Odličen članek o zgodovini tradicionalne porote in njenem sedanjem stanju v Evropi sta leta 2016 napisala Jackson in Kovalev (Lay Adjudication in Europe: The Rise and Fall of the Traditional Jury), iz katerega tudi črpam podatke za razmišljanje v tej kolumni.
S porotništvom v tem zapisu mislim na neposredno udeležbo javnosti pri izvajanju sodne oblasti. Ta gre bodisi za pojmovanje v širšem smislu, kamor bi spadal tudi tip prisedništva v smislu mešanega sodišča poklicnih in laičnih sodnikov, ali za koncept v ožjem smislu kot tradicionalna porota. Ta je bolj značilnost pravnih sistemov common law, deloma pa jo poznajo tudi celinski pravni sistemi.
Po zadnjem večjem demokratičnem zagonu v Evropi, ki se je zgodil na njenem vzhodu in osredju pred približno četrt stoletja, celinska Evropa danes tradicionalni poroti v glavnem ni preveč naklonjena: ne na zahodu niti na vzhodu. Nekatere zahodne države, kot je Švedska, Norveška in Švica, so celo prešle iz delnega tradicionalnega porotnega sistema na povsem prisedniški sistem.
Nekateri danes sicer menijo, da bi bilo tudi t. i. koncept mešanega sodišča, ki je sestavljeno iz poklicnih sodnikov in laikov, bolje zamenjati z izključno poklicnimi sodniki, in sicer s senati samih poklicnih sodnikov. To naj bi prispevalo k višji kakovosti sojenja. Na ta način bi se sodniki lahko pogosteje tudi na prvi stopnji posvetovali s kolegi v senatih.
Sam sem do takšnih idej precej skeptičen. Še posebej je to problematično v okoljih, kjer ima sodstvo nizek družbeni ugled oziroma ne uživa velikega družbenega zaupanja. Navsezadnje to ni le (epistemološko) vprašanje kakovostnega izvajanja sodne funkcije, temveč je to tudi pomembno politično vprašanje. Tradicionalna porota je v zgodovini igrala tudi pomembno ustavno vlogo v sistemu zavor in ravnovesij.
Sicer pa bi popolna profesionalizacija izvajanja sodne funkcije, ki bi ustrezala nekakšnemu ozkemu liberalnemu konceptu izvajanja sodne funkcije, pomenila nadaljnjo poklicno elitizacijo in dodatno odtujevanje sodstva od družbene skupnosti. Takšno zapiranje v slonokoščeni stolp profesije pa nikakor ne bi prispeval k večjemu zaupanju javnosti. Prej nasprotno.
Moja vizija je drugačna: funkcijo sodnikov porotnikov bi morali celo okrepiti. Ne delam si iluzij, da bi bila sprememba v kakršno koli tradicionalno poroto v tem trenutku opcija. Gotovo ne, saj to tudi ni »evropski« trend. Toda tudi razvita Evropa (predvsem Evropska unija) bo morala razmišljati, kako preseči demokratični deficit na področju sodstva, saj to tudi na njenem razvitem zahodu ne uživa najvišjega ugleda v luči javnosti. Ob vseh izzivih, ki jih prinaša populizem po Evropi, se zdi, da ne bi nikakor smeli pomisliti na kakršno koli obliko omejevanja neposredne udeležbe javnosti pri sojenju. Pri tem se moramo zavedati, da so se spremembe glede delovanja porote na razvitem evropskem zahodu zgodile še pred vzponom populizmov.
Sicer pa je kritika porote na evropskem vzhodu, npr. v Rusiji, v tem, da ima le dekorativno funkcijo, da se institut nekako ni prijel v tamkajšnji pravni kulturi, ki je bila vajena profesionalnega sodstva še iz časov socializma.
Mislim, da je rešitev za Slovenijo v tem, da naredimo funkcijo sodnika porotnika bolj privlačno. Za začetek bi bilo vsekakor treba dvigniti nagrado in prek tega ter še s kakšnimi drugimi akcijami osveščanja o pomenu tovrstnega »aktivnega državljanstva« skušati pridobiti porotnike iz vseh sfer družbe, da bi dobili resnični presek družbene skupnosti (t. i. cross-section of society).
Za vse to pa niti ni treba spreminjati krovnega Zakona o sodiščih.Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
