Kaj pa prostori, v katerih domujejo državne institucije? Ti seveda niso zapisani v ustavi ali katerih drugih pomembnih pravnih aktih, a vendar se zdi, da ni vseeno, v kakšnih prostorih domuje določen državni, tudi ustavni organ. Torej imajo tudi prostori pomembno simbolno funkcijo. Že od nekdaj so si najrazličnejše države prizadevale najti svojim najpomembnejših institucijam nadvse imenitne prostore. Navadno je bila stvar ustavnega trenutka, kateri državni organ si je zagotovil bolj imenitno zgradbo. Le spomnimo se čudovitih dvorcev monarhov, impozantnih parlamentarnih in sodnih palač.
Tudi v Sloveniji domujejo vrhovi vej oblasti v simbolno zelo dostojnih prostorih: parlament v stavbi, ki ji predvsem Plečnikova imaginarna predelava, četudi le na papirju, daje ščepec impozantnosti. Ni daleč od tega stavba Ustavnega sodišča s pridihom Plečnikove taktirke. Tudi Predsednik Republike in Vlada sta v umetniško opaznih zgodovinskih prostorih. Tu se zdi, da zunanjost pretehta samo notranjost, četudi je tudi znotraj treba zagotoviti normalno delo z vsaj drobcem komoditete, ki takšnim najvišjim državnim institucijam enostavno pritiče.
Da, tudi prostor, kjer domuje neka institucija, še posebej, če je to državna, je pomemben simbol v smislu spoštovanja, ki takšni instituciji daje družbena skupnost, povezana v državo. Je kohezivni element državnosti, ki jo takšna institucija predstavlja.
Kaj pa recimo ena manjša institucija, ki pa je vseeno ustavni institut – že od samega začetka nove države, kot denimo Sodni svet? Kakšni prostori so za takšno institucijo primerni? Ni velika institucija, a se zdi družbeno in tudi državno zelo pomembna, saj kot neodvisen državni organ, v t. i. četrti veji oblasti, skrbi za zavore in ravnovesja med sodstvom, politiko in družbo.
Sprašujem, ker je ta institucija dobila svoj zakon, ki se prične uporabljati zelo, zelo kmalu (čez dva meseca). Z novim zakonom so prišle nove pristojnosti, z novimi pristojnostmi potreba po delnem povečanju kadrovske strukture…
Trenutno je vhod v stavbo, kjer domujemo, med burekdžnico na desni in najdlje odprtim štacionskim kafičem na levi. Smo na drugem nadstropju, da pa pridete do nas morate mimo tožilskega fotokopirca. Najbolj »imenitna« je sejna soba: čez dva, tri tedne nam na obisk v organizaciji American Bar Association prihaja novoustanovljeni maroški sodni svet in bi radi prisostovali kakšni naši seji. Kam pa naj jih damo? Poleg nas enajst, generalne sekretarke in kakšnega kolega strokovnega sodelavca, ki pomaga na seji, že kandidat za sodniško službo na razgovoru in njegov bodoči predsednik na seji zapolnita vse preostale kapacitete. Pa še vrata sosednje pisarne moramo odpirati, da ne zmanjka zraka. Ko pa smo pred leti gostili kakšnih deset ali enajst članov turškega sodnega sveta, ki jih je mimogrede kasneje menda vse do zadnjega od tiste ekipe zaprl Erdogan, smo bili nastlani v tej sobi kot sardelice.
Pa pravzaprav ni problem niti v bureku, ki je mimogrede slasten, ne v kakšnem pijančku, ki kdaj pa kdaj prištrli iz kafiča in ni nasilen. Tudi ne v fotokopircu, ki ga za svoje težko delo uporabi nadvse prijazen in vljuden kolega tožilec.
Gre za državno institucijo, ki naj ji družba oziroma njeni oblastni predstavniki odmerijo primerno mesto. Gre za nov zakon, ki naj se izpelje do konca. Gre tudi za ugled cele veje oblasti, ki jo po svojih najboljših močeh nadzira ta mali, a pomemben organ. Gre za ugled države, konec koncev. Zato ne mislimo od danes na jutri. Razmišljajmo za desetletja naprej!
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
