Večina, tako tudi on, je bila seveda prvo. Neusmiljeno in na smrt so se mlatili, na celotnem teritoriju svojega in sosednjih kvartov, najbolj v podzemni. Mislil sem, da so med pripadniki različnih nacionalnih porekel zavezništva – pretežno na osi pripadnosti tej ali oni veroizpovedi, cerkvi, rasi, recimo, Slovenci so dokaj povezani z Irci, Nemci. Ma ne, kje pa, judovski gang je (bil) v vojni z vsakim od ostalih, enako italijanski, portoričanski, mehiški, irski … - skratka, naravno stanje Hobbesove vojne vseh proti vsem. Čeprav so se na skrivaj dobivali s puncami drugih, nasprotnih tolp, so se med seboj tolkli na smrt, frčali iz vagonov podzemne na tire, cepali z razbitimi lobanjami, polomljenimi kostmi ...
In tako so živeli v svojem zaprtem svetu, kaj se je dogajalo zunaj kvarta, jim je bila zadnja briga. Vedeli so, da lahko socialno preživijo samo v svojem gangu ali pa v njegovem kontrapunktu – med policaji. Moj prijatelj je bil v polifonični maniri bronxovske skladbe oboje. Najprej v gangu, nato je konvertiral k policajem – in tam prehodil celotno pot - od uličnega policaja, vse do visoko izobraženega in nato uglednega strokovnjaka, publicista in predavatelja na področju kriminologije policije.
Njegova življenjska zgodba, sicer značilno ameriško-sanjska, je zanimiva in poučna - še posebej za nas, Slovence. Vzporednice se hitro izrišejo. Najprej se zrcalijo že v majhnosti in zaprtosti. Za začetek, mladostniška izkušnja Bronxovca je podobna slovenski – seveda, ne po gangovskih fajtih, ampak po zaplankanosti. Zakopani smo sami vase, v svoje iracionalije, ideološke fiksacije in frustracije. In v tej zaplankani zahojenosti imaš tako, kot nekoč, v '70-ih, mladec v Bronxu, samo dve možnosti: lahko si zgolj – v tem ali v onem gangu, ali v policiji, druge alternative ni. Willy nilly te bodo etiketirali in stlačili sem ali tja, tercium non datur. A razlika vendar obstaja: če si imel v Bronxu vsaj možnost iti med policaje, je ta alternativa v »sodobni« Sloveniji bolj ali manj navidezna. Tako nam vsaj vsiljujejo posestniki političnega, gospodarskega in medijskega prostora, gospodarji javnega mnenja.
Sodniki, še posebej ustavni, to dobro občutimo na svoji koži. Zaenkrat sicer še ne obležiš z razbito lobanjo, noben od nas jih še ni fasal z bejzbol kolom, ali frčal s podzemne. Zato pa pošljejo nate neke kričače, pisune-pretepače, pripadnike tega ali onega ganga, konkretno na nekatere moje kolege, (bivše) ustavne sodnike in tudi name enforcerje samozvanih »ta naprednih«, »ta urbanih« ali »ta liberalnih«, v osebkih nekakšnih psevdo-novinarjev ali celo samozvanih publicistov z nalogo, da tvoje, recimo v nekem ločenem mnenju obelodanjene strokovne argumente raztrgajo na civilizacijsko ne dosti drugačen način, kot bi ločeno mnenje raztrgal primat, če bi mu ga pomolil pod nozdrvi. Argumenti »novinarja«-enforcerja ne zanimajo, on gleda samo z očmi člana ganga, ki zvesto, predano in natančno služi in izpolnjuje pričakovanja ter streže željam svojega šefa - vodje tropa.
Pravo, argumenti, njihova prepričljivost tu ne štejejo nič, jih tudi ne razume, se jih ne trudi razumeti, končno jih tudi ni sposoben razumeti. Zanj in za njegove šefe so brezvezna, nebodijetreba navlaka. Kar šteka in za kar mu je mar, je samo tvoj glas v zadevi in njegov učinek v nekem političnem kontekstu, ki je za ta ali za oni gang ključnega pomena. Velja isto, kar je nekoč, v '70-ih veljalo na ulicah Bronxa. Je še kdo slišal za človekove pravice in za argumente prava človekovih pravic ali za soočanje argumentov, ko gre za gangovske fajte? Gangovski fajti in narativ človekovih pravic – ma lepo vas prosim. Tako, kot nekoč v Bronxu, gre v današnji Sloveniji samo za to, čigav je kdo, kateremu gangu pripada in kateremu gangu je kaj v korist – medtem ko so človekove pravice in pravna argumentacija ter končno tudi zdrava pamet rekle »lahko noč«.
Šteje samo, kako si glasoval. In v skladu s tem te potem umestijo v ta ali oni gang – med naše ali njihove, kar je enako naše sovražnike. In ko ti enkrat prilepijo etiketo sovražnega ganga, ker si po njihovem glasoval »narobe«, se je ne znebiš več. Etiketiranje in nato napad, ali oboje hkrati, pa je odvisno izključno od tvojega glasu – argumentacija jih ne zanima. Ko se razsevki takega gledanje na pravo in na stebrišče pravne države prek medijskih kričačev vsilijo v javno mnenje in razpredejo ter razbohotijo po miselnem tkivu družbe, ko nato prodrejo celo v institucije, če je treba, tudi z inkorporacijo gangovskih enforcerjev in medijskih ustrahovalcev »malopridnih« sodnikov v ustavne organe in temeljne institucije pravne države, na čelu z Vrhovnim sodiščem, potem nismo več Bronx v '70-ih. Ker potem, tudi če se odločiš »biti policaj«, bo tvoje socialno preživetje hudo naporno, stresno in negotovo. Tvoja neodvisnost bo na resni preizkušnji. Prijatelj, s čigar življenjsko zgodbo sem začel, je naredil policijsko kariero. Gangi, kar jih je še ostalo, ga pustijo pri miru. Zato vendarle nismo Bronx v '70-ih.
Kaj se je zgodilo z nekim gangovskim intimidatorjem sodnikov, in v čem še je Slovenija drugačna od Amerike, kaj več v naslednji kolumni.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
