Pri tem je zanimivo dvoje. Najprej, da omenjene hiperobčutljivce vznemirja že javni diskurz o nekaterih pojavih v sodstvu, torej brezosebno, nepoimensko razpravljanje o stvari, brez imenovanja osebkov, ki za temi problemi stojijo. In drugič, zanimivo je, da več, ko ima posamezni imenitnik v sodniški hierarhiji oblasti, ali si domišlja, da jo ima, bolj se, v nasprotju s pričakovanji o intelektualnem diapazonu nominalnega justičnega mogočneža, oži polje njegove strpnosti do kritičnih pogledov in stališč, izraženih s strani njegovih kolegov in kolegic. Take avtoritarne regresije niso vredne, da bi človek z njimi zapravljal čas – bralčev in svoj ter tratil še e-prostor. O njih hipersenzitivnosti in moralnem imperializmu, ne bi imelo smisla pisati. Ampak samo, če bi bila nestrpnost do kritike dosledna in sorazmerna teži ter pomenu v očeh sodniške korifeje ogroženih vrednot: ugledu, avtoriteti, spoštovanju, morda tudi sodniški neodvisnosti.
A kaj, ko ni tako. Pogromaške »kritike«, usmerjene ne v pojave v sodstvu, ali v pravno argumentacijo, razgrnjeno v ločenem mnenju, ampak zgolj v odločitev, tako, kot jo je v izreku sprejel posamezni sodnik ali, ko gre za ustavnega sodnika, za oddani glas, čeprav ga je nato s pravnimi argumenti utemeljil v svojem ločenem mnenju, taki napadi za sodniške korifeje niso vselej enako moteči. Nekateri vsekakor so, kar je prav – in proteste visokega sodniškega neba zoper njih pozdravljam. Dvigam pa obrvi nad selektivnostjo nebesnega odziva. Justični mogočnež nikoli ne bo povzdignil glasu, ko gre za udrihanje po tistih poimensko navedenih sodnikih, ki so v posameznem primeru »narobe« glasovali, in za kar so doživeli »judge-bashing« s strani »novinarja«-enforcerja, gangovskega pisuna - samozvanega »publicista« nekega »kao« resnega, a zelo jasno profiliranega mainstream dnevnika z razpoznavno politično agendo. Da ne bo pomote, tudi druga stran na podoben način intimidira. Oboje je enako plitvo, nizko, nevredno in za resen žurnalizem sramotno. In oboje znotraj tistega, kar judikatura ESČP, ko ob trkih novinarske svobode z avtoriteto sodstva in posameznih sodnikov opredeljuje kot omejitveni razlog iz drugega odstavka 10. člena EKČP (nujno v demokratični družbi). (*1)
V prejšnji kolumni sem pisal o gangovskih etiketiranjih sodnikov, storjenih z namenom, da bi temu sledila gangovska obračunavanja z njimi – ker jih je pač gangovski novinar označil kot pripadnike sovražnega ganga. Razumen, v slovenskem prostoru pa najbrž naiven opazovalec bi pričakoval, da se bo sodniška hierarhija, ki ne samo, da ne pripada in tudi ne sme pripadati nobenemu gangu, ampak se proti njim, kadar napadajo njene člane, celo bori, na take pojave odzvala simetrično, torej z enako mero in zoper vse, ne glede s katere politične strani pada po poimensko navedenih sodnikih, skratka, da bo justična smetana dosledna in vzvišena, na ekvidistanci, da njena tehtnica ne bo visela ne na levo in ne na desno, da bo vodoravna in v ravnotežju. Pa ne samo, da ni. Zgodilo se je, ne boste verjeli, nekaj bistveno več od samega molka Špice Pravice.
Ko je pred malo več kot tremi leti nek medijski intimidator, poimensko napadel in osebno »obračunal« z nekaterimi ustavnimi in vrhovnimi sodniki, seveda, s tistimi, katerih glasovi in odločitve je njegov šef ocenil kot politično nesprejemljive, in si je pri tem »plačano pero« za dobro mero še kaj malega izmislilo, je, drugače kot pri napadih na »naše, ta-prave in zato izvorno dobre, nepristranske in intrinzično neodvisne ter nezmotljive« sodnike, na visokem sodniškem nebu zavladala tišina. Ja, zavladala tišina, čeprav so intimidatorjeva omalovaževanja in diskvalifikacije, tudi neresnice letele izključno na osebno raven in so bila povezana zgolj z »napačno« oddanim glasom, pri ustavnih sodnikih je bil to njihov glas zoper večinsko odločitev – in čeprav je vsak od njih svoje nasprotovanje večinski odločitvi obširno, izčrpno in prepričljivo razgrnil pred celotno domačo in delno celo tujo javnostjo ter za pravno argumentacijo v strokovnih krogih požel naklonjeno, še več, celo navdušeno kritiko - in čeprav se je v kasnejši odločbi Ustavnega sodišča izkazalo, da so imeli manjšinski sodniki še kako prav - in čeprav intimidatorja vsi ti argumenti niso niti malo zanimali. Jih tudi ni razumel, jih ni bil sposoben razumeti in se jih niti ni trudil razumeti. Njegova naloga je bila samo ena: intimidirati sodnike, da se pri naslednjem odločanju ne bi spozabili, kot so se tokrat.(*2) A visokega sodniškega neba to ni motilo. Je kratko malo obmolknilo. Povsem drugače, kot takrat, ko so sodnike napadali intimidatorji iz nasprotnega ganga. Takrat je, in prav je, da je, zagrmelo in zarohnelo.
Okay, razumem, táko je pač slovensko sodstvo – ubožno, zaupa mu le še 16% ljudi, in je, kot prepričljivo ugotavlja profesor Avbelj, klinično mrtvo. Zaradi tega trenutno še ne bi težil. Ampak, bolj ko berem zadnje, sijajno delo Bálinta Magyara, katerega naslova si v tej kolumni še ne upam zapisati, bolj mi postaja jasno in bolj razumem, za kaj pravzaprav tu gre.
No, pa poglejmo za kaj gre. Ko sem se letos konec junija z Ustavnega vrnil na Vrhovno sodišče in mi je prišel v roke telefonski imenik najvišjega sodišča v državi, sem ostrmel. V množici vse-sodno-upravnega, projektno-strukturalnega in v-očeh–ljudstva-lepo-podobo-sodstva-ustvarjajočega personala, ki je v devetih letih in pol proliferiral kot huda oblika raka, sem med kar štirimi piarovci (mimogrede, Ustavno sodišče nima niti enega – uredništvo nekega političnega tednika pa zgolj enega novinarja več) na plačilni listi najvišjega sodišča v državi uzrl ime starega znanca – koga drugega kot prej omenjenega gangovskega intimidatorja neposlušnih sodnikov.
(1) Gl. npr. sodbe v zadevah Prager in Oberschlick zoper Avstrijo z dne 26. 4. 1995, Perna zoper Italijo z dne 6. 5. 2003, Leempoel & S.A. ED. Ciné Revue zoper Belgijo z dne 9. 11. 2006.
(2) O tem, kako bistveno je razlikovanje med osebnim napadom na sodnika in kritiko ali napadom na obrazložitev sodne odločitve, se je že davnega leta 1989 izreklo ESČP v sodbi v zadevi Barfod zoper Dansko z dne 22. 2. 1989, gl. t. 35 obrazložitve te sodbe.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
