, ki je obdolžen kaznivega dejanja, morajo biti ob popolni enakopravnosti zagotovljene tudi naslednje pravice:
- da ima primeren čas in možnosti za pripravo svoje obrambe;
- da se mu sodi v njegovi navzočnosti in da se brani sam ali z zagovornikom;
- da mu je zagotovljeno enakopravno in učinkovito izvajanje dokazov v njegovo korist;
- da ni dolžan izpovedati zoper sebe ali svoje bližnje, ali priznati krivde.
30. člen
(pravica do rehabilitacije in odškodnine)
Kdor je bil po krivem obsojen za kaznivo dejanje ali mu je bila prostost neutemeljeno odvzeta, ima pravico do rehabilitacije, do povrnitve škode in druge pravice po zakonu.
31. člen
(prepoved ponovnega sojenja o isti stvari)
Nihče ne sme biti ponovno obsojen ali kaznovan zaradi kaznivega dejanja, za katero je bil kazenski postopek zoper njega pravnomočno ustavljen, ali je bila obtožba zoper njega pravnomočno zavrnjena, ali je bil s pravnomočno sodbo oproščen ali obsojen.
32. člen
(svoboda gibanja)
Vsakdo ima pravico, da se prosto giblje in si izbira prebivališče, da zapusti državo in se vanjo kadarkoli vrne.
Ta pravica se sme omejiti z zakonom, vendar samo, če je to nujno potrebno, da bi se zagotovil potek kazenskega postopka, da bi se preprečilo širjenje nalezljivih bolezni, se zavaroval javni red, ali če to zahtevajo interesi obrambe države.
Tujcem se na podlagi zakona lahko omeji vstop v državo in čas bivanja v njej, če za to obstajajo stvarno prepričljivi razlogi.
33. člen
(pravica do zasebne lastnine in dedovanja)
Zagotovljena je pravica do enakopravnega in učinkovitega varstva zasebne lastnine in dedovanja. Nihče ne sme ostati brez sredstev za preživljanje, ki omogočajo človeka dostojno življenje.
34. člen
(pravica do osebnega dostojanstva in varnosti)
Vsakdo ima pravico do osebnega dostojanstva in varnosti.
35. člen
(varstvo pravic zasebnosti in osebnostnih pravic)
Zagotovljena je nedotakljivost človekove telesne in duševne celovitosti, njegove zasebnosti ter osebnostnih pravic.
36. člen
(nedotakljivost stanovanja)
Stanovanje je nedotakljivo.
Nihče ne sme ostati brez možnosti prebivanja v stanovanju, ki omogoča človeka dostojno življenje.
Nihče ne sme brez odločbe sodišča proti volji stanovalca vstopiti v tuje stanovanje ali v druge tuje prostore, niti jih ne sme preiskovati.
Pri preiskavi ima pravico biti navzoč tisti, čigar stanovanje ali prostori se preiskujejo, ali njegov zastopnik.
Preiskava se sme opraviti samo v navzočnosti dveh prič.
Pod pogoji, ki jih določa zakon, sme uradna oseba brez odločbe sodišča vstopiti v tuje stanovanje ali v tuje prostore in izjemoma brez navzočnosti prič opraviti preiskavo, če je to neogibno potrebno, da lahko neposredno prime storilca kaznivega dejanja ali da se zavarujejo ljudje in premoženje.
37. člen
(varstvo tajnosti pisem in drugih občil)
Zagotovljena je tajnost pisem in drugih občil.
Samo zakon lahko predpiše, da se na podlagi odločbe sodišča za določen čas ne upošteva varstvo tajnosti pisem in drugih občil in nedotakljivost človekove zasebnosti, če je to nujno za uvedbo ali potek kazenskega postopka ali za varnost države.
38. člen
(varstvo osebnih podatkov)
Zagotovljeno je varstvo osebnih podatkov. Prepovedana je uporaba osebnih podatkov v nasprotju z namenom njihovega zbiranja.
Zbiranje, obdelovanje, namen uporabe, nadzor in varstvo tajnosti osebnih podatkov določa zakon.
Vsakdo ima pravico seznaniti se z zbranimi osebnimi podatki, ki se nanašajo nanj, in pravico do sodnega varstva ob njihovi zlorabi.
Odločbe informacijskega pooblaščenca so pravno zavezujoče in veljajo erga omnes.
39. člen
(svoboda izražanja)
Zagotovljena je svoboda izražanja misli, govora in javnega nastopanja, tiska in drugih oblik javnega obveščanja in izražanja. Vsakdo lahko svobodno zbira, sprejema in širi vesti in mnenja.
Vsakdo ima pravico dobiti informacijo javnega značaja, razen v primerih, ki jih kot stvarno prepričljive določa zakon.
40. člen
(pravica do popravka in odgovora)
Zagotovljena je pravica do popravka objavljenega obvestila, s katerim sta prizadeta pravica ali interes posameznika, organizacije ali organa, in prav tako je zagotovljena pravica do odgovora na objavljeno informacijo.
41. člen
(svoboda vesti)
Izpovedovanje vere in drugih osebnih opredelitev v zasebnem in javnem življenju je svobodno.
Nihče se ni dolžan opredeliti glede svojega verskega ali drugega prepričanja.
Starši imajo pravico, da v skladu s svojim prepričanjem zagotavljajo svojim otrokom versko in moralno vzgojo. Usmerjanje otrok glede verske in moralne vzgoje mora biti v skladu z otrokovo starostjo in zrelostjo ter z njegovo svobodo vesti, verske in druge opredelitve ali prepričanja.
Država ustvarja možnosti, da starši in otroci to pravico enakopravno uresničujejo tudi v procesih vzgoje in izobraževanja.
42. člen
(pravica do zbiranja in združevanja)
Zagotovljena je pravica do mirnega zbiranja in do javnih zborovanj.
Vsakdo ima pravico, da se svobodno združuje z drugimi.
Zakonske omejitve teh pravic so dopustne, če to ob obstoju stvarno prepričljivih razlogov zahteva varnost države ali javna varnost ter varstvo pred širjenjem nalezljivih bolezni.
O pritožbah zoper prepoved mirnega javnega zbiranja ali zborovanja po hitrem postopku odloča sodišče, na način, ki ga določa zakon.
Poklicni pripadniki obrambnih sil in policije ne morejo biti člani vodstev političnih strank, lahko pa se vanje včlanjujejo.
43. člen
(volilna pravica)
Volilna pravica je splošna in enaka.
Vsak državljan, ki je star najmanj 17 let, ima pravico voliti in biti voljen.
Osebe, mlajše od 17 let, pridobijo volilno pravico, če so pridobile poslovno sposobnost.
Zakon lahko določi, v katerih primerih in pod katerimi pogoji imajo volilno pravico tujci.
44. člen
(sodelovanje pri upravljanju javnih zadev)
Vsak državljan ima pravico, da v skladu s to ustavo, načelom demokratičnosti in z zakonom neposredno ali po izvoljenih predstavnikih sodeluje pri upravljanju javnih zadev. Način uresničevanja te pravice se podrobneje uredi z zakonom.
45. člen
(pravica do peticije)
Vsak državljan ima pravico do vlaganja peticij in do drugih pobud splošnega pomena. Država si mora prizadevati za razumno pozornost na pobude državljank in državljanov, v skladu z operativnimi zmožnostmi.
46. člen
(pravica do ugovora vesti)
Ugovor vesti je dopusten v primerih, ki jih določi zakon, če se s tem ne omejujejo pravice in svoboščine drugih oseb.
Država mora zagotoviti drugačno uresničitev temeljnih pravic in svoboščin, če bi bilo to na kateremkoli področju oteženo zaradi ugovorov vesti.
47. člen
(izročitev)
Državljana Slovenije ni dovoljeno izročiti tuji državi.
Tujca je dovoljeno izročiti samo v primerih, predvidenih z mednarodnimi pogodbami, ki obvezujejo Slovenijo.
48. člen
(pribežališče)
V mejah zakona je priznana pravica pribežališča tujim državljanom in osebam brez državljanstva, ki so preganjane zaradi vojne, neznosnih življenjskih razmer, ali zaradi zavzemanja za človekove pravice in temeljne svoboščine.
49. člen
(svoboda dela)
Zagotovljena je učinkovita svoboda dela.
Vsakdo prosto izbira zaposlitev.
Država ustvarja možnosti za zaposlovanje glede na znanje, izobrazbo, starost in osebne okoliščine iskalcev zaposlitve, ki pomenijo oviro na trgu dela.
Država posebej skrbi za zaposlovanje mladih, starejših in članov mladih družin.
Vsakomur je pod enakimi pogoji dostopno vsako delovno mesto.
Država skrbi za preprečevanje izkoriščanja in trpinčenja pri delu ter v ta namen sprejema zaščitne zakonske ukrepe.
Prisilno delo je prepovedano.
50. člen
(pravica do socialne varnosti)
Državljani imajo pod pogoji, določenimi z zakonom in v skladu z doktrino socialne države pravico do socialne varnosti in učinkovitega varstva osebnega socialnega dostojanstva.
Država ureja obvezno zdravstveno, pokojninsko, invalidsko in drugo socialno zavarovanje ter skrbi za njihovo učinkovito delovanje.
Vojnim veteranom in žrtvam vojnega nasilja je zagotovljeno posebno varstvo v skladu z zakonom.
Temeljno načelo socialne varnosti je socialna solidarnost.
Življenje pod pragom revščine v Republiki Sloveniji pomeni človeka nedostojno življenje in terja aktivne ukrepe zaščite od države.
51. člen
(pravica do zdravstvenega varstva)
Vsakdo ima pravico do kakovostnega in splošno dostopnega zdravstvenega varstva in zdravljenja, pod pogoji, ki jih določa zakon.
Zakon določa pravice do enakopravnega in kakovostnega zdravstvenega varstva iz javnih sredstev.
Vsakdo ima pravico do zdravljenja v razumnen času, ki ne pomeni grožnje poslabšanja zdravja.
Zasebno zdravstvo dopolnjuje sistem javnega zdravja, tako, da je v največji možni meri zavarovana pravica do zdravja in zdravljenja.
Bolniki v nevarnosti za življenje imajo pravico do prednostne zdravniške obravnave brez nepotrebnega odlašanja.
Nikogar ni mogoče prisiliti k zdravljenju, razen v primerih, ki jih določa zakon.
52. člen
(pravice invalidov)
Invalidom je v skladu z zakonom zagotovljeno posebno varstvo ter usposabljanje za delo.
Delodajalci so dolžni storiti vse, kar je po razumni presoji mogoče, da ohranijo ali ustvarijo delovno mesto za delavce in delavke invalide.
Otroci z motnjami v telesnem ali duševnem razvoju ter druge huje prizadete osebe imajo posebno pravico do izobraževanja in usposabljanja za dejavno življenje v družbi.
Izobraževanje in usposabljanje iz prejšnjega odstavka se financira iz javnih sredstev.
53. člen
(zakonska zveza in družina)
Zakonska zveza in partnerska skupnost temeljita na enakopravnosti zakoncev in partnerjev. Skleneta se pred pristojnim državnim organom.
Zakonsko zvezo in pravna razmerja v njej, v družini, v partnerski skupnosti in v zunajzakonski skupnosti v duhu pravne enakopravnosti ureja zakon.
Država varuje družino, materinstvo, očetovstvo, življenjsko skupnost dveh oseb, otroke in mladino ter ustvarja za to varstvo potrebne razmere.
54. člen
(pravice in dolžnosti staršev)
Starši imajo pravico in dolžnost vzdrževati, izobraževati in vzgajati svoje otroke. Ta pravica in dolžnost se staršem lahko odvzame ali omeji samo iz razlogov, ki jih zaradi varovanja otrokovih koristi določa zakon.
Zakon določa pogoje, pod katerimi se starševske pravice in dolžnosti lahko podaljšajo zaradi šolanja otroka, ali iz zdravstvenih ali socialnih razlogov.
Otroci, rojeni zunaj zakonske zveze in posvojeni otroci imajo enake pravice kakor otroci, rojeni v zakonski skupnosti.
55. člen
(svobodno odločanje o rojstvih otrok)
Odločanje o rojstvih svojih otrok je svobodno.
Ženske imajo pravico do samoopredelitve glede rojstva otroka.
Država zagotavlja možnosti za uresničevanje te svoboščine in ustvarja varne razmere, ki omogočajo staršem, da se odločajo za rojstva svojih otrok.
56. člen
(pravice otrok)
Otroci uživajo posebno varstvo in skrb.
Človekove pravice in temeljne svoboščine uživajo otroci v skladu s svojo starostjo in zrelostjo.
Otrokom se zagotavlja posebno varstvo pred gospodarskim, socialnim, telesnim, duševnim ali drugim izkoriščanjem in zlorabljanjem. Takšno varstvo ureja zakon.
Otroci in mladoletniki, za katere starši ne skrbijo, ki nimajo staršev ali so brez ustrezne družinske oskrbe, uživajo posebno varstvo države. Njihov položaj ureja zakon.
57. člen
(izobrazba in šolanje)
Izobraževanje je svobodno.
Osnovnošolsko izobraževanje je obvezno in se financira iz javnih sredstev.
Država ustvarja možnosti, da si državljani lahko pridobijo ustrezno izobrazbo.
Zasebne šole, ki s pristankom države izvajajo javno veljavni šolski program države, so v obsegu izvajanja tega programa enkopravne javnim šolam.
58. člen
(avtonomnost univerze in drugih visokih šol)
Razvoj znanosti in kakovostna izobraženost sta prioriteti socialnih politik države.
Država si aktivno prizadeva za kakovostno univerzitetno in visokošolsko izobraževanje.
Državne univerze in državne visoke šole so avtonomne, država pa sme v njihovo avtonomijo posegati samo ob obstoju nujnih razlogov in v najmanjši možni meri.
Način njihovega financiranja ureja zakon.
Država aktivno skrbi za politiko zaposlovanja glede na izobrazbo in za možnosti vseživljenjskega izobraževanja.
Zasebne univerze in visoke šole delujejo svobodno. Država jim lahko podeli status, enakovreden javnim univerzam in visokim šolam. Način in obseg njihovega sofinanciranja določa zakon.
59. člen
(svoboda znanosti in umetnosti)
Zagotovljena je svoboda znanstvenega in umetniškega ustvarjanja.
Država s socialnimi politikami aktivno skrbi za možnosti razvoja znanosti in napredka pri umetniškem ustvarjanju.
Država posebej skrbi za zaposljivost domačih znanstvenikov in ustvarjalcev.
60. člen
(pravice iz ustvarjalnosti)
Zagotovljeno je varstvo avtorskih in drugih pravic, ki izvirajo iz umetniške, znanstvene, raziskovalne in izumiteljske dejavnosti.
Moralne in materialne pravice iz teh naslovov niso absolutno in trajno prenosljive od avtorjev na druge osebe.
61. člen
(izražanje narodne pripadnosti)
Vsakdo ima pravico, da svobodno izraža pripadnost k svojemu narodu ali narodni skupnosti, da goji in izraža svojo kulturo in uporablja svoj jezik in pisavo.
Sodelovanje države pri tem določa zakon.
62. člen
(pravica do uporabe svojega jezika in pisave)
Vsakdo ima pravico, da pri uresničevanju svojih pravic in dolžnosti ter v postopkih pred državnimi in drugimi organi, ki opravljajo javno službo, uporablja svoj jezik in pisavo na način, ki ga določi zakon.
63. člen
(prepoved spodbujanja k neenakopravnosti in nestrpnosti
ter prepoved spodbujanja k nasilju in vojni)
Protiustavno je vsakršno spodbujanje k narodni, rasni, verski ali drugi neenakopravnosti ter razpihovanje narodnega, rasnega, verskega ali drugega sovraštva in nestrpnosti – sovražni in napadalni govor.
Protiustavno je vsakršno spodbujanje k nasilju in vojni.
Kazenska zakonodaja določa ta ravnanja kot kazniva.
64. člen
(posebne pravice avtohtone italijanske in madžarske
narodne skupnosti v Sloveniji)
Avtohtoni italijanski in madžarski narodni skupnosti ter njunim pripadnikom je zagotovljena pravica, da svobodno uporabljajo svoje narodne simbole in da za ohranjanje svoje narodne identitete ustanavljajo organizacije, razvijajo gospodarske, kulturne in znanstvenoraziskovalne dejavnosti ter dejavnosti na področju javnega obveščanja in založništva. V skladu z zakonom imata ti narodni skupnosti in njuni pripadniki pravico do vzgoje in izobraževanja v svojem jeziku ter do oblikovanja in razvijanja te
vzgoje in izobraževanja. Zakon določa območja, na katerih je dvojezično šolstvo obvezno. Narodnima skupnostima in njunim pripadnikom je zagotovljena pravica, da gojijo odnose s svojima matičnima narodoma in njunima državama. Država gmotno in moralno podpira uveljavljanje teh pravic.
Na območjih, kjer ti skupnosti živita, ustanovijo njuni pripadniki za uresničevanje svojih pravic svoje samoupravne skupnosti. Na njihov predlog lahko država pooblasti samoupravne narodne skupnosti za opravljanje določenih nalog iz državne pristojnosti ter zagotavlja sredstva za njihovo uresničevanje.
Narodni skupnosti sta neposredno zastopani v predstavniških organih lokalne samouprave in v državnem zboru.
Zakon ureja položaj in način uresničevanja pravic italijanske oziroma madžarske narodne skupnosti na območjih, kjer živita, obveznosti samoupravnih lokalnih skupnosti za uresničevanje teh pravic, ter tiste pravice, ki jih pripadniki teh narodnih skupnosti uresničujejo tudi zunaj teh območij. Pravice obeh narodnih skupnosti ter njunih pripadnikov so zagotovljene ne glede na število pripadnikov teh skupnosti.
Zakoni, drugi predpisi in splošni akti, ki zadevajo uresničevanje v ustavi določenih pravic in položaja zgolj narodnih skupnosti, ne morejo biti sprejeti brez soglasja predstavnikov narodnih skupnosti.
65. člen
(položaj in posebne pravice romske skupnosti v Sloveniji)
Položaj in posebne pravice romske skupnosti, ki živi v Sloveniji, ureja zakon.
III. GOSPODARSKA IN SOCIALNA RAZMERJA
66. člen
(varstvo dela)
Država ustvarja možnosti za aktivno in učinkovite zaposlovanje in za delo, v skladu z drugimi določbami te ustave, ter zagotavlja njuno zakonsko varstvo. Ta pravica se varuje v duhu zaščite socialne varnosti, osebnega socialnega dostojanstva in posameznikovega samouresničevanja.
67. člen
(lastnina)
Zakon določa način pridobivanja in uživanja lastnine tako, da je uravnoteženo zagotovljena njena gospodarska, socialna in ekološka funkcija.
Javna oblast v vlogi nosilca lastninske pravice nima enakega statusa kot drugi pravni subjekti in je v tem položaju vselej zavezana k uresničevanju javnega interesa in občega dobra.
Zakon določa način in pogoje dedovanja.
68. člen
(lastninska pravica tujcev)
Tujci lahko pridobivajo lastninsko pravico na nepremičninah pod pogojih, ki jih določa zakon.
Na zemljiščih tujci ne morejo pridobiti lastninske pravice, razen z dedovanjem ob pogoju vzajemnosti.
69. člen
(razlastitev)
Lastninska pravica na nepremičnini se lahko v javno korist odvzame ali omeji proti nadomestilu v naravi ali proti pravični odškodnini, pod pogoji, ki jih določa zakon.
Rok za uresničitev zakonsko dopustnega razloga za odvzem ali omejitev lastninske pravice ne sme biti daljši od treh let.
Sodišča presojajo spoštovanje zakonodaje v teh primerih in odredijo vrnitev v prvotno stanje ali pravično odškodnino, če to ni mogoče, v primerih kršenja zakonodaje.
70. člen
(javno dobro in naravna bogastva)
Na javnem dobru se lahko pridobi posebna pravica uporabe pod pogoji, ki jih določa zakon.
Dostopa do javnega dobra ni dopustno omejevati.
Zakon določa pogoje, pod katerimi se smejo izkoriščati naravna bogastva.
Zakon lahko določi, da smejo naravna bogastva izkoriščati tudi tuje osebe, in določi pogoje za izkoriščanje.
Pravica do izkoriščanja izvorov zdrave in čiste pitne vode pripada vsem osebam na ozemlju države in je neprenosljiva na tuje pravne subjekte.
71. člen
(varstvo zemljišč)
Zakon določa zaradi smotrnega izkoriščanja posebne pogoje za uporabo zemljišč.
Zakon določa posebno varstvo kmetijskih zemljišč in posebne pogoje, ki dovoljujejo spremembo namembnosti zemljišč v javnem interesu in obče dobro.
Država skrbi za gospodarski, kulturni in socialni napredek prebivalstva na gorskih in hribovitih območjih.
72. člen
(zdravo življenjsko okolje)
Vsakdo ima v skladu z zakonom pravico do zdravega življenjskega okolja v najširšem pomenu besede. Država varuje to pravico z aktivnimi ukrepi zdravstvene, turistične, gospodarske in socialne politike.
Država skrbi za zdravo življenjsko okolje. V ta namen zakon določa pogoje in načine za opravljanje gospodarskih in drugih dejavnosti.
Zakon določa, ob katerih pogojih in v kakšnem obsegu je povzročitelj škode v življenjskem okolju dolžan poravnati škodo.
Varstvo živali pred mučenjem ureja zakon.
73. člen
(varovanje naravne in kulturne dediščine)
Vsakdo je dolžan v skladu z zakonom varovati naravne znamenitosti in redkosti ter kulturne spomenike.
Država in lokalne skupnosti skrbijo za ohranjanje naravne in kulturne dediščine.
74. člen
(podjetništvo)
Gospodarska pobuda je svobodna.
Zakon določa pogoje za ustanavljanje gospodarskih organizacij.
Gospodarska dejavnost se ne sme izvajati v nasprotju z javno koristjo in socialno funkcijo lastnine.
Prepovedana so dejanja nelojalne konkurence in dejanja, ki v nasprotju z zakonom omejujejo konkurenco.
75. člen
(soodločanje)
Delavci sodelujejo pri upravljanju v gospodarskih organizacijah in zavodih na način in pod pogojih, ki jih določa zakon, tako, da je zagotovljena demokratična učinkovitost sodelovanja.
76. člen
(sindikalna svoboda)
Ustanavljanje in delovanje sindikatov ter včlanjevanje vanje je svobodno.
Pravica pripada vsem delovnim ljudem, brez diskriminacije.
77. člen
(pravica do stavke)
Delavci imajo pravico do stavke.
Če to zahteva javna korist, se lahko pravica do stavke, upoštevajoč vrsto in naravo dejavnosti, z zakonom omeji, če za to obstajajo prisiljujoči razlogi.
78. člen
(primerno stanovanje)
Država ustvarja možnosti, da si državljani lahko pridobijo primerno stanovanje.
Pravico varuje z aktivnimi ukrepi socialnih politik in v skladu z drugimi določbami te ustave, ob posebni skrbi za mlade družine in starejše ljudi. Nihče ne sme biti izpostavljen okoliščinam, ki mu ne omogočajo človeku dostojnega bivanja v primernem stanovanju.
79. člen
(v Sloveniji zaposleni tujci)
V Sloveniji zaposleni tujci in člani njihovih družin imajo posebne pravice, določene z zakonom.
IV. DRŽAVNA UREDITEV
a) Državni zbor
80. člen
(sestava in volitve)
Državni zbor sestavljajo poslanci državljanov Slovenije in šteje 90 poslancev.
Poslanci se volijo s splošnim, enakim, neposrednim in tajnim glasovanjem.
V državni zbor se vedno izvoli po en poslanec italijanske in madžarske narodne skupnosti.
Volilni sistem ureja zakon, ki ga sprejme državni zbor z dvotretjinsko večino glasov vseh poslancev.
Volivkam in volivcem zakonodaja zagotavlja učinkovitost preferenčnega glasu in enakopravno zastopanost vseh volilnih okrajev in okrožij.
Način uresničevanja učinkovite možnosti za sodelovanje na volitvah neodvisnim kandidatom določa zakon.
Na listi političnih strank ali na drugih listah kandidatov mora biti najmanj tretjina kandidatk ženskega spola in najmanj deset odstotkov oseb, mlajših od 30 let.
Aktualna vlada je lahko odškodninsko odgovorna za neizpolnitev obljub in zavez, danih volivcem v volilni kampanji s političnim programom in koalicijsko pogodbo.
81. člen
(mandatna doba državnega zbora)
Državni zbor se voli za štiri leta.
Če bi se mandatna doba državnega zbora iztekla med vojno ali v času trajanja izrednega stanja, preneha njegov mandat šest mesecev po prenehanju vojne ali izrednega stanja, lahko pa tudi prej, če sam tako sklene.
Volitve v državni zbor razpiše predsednik republike. Nov državni zbor se izvoli najprej dva meseca in najkasneje 15 dni pred potekom štirih let od prve seje prejšnjega državnega zbora. Če se državni zbor razpusti, se izvoli nov najkasneje dva meseca po razpustu prejšnjega. Mandatna doba prejšnjega državnega zbora se konča s prvo sejo novega državnega zbora, ki jo skliče predsednik republike najkasneje 20 dni po njegovi izvolitvi.
82. člen
(poslanci)
Poslanci so predstavniki vsega ljudstva in niso vezani na kakršnakoli navodila.
Zakon določa, kdo ne sme biti izvoljen za poslanca, ter nezdružljivost funkcije poslanca z drugimi funkcijami in dejavnostmi.
Državni zbor potrdi poslanske mandate. Proti odločitvi državnega zbora je v skladu z zakonom mogoča pritožba na ustavno sodišče.
Poslanci morajo ob svojih rednih delovnih obveznostih in zadolžitvah v prvih sto dneh opraviti izobraževanje iz temeljev političnega, pravnega, socialnega in ekonomskega sistema. Vprašanje se podrobneje uredi s poslovnikom državnega zbora. Neizpolnitev te obveznosti velja za hudo etično kršitev.
Državni zbor sprejme pravno zavezujoči etični kodeks o vedenju in ravnanju poslank in poslancev, s katerim določi tudi razloge in postopek za prenehanje poslanske funkcije. Oseba, ki ji je prenehala funkcina poslanca zaradi etičnega prestopka, se ne more ponovno potegovati za to funkcijo. Poslanci so za nesprejem kodeksa odškodninsko odgovorni volivcem s svojim premoženjem.
83. člen
(poslanska imuniteta)
Poslanec ne sme biti priprt niti se zoper njega, če se sklicuje na imuniteto, ne sme začeti kazenski postopek brez dovoljenja državnega zbora, razen če je bil zaloten pri kaznivem dejanju, za katero je predpisana kazen zapora nad pet let.
Državni zbor lahko prizna imuniteto tudi poslancu, ki se nanjo ni skliceval ali ki je bil zaloten pri kaznivem dejanju iz prejšnjega odstavka.
O stvarni utemeljenosti razlogov za priznanje imunitete poslancu, ki se nanjo ni skliceval, na zahtevo najmanj 20 poslancev prednostno odloča Vrhovno sodišče. Na odločitev je možna ustavna pritožba na Ustavno sodišče, ki o njej odloči prednostno.
84. člen
(predsednik državnega zbora)
Državni zbor ima predsednika, ki ga izvoli z večino glasov vseh poslancev.
Predsednika nadomešča podpredsednik, izvoljen na enak način.
Funkciji zasedata oseba ženskega in oseba moškega spola.
85. člen
(zasedanja državnega zbora)
Državni zbor dela na rednih in izrednih sejah.
Redne in izredne seje sklicuje predsednik državnega zbora; izredno sejo mora sklicati, če to zahteva najmanj četrtina poslancev državnega zbora ali predsednik republike.
86. člen
(odločanje)
Državni zbor sklepa, če je na seji navzoča večina poslancev. Državni zbor sprejema zakone in druge odločitve ter ratificira mednarodne pogodbe z večino opredeljenih glasov navzočih poslancev, kadar ni z ustavo ali z zakonom določena drugačna večina.
87. člen
(zakonska pristojnost državnega zbora)
Pravice in obveznosti državljanov ter drugih oseb lahko državni zbor določa samo z zakonom.
88. člen
(zakonska iniciativa)
Zakone lahko predlaga vlada ali vsak poslanec.
Zakon lahko predloži tudi najmanj pet tisoč volilcev.
89. člen
(zakonodajni postopek)
Državni zbor sprejema zakone v večfaznem postopku, če ni s poslovnikom drugače določeno.
90. člen
(zakonodajni referendum)
Državni zbor lahko o vprašanjih, ki se urejajo z zakonom, razpiše referendum. Državni zbor je vezan na izid referenduma. V treh letih po referendumu ne sme sprejeti odločitve, ki bi vsebinsko nasprotovala referendumski odločitvi.
Državni zbor lahko razpiše referendum iz prejšnjega odstavka na svojo pobudo, mora pa ga razpisati, če to zahteva najmanj tretjina poslancev, državni svet ali petdeset tisoč volilcev.
Petdeset tisoč volivcev lahko ob podpori najmanj deset poslancev ali večine vseh članov državnega sveta vloži izdelan zakonski predlog v zakonodajno proceduro.
Pravico glasovanja na referendumu imajo vsi državljani, ki imajo volilno pravico.
Predlog je na referendumu sprejet, če zanj glasuje večina volilcev, ki so glasovali, pod pogojem, da se referenduma udeleži najmanj ena četrtina vseh volivcev.
Referendum se ureja z zakonom, ki ga sprejme državni zbor z dvotretjinsko večino glasov navzočih poslancev.
91. člen
(razglasitev zakona)
Zakone razglaša predsednik republike najkasneje 8 dni po njihovem sprejemu.
Predsednik republike lahko v sedmih dneh po sprejemu zakona zahteva njegovo ustavnosodno presojo. Ustavno sodišče o njej odloči prednostno in v roku 15 dni.
Državni svet lahko v sedmih dneh od sprejetja zakona in še pred njegovo razglasitvijo zahteva, da državni zbor o njem še enkrat odloča. Pri tem mora zakon ponovno skozi vse faze zakonodajnega postopka.
Pri ponovnem odločanju mora za sprejem zakona glasovati večina vseh poslancev, razen če ustava za sprejem obravnavanega zakona predvideva večje število glasov. Ponovna odločitev državnega zbora je dokončna.
92. člen
(vojno in izredno stanje)
Izredno stanje se razglasi, kadar velika in splošna nevarnost ogroža obstoj države. O razglasitvi vojnega ali izrednega stanja, nujnih ukrepih in njihovi odpravi odloča na predlog vlade državni zbor.
Državni zbor odloči o uporabi obrambnih sil.
Kadar se državni zbor ne more sestati, odloča o zadevah iz prvega in drugega odstavka predsednik republike. Odločitve mora dati v potrditev državnemu zboru takoj, ko se ta sestane.
93. člen
(parlamentarna preiskava)
Državni zbor lahko odredi preiskavo o zadevah javnega pomena, mora pa to storiti na zahtevo tretjine poslancev državnega zbora ali na zahtevo državnega sveta. V ta namen imenuje komisijo, ki ima v zadevah poizvedovanja in preučevanja smiselno enaka pooblastila kakor pravosodni organi. Komisijo sestavljata dva predstavnika civilne družbe, ki ju imenuje predsednik države.
94. člen
(poslovnik državnega zbora)
Državni zbor ima poslovnik, ki ga sprejme z dvotretjinsko večino glasov navzočih poslancev.
95. člen
(nagrajevanje poslancev)
Poslanci državnega zbora dobivajo plačo ali nadomestilo, ki sta določeni z zakonom.
Plača poslanca ne sme presegati petkratnika minimalne zajamčene plače.
b) Državni svet
96. člen
(sestava)
Državni svet je zastopstvo nosilcev socialnih, gospodarskih, poklicnih in lokalnih interesov.
Državni svet ima 40 članov. Sestavljajo ga:
- štirje predstavniki delodajalcev;
- štirje predstavniki delojemalcev;
- štirje predstavniki kmetov, obrtnikov in samostojnih poklicev;
- štirje predstavniki negospodarskih dejavnosti;
- štirje predstavniki študentov;
- dva predstavnika gimnazijcev;
- dvajset predstavnikov lokalnih interesov.
Organizacijo državnega sveta in način izbire članov ureja zakon.
97. člen
(pristojnost državnega sveta)
Državni svet lahko:
- predlaga državnemu zboru sprejem zakonov;
- daje državnemu zboru mnenje o vseh zadevah iz njegove pristojnosti;
- zahteva, da državni zbor pred razglasitvijo kakega zakona o njem še enkrat odloča;
- zahteva razpis referenduma iz drugega odstavka 90. člena;
- zahteva preiskavo o zadevah javnega pomena iz 93. Člena;
- zahteva ustavnosodno presojo zakona.
Na zahtevo državnega zbora mora državni svet izreči mnenje o posamezni zadevi.
98. člen
(volitve)
Volitve v državni svet ureja zakon, ki ga sprejme državni zbor z dvotretjinsko večino glasov vseh poslancev.
Člani državnega sveta se volijo za dobo petih let.
99. člen
(odločanje)
Državni svet sklepa, če je na seji navzoča večina članov.
Državni svet odloča z večino opredeljenih glasov navzočih članov. Zahtevo za razpis referenduma sprejme državni svet z večino glasov vseh članov.
100. člen
(nezdružljivost funkcije in imuniteta)
Član državnega sveta ne sme biti hkrati poslanec v državnem zboru.
Člani državnega sveta uživajo enako imuniteto kakor poslanci. O imuniteti odloča državni svet.
101. člen
(poslovnik državnega sveta)
Državni svet ima poslovnik, ki ga sprejme z večino glasov vseh članov.
c) Predsednik republike
102. člen
(funkcija predsednika republike)
Predsednik republike predstavlja Republiko Slovenijo in je vrhovni poveljnik njenih obrambnih sil.
103. člen
(volitve predsednika republike)
Predsednik republike se izvoli na neposrednih, splošnih in tajnih volitvah.
Za predsednika republike je kandidat izvoljen z večino veljavnih glasov.
Predsednik republike je izvoljen za dobo petih let, vendar največ dvakrat zaporedoma in skupno največ dvakrat.
Če se mandatna doba predsednika republike izteče med vojno ali med trajanjem izrednega stanja, mu mandat preneha šest mesecev po prenehanju vojnega ali izrednega stanja.
Za predsednika republike je lahko izvoljen le državljan Slovenije, ki je star najmanj 40 let.
Volitve za predsednika republike razpiše predsednik državnega zbora. Predsednik republike mora biti izvoljen najkasneje 15 dni pred potekom mandatne dobe prejšnjega predsednika.
104. člen
(prisega predsednika republike)
Pred nastopom funkcije izreče predsednik republike pred državnim zborom naslednjo prisego:
'Prisegam, da bom spoštoval(a) ustavni red, da bom ravnal(a) po svoji vesti in z vsemi svojimi močmi deloval(a) za blaginjo Slovenije.'
105. člen
(nezdružljivost funkcije predsednika republike)
Funkcija predsednika republike je nezdružljiva z opravljanjem druge javne funkcije ali poklica.
106. člen
(nadomeščanje predsednika republike)
V primeru trajnega zadržka, smrti, odstopa ali drugega prenehanja predsednikove funkcije do izvolitve novega predsednika funkcijo predsednika republike začasno opravlja predsednik državnega zbora. V tem primeru je treba razpisati volitve za novega predsednika republike najkasneje v 15 dneh po prenehanju funkcije prejšnjega.
Predsednik državnega zbora začasno opravlja funkcijo predsednika republike tudi med zadržanostjo predsednika republike.
107. člen
(pristojnosti predsednika republike)
Predsednik republike:
- razpisuje volitve v državni zbor;
- razglaša zakone;
- imenuje državne funkcionarje, kadar je to določeno z zakonom;
- postavlja in odpoklicuje veleposlanike in poslanike republike in sprejema poverilna pisma tujih diplomatskih predstavnikov;
- izdaja listine o ratifikaciji;
- odloča o pomilostitvah;
- podeljuje odlikovanja in častne naslove;
- imenuje in razrešuje člane Komisije za preprečevanje korupcije;
- imenuje predstavnike civilne družbe v preiskovalnih komisijah državnega zbora;
- vlaga zahteve za ustavnosodno presojo zakonov, preden jih podpiše;
- razpusti Državni zbor in razpiše predčasne volitve, če po drugem neuspelem poskusu volitev novega predsednika vlade, ki sledi izglasovani nezaupnici ali neizglasovani zaupnici vladi v Državnem zboru, oceni, da je to smotrno;
- imenuje sodnike in sodnice Ustavnega sodišča;
- opravlja druge zadeve, določene s to ustavo.
Na zahtevo državnega zbora mora predsednik republike izreči mnenje o posameznem vprašanju.
108. člen
(uredbe z zakonsko močjo)
Kadar se državni zbor zaradi izrednega stanja ali vojne ne more sestati, lahko predsednik republike na predlog vlade izdaja uredbe z zakonsko močjo.
Z uredbo z zakonsko močjo se lahko izjemoma omejijo posamezne pravice in temeljne svoboščine, kakor to določa 16. člen te ustave.
Predsednik republike mora uredbe z zakonsko močjo predložiti v potrditev državnemu zboru takoj, ko se ta sestane.
109. člen
(odgovornost predsednika republike)
Če predsednik republike pri opravljanju svoje funkcije krši ustavo ali huje krši zakon, ga državni zbor lahko obtoži pred ustavnim sodiščem. Le-to ugotovi utemeljenost obtožbe ali obtoženega oprosti, z dvotretjinsko večino glasov vseh sodnikov pa lahko odloči o odvzemu funkcije. Potem ko ustavno sodišče dobi sklep državnega zbora o obtožbi, lahko odloči, da predsednik republike do odločitve o obtožbi začasno ne more opravljati svoje funkcije.
č) Vlada
110. člen
(sestava vlade)
Vlado sestavljajo predsednik in ministri. Vlada in posamezni ministri so v okviru svojih pristojnosti samostojni in odgovorni državnemu zboru.
111. člen
(volitve predsednika vlade)
Predsednik republike po posvetovanju z vodji poslanskih skupin predloži državnemu zboru kandidata za predsednika vlade.
Predsednika vlade voli državni zbor z večino glasov vseh poslancev, če ni s to ustavo drugače določeno. Glasovanje je tajno.
Če kandidat ne dobi potrebne večine glasov, lahko predsednik republike po ponovnih posvetovanjih v štirinajstih dneh predloži drugega ali ponovno istega kandidata, prav tako pa lahko predlagajo kandidate tudi poslanske skupine ali najmanj deset poslancev. Če je bilo v tem roku vloženih več predlogov, se glasuje o vsakem posebej, in sicer najprej o kandidatu predsednika republike, če ta ni izvoljen, pa še o drugih kandidatih po vrstnem redu vložitve predlogov.
Če ni izvoljen noben kandidat, predsednik republike razpusti državni zbor in razpiše nove volitve, razen če državni zbor v oseminštiridesetih urah z večino vseh glasov ne sklene izvesti ponovne volitve predsednika vlade in izvoli novega predsednika vlade z večino vseh glasov. Če tudi pri teh volitvah noben kandidat ne dobi potrebne večine glasov, predsednik republike razpusti državni zbor in razpiše volitve.
112. člen
(imenovanje ministrov)
Ministre imenuje in razrešuje predsednik vlade.
Predlagani minister se mora pred imenovanjem predstaviti pristojni komisiji državnega zbora in odgovarjati na njena vprašanja.
113. člen
(prisega vlade)
Predsednik vlade in ministri izrečejo po izvolitvi oziroma po imenovanju pred državnim zborom prisego, določeno s 104. členom.
114. člen
(organizacija vlade)
Predsednik vlade skrbi za enotnost politične in upravne usmeritve vlade ter usklajuje delo ministrov. Ministri so skupno odgovorni za delo vlade, vsak minister pa za delo svojega ministrstva.
Sestavo in delovanje vlade, število, pristojnosti in organizacijo ministrstev ureja zakon.
115. člen
(prenehanje funkcije predsednika in ministrov vlade)
Funkcija predsednika vlade in ministrov preneha, ko se po volitvah sestane nov državni zbor, funkcija ministrov pa tudi z vsakim drugim prenehanjem funkcije predsednika vlade ter z razrešitvijo ali odstopom ministra, morajo pa opravljati tekoče posle do izvolitve novega predsednika vlade oziroma do imenovanja novih ministrov.
116. člen
(nezaupnica vladi)
Državni zbor lahko izglasuje nezaupnico vladi le tako, da na predlog najmanj desetih poslancev z večino glasov vseh poslancev izvoli novega predsednika vlade. S tem je dotedanji predsednik vlade razrešen, mora pa skupaj s svojimi ministri opravljati tekoče posle do prisega nove vlade.
Med vložitvijo predloga za izvolitev novega predsednika vlade in volitvami mora poteči najmanj oseminštirideset ur, razen če državni zbor z dvotretjinsko večino glasov vseh poslancev ne sklene drugače, ali če je država v vojnem ali izrednem stanju.
Če je bil predsednik vlade izvoljen na temelju četrtega odstavka 111. člena, mu je izrečena nezaupnica, če državni zbor na predlog najmanj desetih poslancev izvoli novega predsednika vlade z večino vseh glasov.
117. člen
(zaupnica vladi)
Predsednik vlade lahko zahteva glasovanje o zaupnici vladi. Če vlada ne dobi podpore večine glasov vseh poslancev, mora državni zbor v tridesetih dneh izvoliti novega predsednika vlade ali dotedanjemu predsedniku pri ponovljenem glasovanju izglasovati zaupnico, sicer predsednik republike razpusti državni zbor in razpiše nove volitve. Predsednik vlade lahko vprašanje zaupnice veže tudi na sprejem zakona ali druge odločitve v državnem zboru. Če odločitev ni sprejeta, se šteje da je bila vladi izglasovana nezaupnica.
Med zahtevo za glasovanje o zaupnici in glasovanjem mora poteči najmanj oseminštirideset ur.
118. člen
(interpelacija)
Najmanj dvajset poslancev lahko sproži v državnem zboru interpelacijo o delu vlade ali posameznega ministra.
Če po razpravi o interpelaciji večina vseh poslancev izreče nezaupnico vladi ali posameznemu ministru, državni zbor vlado ali ministre razreši.
119. člen
(obtožba zoper predsednika vlade in ministre)
Predsednika vlade ali ministre lahko državni zbor pred ustavnim sodiščem obtoži kršitve ustave in zakonov, storjene pri opravljanju njihovih funkcij. Ustavno sodišče obravnava obtožbo na način, kakor je določen v 109. členu.
d) Uprava
120. člen
(organizacija in delo uprave)
Organizacijo uprave, njene pristojnosti in način imenovanja njenih funkcionarjev ureja zakon.
Upravni organi opravljajo svoje delo samostojno v okviru in na podlagi ustave, mednarodnega prava, zakonov in odločitev sodišč.
Proti odločitvam in dejanjem upravnih organov in nosilcev javnih pooblastil je zagotovljeno sodno varstvo pravic in zakonitih interesov državljanov in organizacij.
121. člen
(naloge upravnih organov)
Naloge uprave opravljajo neposredno ministrstva.
Z zakonom lahko samoupravne skupnosti, podjetja in druge organizacije ter posamezniki dobijo javno pooblastilo za opravljanje nekaterih funkcij državne uprave.
122. člen
(zaposlitev v upravnih službah)
Zaposlitev v upravnih službah je mogoča samo na temelju javnega natečaja, razen v primerih, ki jih določa zakon.
e) Obramba države
123. člen
(dolžnost sodelovanja pri obrambi države)
Obramba države je za državljane obvezna v mejah in na način, ki ga določa zakon.
Državljanom, ki zaradi svojih religioznih, filozofskih ali humanitarnih nadzorov niso pripravljeni sodelovati pri opravljanju vojaških obveznosti, je treba omogočiti, da sodelujejo pri obrambi države na drug način.
124. člen
(obramba države)
Vrsto, obseg in organizacijo obrambe nedotakljivosti in celovitosti državnega ozemlja ureja zakon, ki ga sprejme državni zbor z dvotretjinsko večino glasov navzočih poslancev.
Izvajanje obrambe nadzoruje državni zbor.
Pri zagotavljanju varnosti izhaja država predvsem iz mirovne politike ter kulture miru in nenasilja.
f) Sodstvo
125. člen
(neodvisnost sodnikov)
Sodniki so pri opravljanju sodniške funkcije neodvisni. Vezani so na ustavo, odločitve ustavnega sodišča, mednarodno pravo in zakone.
Zakon lahko določi, da se na temelju strokovnih kriterijev sodniki imenujejo v trajni sodniški mandat po preizkusni dobi.
Sodniki so zavezani k vzpostavljanju in varovanju enotne sodne prakse in vladavine prava, ki jo omogoča notranja stabilnost pravnega reda.
Pri sojenju smejo vsi sodniki vseh sodišč podajati pisna pritrdilna ali odklonilna ločena mnenja.
126. člen
(ureditev in pristojnosti sodišč)
Ureditev in pristojnosti sodišč določa zakon.
Izrednih sodišč ni dovoljeno ustanavljati, v mirnem času pa tudi vojaških sodišč ne.
127. člen
(Vrhovno sodišče)
Vrhovno sodišče je najvišje sodišče v državi.
Odloča o rednih in izrednih pravnih sredstvih ter opravlja druge zadeve, ki jih določa zakon.
Vrhovno sodišče lahko ustanovi Sodno komisijo za ustavnopravno in pravno teoretično svetovanje, ki ima šest članov in jo sestavljajo pravni strokovnjaki. Postopek za imenovanje komisije in organizacijo dela določa zakon.
128. člen
(udeležba državljanov pri izvajanju sodne oblasti)
Zakon ureja primere in oblike neposredne udeležbe državljanov pri izvajanju sodne oblasti.
129. člen
(trajnost sodniške funkcije)
Funkcija sodnika je trajna. Zakon določa starostno mejo in druge pogoje za izvolitev.
Zakon določa starostno mejo, pri kateri se sodnik upokoji.
130. člen
(izvolitev sodnikov)
Sodnike voli državni zbor na predlog sodnega sveta.
Sodnike lahko predlagata tudi predsednik države in varuh človekovih pravic.
131. člen
(sodni svet)
Sodni svet sestavlja enajst članov. Pet članov izvoli na predlog predsednika republike državni zbor izmed univerzitetnih profesorjev prava, odvetnikov in drugih pravnikov, šest članov pa izmed sebe izvolijo sodniki, ki trajno opravljajo sodniško funkcijo. Predsednika izberejo člani sveta izmed sebe.
132. člen
(prenehanje in odvzem sodniške funkcije)
Sodniku preneha sodniška funkcija, če nastopijo razlogi, ki jih določa zakon.
Če sodnik pri opravljanju sodniške funkcije krši ustavo ali huje krši zakon, lahko državni zbor na predlog sodnega sveta sodnika razreši.
Najmanj 30 poslancev državnega zbora lahko zahteva, da ustavno sodišče odloči, če so podani ustavni in zakonski pogoji za razrešitev sodnika.
V primeru naklepno storjenega kaznivega dejanja z zlorabo sodne funkcije, ugotovljenega s pravnomočno sodno odločbo, državni zbor sodnika razreši.
133. člen
(nezdružljivost sodniške funkcije)
Funkcija sodnika ni združljiva s funkcijami v drugih državnih organih, v organih lokalne samouprave in v organih političnih strank, ter z drugimi funkcijami in dejavnostmi, za katere to določa zakon.
134. člen
(imuniteta sodnika)
Nikogar, ki sodeluje pri sojenju, ni mogoče klicati na odgovornost za mnenje, ki ga je dal pri odločanju v sodišču.
Sodnik ne sme biti priprt, niti ne sme biti brez dovoljenja državnega zbora zoper njega začet kazenski postopek, če je osumljen kaznivega dejanja pri opravljanju sodniške funkcije.
g) Državno tožilstvo
135. člen
(državni tožilec)
Državni tožilec vlaga in zastopa kazenske obtožbe in ima druge z zakonom določene pristojnosti. Pri svojem delu mora vestno, dobroverno in odgovorno upoštevati ustavo, mednarodno pravo in zakone.
Ureditev in pristojnosti državnih tožilstev določa zakon.
136. člen
(nezdružljivost funkcije državnega tožilca)
Funkcija državnega tožilca ni združljiva s funkcijami v drugih državnih organih, v organih lokalne samouprave in v organih političnih strank ter z drugimi funkcijami in dejavnostmi, za katere to določa zakon.
h) Odvetništvo in notariat
137. člen
(odvetništvo in notariat)
Odvetništvo je kot del pravosodja samostojna in neodvisna služba, ki jo ureja zakon.
Notariat je služba, ki jo ureja zakon.
V. SAMOUPRAVA
a) Lokalna samouprava
138. člen
(uresničevanje lokalne samouprave)
Prebivalci Slovenije uresničujejo lokalno samoupravo v občinah in drugih lokalnih skupnostih.
139. člen
(občina)
Občina je samoupravna lokalna skupnost.
Območje občine obsega naselje ali več naselij, ki so povezana s skupnimi potrebami in interesi prebivalcev.
Občina se ustanovi z zakonom po prej opravljenem referendumu, s katerim se ugotovi volja prebivalcev na določenem območju. Izid referenduma je zavezujoč. Pred izvedbo referenduma in lahko najmanj 20 poslancev zahteva, da ustavno sodišče odloči o izpolnjenosti zakonskih pogojev za ustanovitev občine.
Zakon določi območje občine.
140. člen
(delovno področje samoupravnih lokalnih skupnosti)
V pristojnost občine spadajo lokalne zadeve, ki jih občina lahko ureja samostojno in ki zadevajo samo prebivalce občine.
Po predhodnem soglasju občine ali širše samoupravne lokalne skupnosti lahko država z zakonom prenese na občino ali širšo samoupravno lokalno skupnost opravljanje posameznih nalog iz državne pristojnosti, če za to zagotovi tudi sredstva.
V zadevah, ki jih je na organe lokalne skupnosti prenesla država, opravljajo državni organi tudi nadzor nad primernostjo in strokovnostjo njihovega dela.
141. člen
(mestna občina)
Mesto lahko dobi po postopku in ob pogojih, ki jih določa zakon, status mestne občine.
Mestna občina opravlja kot svoje tudi z zakonom določene naloge iz državne pristojnosti, ki se nanašajo na razvoj mest.
Država skrbi za uravnotežen razvoj mestnih občin.
142. člen
(dohodki občine)
Občina se financira iz lastnih virov. Občinam, ki zaradi slabše gospodarske razvitosti ne morejo v celoti zagotoviti opravljanje svojih nalog, država v skladu z zakonsko določenimi načeli in merili zagotovi dodatna sredstva.
143. člen
(širše samoupravne lokalne skupnosti)
Občine se samostojno odločajo o povezovanju v širše samoupravne lokalne skupnosti, tudi v pokrajine, za urejanje in opravljanje lokalnih zadev širšega pomena. V sporazumu z njimi prenese država nanje določene zadeve iz državne pristojnosti v njihovo izvirno pristojnost in določi udeležbo teh skupnosti pri predlaganju ter izvrševanju nekaterih zadev iz državne pristojnosti.
Načela in merila za prenos pristojnosti iz prejšnjega odstavka ureja zakon.
144. člen
(nadzor državnih organov)
Državni organi nadzorujejo zakonitost dela organov lokalnih skupnosti.
b) Druga samouprava
145. člen
(samouprava na področju družbenih dejavnosti)
Državljani se lahko za uveljavljanje svojih interesov samoupravno združujejo.
Državljanom se lahko z zakonom prepusti samoupravno urejanje posameznih zadev iz državne pristojnosti.
VI.JAVNE FINANCE
146. člen
(financiranje države in lokalnih skupnosti)
Država in lokalne skupnosti pridobivajo sredstva za uresničevanje svojih nalog z davki in z drugimi obveznimi dajatvami ter s prihodki od lastnega premoženja.
Država in lokalne skupnosti izkazujejo vrednost svojega premoženja s premoženjskimi bilancami.
147. člen
(davki)
Država z zakonom predpisuje davke, carine in druge dajatve. Lokalne skupnosti predpisujejo davke in druge dajatve ob pogojih, ki jih določata ustava in zakon.
O davčni zakonodaji je dopustno razpisati referendum, če to zahteva najmanj petdeset tisoč volivcev. Najmanj trideset poslancev državnega zbora lahko zahteva, da o ustavni dopustnosti referenduma odloči ustavno sodišče. Izid referenduma je zavezujoč, državni zbor pa je nanj vezan tri leta.
148. člen
(proračun)
Vsi prihodki in izdatki države in lokalnih skupnosti za financiranje javne porabe morajo biti zajeti v njihovih proračunih.
Če proračun ni sprejet do prvega dne, ko ga je potrebno začeti izvrševati, se upravičenci, ki se financirajo iz proračuna, začasno financirajo po prejšnjem proračunu.
149. člen
(krediti v breme države)
Krediti v breme države in poroštvo države za kredite so dovoljeni le na podlagi zakona.
150. člen
(računsko sodišče)
Računsko sodišče je najvišji organ kontrole državnih računov, državnega proračuna in celotne javne porabe.
Ureditev in pristojnosti računskega sodišča določa zakon.
Računsko sodišče je pri svojem delu neodvisno in vezano na ustavo in zakon. Odločitve sodišča so za naslovnike zavezujoče.
151. člen
(imenovanje članov računskega sodišča)
Člane računskega sodišča imenuje državni zbor.
152. člen
(centralna banka)
Slovenija ima centralno banko. V svojem delovanju je ta banka samostojna in odgovarja neposredno državnemu zboru. Centralna banka se ustanovi z zakonom.
Guvernerja centralne banke imenuje državni zbor.
VII. USTAVNOST IN ZAKONITOST
153. člen
(usklajenost pravnih aktov)
Zakoni, podzakonski predpisi in drugi splošni akti morajo biti v skladu z ustavo in odločbitvami ustavnega sodišča.
Zakoni morajo biti v skladu s splošno veljavnimi načeli mednarodnega prava in z veljavnimi mednarodnimi pogodbami, ki jih je ratificiral državni zbor, podzakonski predpisi in drugi splošni akti pa tudi z drugimi ratificiranimi mednarodnimi pogodbami.
Podzakonski predpisi in drugi splošni akti morajo biti v skladu z ustavo in z zakoni.
Posamični akti in dejanja državnih organov, organov lokalnih skupnosti in nosilcev javnih pooblastil morajo temeljiti na zakonu ali na zakonitem predpisu.
Vsi pravni akti morajo biti v skladu z odločitvami nadnacionalnih sodišč, katerih odločbe zavezujejo državo, oziroma ne smejo zagotavljati nižjega pravnega varstva temeljnih pravic in svoboščin.
Javni funkcionarji so za namerno kršitev ustave in ustavnosti odškodninsko odgovorni ljudstvu. O njihovi odgovornosti na podlagi tožbe odloča na prvi stopnji Vrhovno sodišče, na drugi pa ustavno sodišče. Postopek se podrobneje določi z zakonom.
Vsa sodišča se morajo pri odločanju opredeljevati do ustavnopravnih vprašanj, ki se pojavijo med sojenjem.
154. člen
(veljavnost predpisov in njihovo objavljanje)
Predpisi morajo biti objavljeni, preden začno veljati. Predpis začne veljati petnajsti dan po objavi, če ni v njem drugače določeno.
Državni predpisi se objavljajo v državnem uradnem listu, predpisi lokalnih skupnosti pa v uradnem glasilu, ki ga te same določijo.
155. člen
(prepoved povratne veljave pravnih aktov)
Zakoni, drugi predpisi in splošni akti ne morejo imeti učinka za nazaj.
Samo zakon lahko določi, da imajo posamezne njegove določbe učinek za nazaj, če to zahteva javna korist in če se s tem ne posega v pridobljene pravice.
156. člen
(postopek za oceno ustavnosti)
Če sodišče pri odločanju meni, da je zakon, ki bi ga moralo uporabiti, protiustaven, mora postopek prekiniti in začeti postopek pred ustavnim sodiščem. Postopek pred sodiščem se nadaljuje po odločitvi ustavnega sodišča.
Če je ustavno sodišče že odločilo o določenem pravnem vprašanju so sodišča pri sojenju dolžna neposredno uporabiti odločitev ustavnega sodišča.
V primeru nesoglasja med odločitvijo ustavnega sodišča in razlago o ustavnosti glede na slovenski ustavni red, ki jo oblikuje in sprejme državni zbor z večino glasov vseh poslancev, se na zahtevo tvečine poslancev državnega zbora pred ustavnim sodiščem opravi javna obravnava glede spornega vprašanja. Končna odločitev ustavnega sodišča o tem vprašanju je zavezujoče.
Ustavno sodišče lahko ob ugotovitvi kršitve ustavne pravice ali svoboščine določi oškodovancu pravično zadoščenje.
157. člen
(upravi spor)
O zakonitosti dokončnih posamičnih aktov, s katerimi državni organi, organi lokalnih skupnosti in nosilci javnih pooblastil odločajo o pravicah ali o obveznostih in pravnih koristih posameznikov in organizacij, odloča v upravnem sporu pristojno sodišče, če za določeno zadevo ni z zakonom predvideno drugo sodno varstvo.
Če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo, odloča v upravnem sporu pristojno sodišče tudi o zakonitosti posamičnih dejanj in aktov, s katerimi se posega v ustavne pravice posameznika.
158. člen
(pravnomočnost)
Pravna razmerja, urejena s pravnomočno odločbo državnega organa, je mogoče odpraviti, razveljaviti ali spremeniti le v primerih in po postopku, določenih z zakonom.
159. člen
(varuh človekovih pravic in temeljnih svoboščin)
Za varovanje človekovih pravic in temeljnih svoboščin v razmerju do državnih organov, organov lokalne samouprave in nosilcev javnih pooblastil se z zakonom določi varuh pravic državljanov.
Z zakonom se lahko za posamezna področja določijo posebni varuhi pravic državljanov.
VIII. USTAVNO SODIŠČE
160. člen
(pristojnosti ustavnega sodišča)
Ustavno sodišče odloča:
- o skladnosti zakonov z ustavo;
- o skladnosti zakonov in drugih predpisov z ratificiranimi mednarodnimi pogodbami in s splošnimi načeli mednarodnega prava;
- o skladnosti podzakonskih predpisov z ustavo in zakoni;
- o skladnosti predpisov lokalnih skupnosti z ustavo in z zakoni;
- o skladnosti splošnih aktov, izdanih za izvrševanje javnih pooblastil, z ustavo, zakoni in podzakonskimi predpisi;
- o ustavnih pritožbah zaradi kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin s posamičnimi akti;
- o sporih glede pristojnosti med državo in lokalnimi skupnostmi, in med samimi lokalnimi skupnostmi;
- o sporih glede pristojnosti med sodišči in drugimi državnimi organi;
- o sporih o pristojnostih med državnim zborom, predsednikom republike in vlado;
- o protiustavnosti aktov in delovanja političnih strank;
- in o drugih zadevah, ki so mu naložene s to ustavo ali z zakoni.
Na predlog predsednika republike, vlade ali tretjine poslancev državnega zbora izreka ustavno sodišče v postopku ratifikacije mednarodne pogodbe mnenje o njeni skladnosti z ustavo. Državni zbor je vezan na mnenje ustavnega sodišča.
Če zakon ne določa drugače, odloča ustavno sodišče o ustavni pritožbi le, če je bilo izčrpano pravno varstvo. O tem, ali ustavno sodišče ustavno pritožbo sprejme v obravnavo, odloči na podlagi meril in postopka, določenih z zakonom.
161. člen
(razveljavitev zakona)
Če ustavno sodišče ugotovi, da je zakon protiustaven, ga v celoti ali delno razveljavi. Razveljavitev učinkuje takoj ali v roku, ki ga določi ustavno sodišče. Ta rok ne sme biti daljši od enega leta. Druge protiustavne ali nezakonite predpise ali splošne akte ustavno sodišče odpravi ali razveljavi. Ustavno sodišče lahko pod pogoji, ki jih določa zakon, do končne odločitve v celoti ali delno zadrži izvrševanje akta, katerega ustavnost ali zakonitost presoja.
Če ustavno sodišče pri odločanju o ustavni pritožbi ugotovi tudi protiustavnost predpisa ali splošnega akta, ga lahko, v skladu z določbami prvega odstavka, odpravi ali razveljavi.
Odločitve ustavnega sodišča so pravno zavezujoče in veljajo erga omnes.
162. člen
(postopek pred ustavnim sodiščem)
Postopek pred ustavnim sodiščem ureja zakon.
Predlagatelje zahteve za začetek postopka pred ustavnim sodiščem določa zakon. Vsakdo lahko da pobudo za začetek postopka, če izkaže svoj pravni interes.
Ustavno sodišče odloča z večino glasov vseh sodnikov, če ustava ali zakon za posamezne primere ne določata drugače. O tem, ali bo začelo postopek na podlagi ustavne pritožbe, lahko ustavno sodišče odloča v ožji sestavi, ki jo določa zakon.
Ustavno sodišče mora za vsako odločitev navesti vsebinske razloge zanjo.
163. člen
(sestava in volitve)
Ustavno sodišče je sestavljeno iz devetih sodnikov, ki imenuje predsednik republike, po posvetovanju s parlamentarnimi strankami.
Sodniki se izvolijo izmed pravnih strokovnjakov, ki so stari najmanj 40 let.
Predsednika ustavnega sodišča izvolijo sodniki izmed sebe za dobo treh let.
164. člen
(predčasna razrešitev ustavnega sodišča)
Sodnik ustavnega sodišča je lahko predčasno razrešen na način, ki ga določa zakon, samo:
- če to sam zahteva,
- če je kaznovan za kaznivo dejanje s kaznijo odvzema prostosti, ali
- zaradi trajne izgube delovne zmožnosti za opravljanje svoje funkcije.
165. člen
(mandat sodnikov)
Sodniki ustavnega sodišča so izvoljeni za dobo devetih let. Ustavni sodniki ne morejo biti ponovno voljeni.
Po izteku časa, za katerega je bil ustavni sodnik izvoljen, opravlja funkcijo še do izvolitve novega sodnika.
Po preteku funkcije ima sodnik pravico do vrnitve na prejšnje delovno mesto.
166. člen
(nezdružljivost funkcije)
Funkcija sodnika ustavnega sodišča ni združljiva s funkcijami v državnih organih, v organih lokalne samouprave in v organih političnih strank, ter z drugimi funkcijami in dejavnostmi, ki po zakonu niso združljive s funkcijo sodnika ustavnega sodišča.
167. člen
(imuniteta)
Sodniki ustavnega sodišča uživajo enako imuniteto kakor poslanci državnega zbora. O imuniteti odloča državni zbor.
IX. POSTOPEK ZA SPREMEMBO USTAVE
168. člen
(predlog za začetek postopka)
Predlog za začetek postopka za spremembo ustave lahko da trideset poslancev državnega zbora, vlada ali najmanj petdeset tisoč volilcev.
O predlogu odloči državni zbor z dvotretjinsko večino glasov navzočih poslancev.
Petdeset tisoč volivcev lahko poda zahtevo za razpis referenduma za spremembo ustave. Izdi referenduma je zavezujoč, če se ga je udeležila večina volivcev in če je za spremembo glasovala večina glasovalcev.
169. člen
(akt o sprejemu ustave)
Državni zbor sprejme akt o spremembi ustave z dvotretjinsko večino glasov vseh poslancev.
Držvni zbor ne sme spremeniti ustave z namenom neizvršitve ali obida odločitve ustavnega sodišča, če ne gre za ustavno materijo, če bi se s tem ustvarilo notranje protislovje v ustavi, če bi se s tem zniževalo že doseženo raven pravnega varstva temeljnih pravic in svoboščin, ali bi se s tem znižalo pravno varnost pod raven, ki jo zagotavlja sodno pravo Evropskega sodišča za človekove pravice in drugo mednarodno pravo, ki zavezuje Republiko Slovenijo.
170. člen
(potrditev spremembe ustave na referendumu)
Državni zbor mora predlagano spremembo ustave predložiti v sprejem volilcem na referendumu, če to zahteva najmanj trideset poslancev ali najmanj petdeset tisoč volivcev.
Sprememba ustave je na referendumu sprejeta, če zanjo glasuje večina volilcev, ki so glasovali, pod pogojem, da se glasovanja udeleži najmanj štirideset odstotkov vseh volilcev.
171. člen
(razglasitev spremembe ustave)
Sprememba ustave začne veljati z razglasitvijo v državnem zboru.
X. PREHODNE IN KONČNE DOLOČBE
172. člen
Ta ustava začne veljati z razglasitvijo.
173. člen
Določbe te ustave se uporabljajo z dnem razglasitve, razen če v ustavnem zakonu za izvedbo te ustave ni drugače določeno.
174. člen
Za izvedbo te ustave in za zagotovitev prehoda k uporabi določb te ustave se sprejme ustavni zakon.
Ustavni zakon se sprejme z dvotretjinsko večino glasov vseh poslancev v vseh zborih Skupščine Republike Slovenije.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
