Najvišji vrhovi sodstva so nas v zadnjih dvajsetih in več letih želeli prepričevati, da sodišča sodijo nevtralno in objektivno, nekako tako če hočete, z božjo roko po pravičnosti. A odločitve in predvsem njihove neprepričljive ter nezadostno obrazložene odločitve so v nekaterih primerih nazorno pokazale, da so morda sodniki bližje tej ali oni svetovno nazorski opciji. Ljudje so zato imeli tega dovolj in so se začeli zbirati in protestirati pred sodišči. Kar je seveda čudno, saj so nas najvišji sodni vrhovi vseskozi oziroma nas v slovenski družbi še vedno preprečujejo, da so sodniki nevtralni in objektivni, da sodijo kot roboti, ki so z neba padli v sodno dvorano in si nadeli sodniško haljo, in odločajo pravično, tako kot umetni računalniški inteligentni algoritmi iz zadnje kolumne.
Enako je slišati iz ust nekaterih sodniških kolegov, ki pravijo, da sodijo nevtralno, pravično in brez vsakršnih vplivov iz zunanjega sveta. Pravijo, da pravica do nepristranskega, neodvisnega in poštenega sojenja vključuje tudi pravico do nepolitičnega, objektivnega in nevtralnega sojenja. Sojenja, kjer so pomembna le dejstva, in nevtralna ter objektivna razlaga materialnega in postopkovnega prava. Temu boste morda nekateri pritrdili, saj je največja vrlina sodnika, da je nevtralen, da se, po domače, ne gre politike. S kolegi smo nato ugotavljali, da sodnik oziroma sodnica, ki trdi in zna soditi tako nevtralno, mora biti res super junak oziroma junakinja, da iz samega odločanja izloči vse vplive in odloča nevtralno ter objektivno. V bistvu se mora tak super sodnik izločiti iz konteksta in okolja, ki ga je oblikovalo v to kar je.
Zakaj bi bil tak potencialni sodnik oziroma sodnica super junak oziroma junakinja? Da takšen sodnik super junak sodi oziroma glasuje za ali proti nevtralno in objektivno, mora iz sojenja izločiti vse dejanske in potencialne vplive, ki so ga nanj v dosedanjem življenju imeli vzgoja, družina, prijatelji, kraj rojstva in prebivanja, izobraževalne ustanove od osnovne šole do pravne fakultete in njihovi profesorji, mediji, sodelavci, stranke v postopku, prijatelji iz politike, župnik tečni akademski komentarji, in tako naprej. Takšen sodnik bo moral izločiti vpliv denimo njegovega dedka, ki ga je prepričal za študij prava; vrhunskega profesorja ustavnega prava, ki ga je kljub pomislekom navdušil za ta študij; kolumno komentatorja v vodilnem slovenskem tedniku, ki ga vsak petek kupi na poti v službo; in denimo tudi svoje tašče, ki ga prepričuje, da bi moral biti ta minister ali oni župan že dolgo časa za zapahi. Vsi ti prijetni in neprijetni vidiki vsakodnevnega življenja hote ali nehote vplivajo nanje.
Ker super junaki živijo le v pravljicah, igricah in na filmu, jih v resničnem življenju ni, morda z izjemo neverjetnega moža iz Kosez. Zato vsak sodnik, ki sodi, dela tako z vso svojo bitjo, vsem svojim kontekstom, dobrim in manj dobrim, ki ga vsakodnevno prinaša v sodno dvorano. Zato je nepolitično sodstvo le nek mit, saj je dejstvo, da vsak sodnik sodi oziroma odloča politično glede na svoje ideološko stališče, a mora kljub svojim političnim stališčem, biti zmožen odločati pošteno, nepristransko in neodvisno.
Mit o nepolitičnem sodstvu se je v Sloveniji in drugod po srednji in vzhodni Evropi v zadnjem desetletju popolnoma razblinil, saj je ljudem postalo očitno, da sodišča delujejo politično in ne apolitično, kot so jih dolgo časa prepričevala. Sodniki so politična bitja, saj v konkretnih primerih odločajo o zadevah javnega pomena. Sodniško funkcijo opravljajo ljudje iz krvi in mesa z različnimi svetovnonazorskimi stališči. Ti se zrcalijo tudi v njihovem delu, sojenju in odločanju.
Zato so izjave o nepolitičnem sodstvu zgolj mit in nič drugega, saj se tudi znotraj sodstva na različnih nivojih vsakodnevno odvijajo upravne in kadrovske bitke. Vendar dejstvo, da je sodstvo politično, še ne pomeni, da v Sloveniji in drugod še ni mogoče, da se zagotovi pravica do neodvisnega, nepristranskega in poštenega sodstva. Le izboljšati je treba njeno uresničevanje v praksi. Prvi dve sestavini pravice do poštenega sojenja se nanašata predvsem na odsotnost dejanskega ali potencialnega konflikta interesov pri sojenju v konkretnem primeru. Tretja, pravica do poštenega sojenja, pa je odvisna, ne glede na političnost posameznega sodnika, predvsem od temeljite, poglobljene, prepričljive obrazložitve, ki stoji za vsako sodno odločitvijo. Da je ta čim bolj prepričljiva, se mora sklicevati na ustavne odločbe, sodbe tujih in mednarodnih sodišč ter domačo in doktrino.
Dejstvo, da sodišča in njihovi nosilci delujejo politično, je treba vzeti kot nekaj samoumevnega, vendar slednje sodišča tudi zavezuje, da se še bolj potrudijo pri pravni argumentaciji svojih odločitev, jih izboljšajo, če je potrebno tudi v ločenih mnenjih. Tako se je v praksi slovenskega Ustavnega sodišča že večkrat zgodilo, da je bilo odklonilno mnenje, kakšnega izjemno teoretično in praktično podkovanega ustavnega sodnika, prepričljivejše kot mnenje večine na sodišču. Takšnim mnenjem se je nato velikokrat poskušalo zmanjšati pomen z razlago v različnih strokovnih in periodičnih publikacijah, da ima ta sodnik ali ona sodnica takšno ideološko prepričanje. Ja, verjetno je res, tako kot vsi ostali ustavni sodniki, a vendar je ločeno mnenje premagalo v teži in prepričljivosti argumentov večinske odločbe.
Sodišča in sodniki se morajo zavedati in sprejeti političnost svojega delovanja, zaradi česar morajo skrbno zagotavljati, da delujejo čim bolj javno ter da sodijo nepristransko, neodvisno in pravično tako, da si prizadevajo izboljšati kakovost svojih sodb. Ljudstvo, v imenu katerega sodijo, bo njihove odločitve sprejemalo le, če bodo sprejete na podlagi prepričljivih in poglobljenih pravnih argumentov ter brez prisotnosti dejanskih in potencialnih navzkrižij interesov. Prepričljiva pravna argumentacija namreč ovrže politično pogojenost vsakega sodnika, saj sodba ali glas stoji ali pade s trdnimi in poglobljenimi pravnimi argumenti.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
