Slovesno je bilo 13. julija letos na Kongresnem trgu. Odkrivali so spomenik žrtvam vseh vojn na slovenskem ozemlju, ki naj bi v osrčju glavnega mesta med seboj spravil obe strani, ki se spraviti ne pustita. Množica ljudi. Prišli so tako skoraj vsi nosilci najvišjih funkcij. Predstavnikov »druge«, če hočete »pomladne« strani, tudi trenutne parlamentarne opozicije ni bilo. Tam tudi ni bi bilo večinskega dela strokovne javnosti, ki se ukvarja s polpreteklo zgodovino. Slovenski oktet je odpel dve skoraj ponarodeli pesmi. Ljubljanski nadškof je daroval molitev. Tisti, ki so prišli, in tisti, ki niso, so že vedeli zakaj (ni)so bili tam. Izgovorjene so bile slovesne in veličastne besede, ki so opozarjale in spominjale na človeško dostojanstvo tistih, ki so bili tako nečloveško pokončani.
Dobre tri mesece po slovenski otvoritvi spominskega obeležja se vaš pisec, sprehaja, tako kot vsakodnevno marsikdo od bralcev te kolumne, vzdolž Kongresnega trga. Korak mu obstane ob dveh navpičnih belih stebrih, ki ustvarjata impozanten vtis. Morda se je res motil, ko je na začetku leta zapisal, da »Spomenik, ki bo postavljen lahko deluje le, če bo država istočasno sprejela vrsto ukrepov, ki bodo sistematično in vsesplošno uredili odnos države do še neznanih lokacij pobojev, posmrtnih ostankov žrtev, trpljenja njihovih sorodnikov in pregona domnevnih storilcev.« Morda je res dovolj več kot desetletje in več dolgega njegovega nerganja, da morajo državne oblasti vendarle storiti nekaj za žrtve povojnih hudodelstev in njihovih sorodnikov. Ko občuduje Zupančičeve verze (»Domovina je ena / nam vsem dodeljena, / in eno življenje, / in ena smrt.«) in čisto belino spomenika, pomisli, da morda lahko ta spomenik vendarle sam, kot ponekod v tujini, spravi in popravi krivice, sproži priznanja in odpuščanja ter očisti zlomljeno slovensko podzavest občutkov krivde in sramu. Spomni se, da je še pred slovesno otvoritvijo javnost sprl naslednji napis, ki naj bi ga vklesali na enega izmed stebrov »V spomin vsem žrtvam vojn in z vojnami povezanim žrtvam na območju Republike Slovenije«. Zato začne iskati sporni napis, obkroži oba stebra od leve proti desni in desne proti levi, ju natančno preuči od spodaj navzgor, a napisa ne najde. Začudeno se sprašuje kje je zdaj ta famozen napis? Ga je morda kdo uničil? Ko se počasi odpravlja dol proti Ljubljanici, naključno opazi nekakšno plastično prevleko na zunanji steni območja spomenika, ki meji na sosednjo restavracijo. Ko stopi bližje, ugotovi, da so s skoraj nevidnimi belimi črkami na tej neugledni plastični prevleki zapisane zgornje besede v spomin na žrtve. Ta plastična prevleka ilustrira mesto, ki ga ima človekovo dostojanstvo žrtev povojnih pobojev in sedaj živečih ljudi v slovenski družbi, torej nekje globoko v jami.
Spomenik žrtvam vseh vojn tako ostaja brez svoje ključne vsebine, ki bi ga v javnem prostoru v središču glavnega mesta tudi identificirala. Naključni obiskovalci se lahko le čudijo kaj pomenita dva bela stebra in šest plapolajočih slovenskih zastav. Več kot očitno je, da je še pred odkritjem spomenika prišlo do spora med obema vrhovoma izvršilne oblasti o zgornjem napisu, zato je spomenik več kot tri mesece po tem še vedno oropan imena in ključne vsebine. Mnogi Slovenci doma in v diaspori se tudi zato ne morejo izgubiti občutka, da potomci tistih, ki so žrtve porinili čez rob v gozdno in rudniško jamo, še vedno oblikujejo javni diskurz in se jim še desetletja po njegovi smrti s takšnimi bizarnimi gestami, posmehujejo.
Povojna hudodelstva so kljub veličastnim besedam, še vedno drugorazredna tema, še posebej v politikah vseh treh vej državnih oblasti, ki že vse od t.i. Pučnikovega poročila odlašajo z izkopom in pokopom žrtev ter pregonom žrtev. Slovenska država zaradi pasivnosti vsakodnevno krši pozitivno obveznost pod 2. in 3. členom Evropske konvencije o varstvu človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah.
Kdor je že obiskal kakšno nacistično koncentracijsko ali delovno taborišče denimo na današnjem francoskem, nemškem in poljskem ozemlju, ali stal ob robu kakšnega skritega povojnega grobišča globoko v slovenskih gozdovih, ali s celo prehodil isto pot po Barbarinem rovu do jaškov, kot so jo prehodile žrtve, se bo verjetno strinjal, da so ga ob obisku prevevala občutja šoka, osuplosti, nelagodja in nato jeze, da je bil kdorkoli sposoben storiti takšna hudodelstva. Istočasno pa se obiskovalci neradi dolgo časa zadržujejo na krajih hudodelstev najvišjih kategorij. Zato je razumljivo, da (naj)mlajše generacije pričujoče teme ne zanimajo in jim niso naklonjene. A v slovenski družbi to niso le mlajše generacije, temveč prav vse generacije ne morejo soglašati glede tako enostavnega dejstva, da človekovo dostojanstvo ni odvisno od ideoloških oziroma političnih preferenc.
Res je, da zavedanje o povojnih hudodelstvih počasi prodirajo v središče slovenskega javnega prostora tudi s pomočjo odličnih literarnih in dokumentarnih del različnih avtorjev in filmov, kot je denimo zadnji odlični film Hanne Slak »Rudar«, a ti poskusi se zdijo kot kaplja v morju. Dokler bodo v več sto slovenskih jamah, gozdovih, travnikih in rudnikih še ležale kosti umrlih, bo z njim tam ležalo ne le človekovo dostojanstvo umorjenih, temveč vseh, ki v tem trenutku živimo v slovenski družbi in tistih, ki vanjo šele vstopajo.
Izkop in pokop posmrtnih ostankov iz Barbarinega rova v Hudi jami je pomemben korak, a nujno je, da država sprejeme sistematične in vsesplošne ukrepe za izkop in dostojen pokop vseh žrtev na slovenskem ozemlju. Istočasno je na vladi Republike Slovenije, da se končno, kot ena izmed zadnjih srednje in vzhodno evropskih držav, priključi iniciativi vlade Republike Estonije o ustanovitvi transnacionalne preiskovalne skupine, ki bo imela pristojnost raziskovati in preganjati hudodelstva storjenih v totalitarnih režimih v srednji in vzhodni Evropi. Le tako bo, človekovo dostojanstvo preteklih, sedanjih in prejšnjih generacij enkrat za vselej mogoče izkopati iz globoke jame.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
