Zakaj so nekatere države notorične pokroviteljice teroristov, nato - kako ciničen akronim! - se preračunljivo prelevijo v nasprotnice, kot Saudska denimo Arabija, pri čemer ta nima nobenih zadržkov, da sklene z Združenimi državami Amerike orožarski posel v (ne)vrednosti okoli 110 milijard dolarjev?
Zakaj je nek terorist za ene borec za svobodo, za druge nečloveški krvoločnež? Je terorizem reakcija ali skrajna provokacija? Kakšen umazan scenarij krojijo tisti mediji in še posebej internet, ko razpihujejo nizkotne strasti in vzgajajo teroristične posnemovalce? Kako zelo se bo še ponižala velika večina “normalnih” ljudi v imenu (med)državnih preventivnih ukrepov zoper terorizem, nemara dobesedno do nagega na letališčih in trajne tolerance prisluškovanja službenih in zasebnih pogovorov, motrenja pisarn in spalnic, nenehnega nadzorovanja, omejevanja gibanja in prostosti in drugih posegov v najsubtilnejše človekove pravice? Bomo morali zaradi teroristične psihoze in (pre)občutljivosti spremeniti življenjske navade?
Kako "daleč" smo zdrknili v prilagajanju našega obnašanja terorističnim grožnjam priča nedavni incident, ko so letalske oblasti zaradi sumljivega pogovora med potniki (omenjali naj bi besedo "bomba") preusmerile let Easyjeta iz Ljubljane v London na letališče pri Kölnu. Tam so prijeli tri potnike in jih kmalu tudi izpustili, domnevno sumljiv nahrbtnik pa jo ni tako dobro odnesel, saj so ga razstrelili. Je takšno preventivno obnašanje, ki je v konkretnem primeru povzročilo "le" velike stroške, zamude, strah in zmedo, pretirano panično? Moja soproga se je pošalila, da bo odslej na letalih prepovedano tudi izvajanje pesmi Toma Jonesa z naslovom Sex Bomb ...
Britanska premierka Theresa May je “servirala” idejo, da je treba koncept človekovih pravic zaradi boja proti terorizmu spremeniti in jemati manj resno oziroma povedano drugače, zaradi zagotavljanja varnosti se bo moral vsak pripadnik skupnosti odreči kančku ali znatnemu delu svobode, kar je hud poseg v jedro pravne države in vladavine prava. To je izrekla bolestno ambiciozna ženska, ki je zavrnila objavo poročila o saudskem financiranju džihadistov, ki so v zadnjih mesecih trikrat udarili po njeni domovini, razlog pa je nizkotnejši od najstrožjih Dantejevih meril za peklensko kaznovanje grešnikov: London proda veliko orožja dvoru v Riadu.
Ampak terorizma najbrž ne bo odpravila policijska država, marveč poleg sinhroniziranih globalnih, regionalnih in nacionalnih strategij in ukrepov tudi “več demokracije, več odprtosti” kot se je leta 2011 izrazil norveški predsednik vlade Jens Stoltenberg po morilskem pustošenju Andersa Breivika, ki ima na svoji fanatično sociopatski vesti 77 življenj, zdaj pa grozi z evropskim sodiščem za človekove pravice, ker so mu menda te kršene v razkošnem zaporu.
Odgovorov na nanizana vprašanja in reševalnih hipotez je bržkone stotero, zdrav razum pa med vzroke za terorizem spontano prikliče neo-turbo-kapitalizem oziroma hegemonijo transnacionalnih korporacij, ki vlečejo politike kot groteskne marionete (denar je svetá vladar!), neznosno krivično porazdelitev svetovnega bogastva in obupno brezno med bogatimi in revnimi, maščevanje, verski fanatizem, upor zoper zahodnjaški imperializem, skrajni nacionalizem, populizem, osvobodilne, osamosvojitvene in ozemeljske težnje, ksenofobijo, homofobijo in nasploh ljudomrznost ter psihopatijo. Če to povežemo z ameriškim “trumpizmom”, ruskim “putinizmom”, razrahljano Evropsko unijo z “merkelizmom”, negotovo vlogo Združenega kraljestva, svilno-gigantsko Kitajsko, ponorelo Severno Korejo, tempiranim Bližnjim in Srednjim Vzhodom z arabskim naftnim multikartelom in vzponom skrajnih politikov, dobimo reakcijo, ki je mnogo hujša od atomske.
Kot pravi Saša Vidmajer, današnji teror v mnogočem uporablja “včerajšnja pravila, čeprav islamske skrajneže poganja drugačna ideologija kot radikalne levičarske teroristične skupine v sedemdesetih letih.” Toda moderni terorizem se kot smrtonosni gigantski kameleon prilagaja sodobnemu svetu hitrosti, prepustnosti in spremenljivosti, prehaja različne faze, profesionalcem so se pridružili amaterji, napadi so bolj nepredvidljivi, uničujoči in smrtonosni, zato je zdajšnja grožnja večja, ker se idealno prilega “svetu porušenih hierarhij, diskreditiranih institucij in univerzalnih družbenih medijev.”
Veleposlanik Aleksander Geržina, vodja Sektorja za nove izzive in grožnje na Ministrstvu za zunanje zadeve, je prepričan, da je radikalni islamski terorizem, s katerim se soočamo zadnjih pet ali šest let in ga pooseblja t.i. ”Islamska država” (Daesh, ISIS, ISIL), katera kajpada ne izpolnjuje pogojev za državo, kvečjemu za teroristično združbo, do sedaj največja grožnja naši civilizaciji. Česa podobnega ne poznamo, kajti takšnih množičnih masakrov na najokrutnejši način še nismo doživeli. Terorizmi v sedemdesetih in osemdesetih letih prejšnjega stoletja so bili oblika političnega boja, danes pa imamo opravka s fanatizmom, ki ima cilj uničiti Evropo in njeno civilizacijo, vzniklo iz renesanse in francoske revolucije.
Obramboslovec Klemen Grošelj poudarja, da se proti terorizmu ni mogoče boriti le z delovanjem obveščevalnih služb, ampak tudi s preventivo. Zlasti šole in zdravstvene ustanove bi morale biti pozorne na znake radikalizacije pri mladih. Sedanji terorizem je usmerjen na prostore, kjer se zadržuje veliko ljudi, za prihodnost pa Grošelj ne izključuje kibernetskega terorizma, ki bi lahko ogrozil jedrske elektrarne, vodovode in drugo kritično infrastrukturo.
Na Netflixu je na ogled postavljena že peta sezona priljubljene ameriške TV-serije Hiša iz kart, v kateri spremljamo predsednika Francisa Underwooda (Kevin Spacey) in njegovo ženo Claire (Robin Wright) kot podpredsednico, kako izkoriščata strah ljudi, ki sta ga povzročila v namišljeni kampanji proti terorizmu, da bi nanj preusmerila pozornost volivcev z raznih škandalov. Predsednik v nekem trenutku izjavi:
“Ameriško ljudstvo ne ve, kaj je najbolje zanj. Jaz vem. Američani so kot otroci, mi jih moramo naučiti razlikovati med dobrim in zlom, kaj naj čutijo in kako naj mislijo.”
Mar nam tole ne zveni srhljivo znano?
Zdi se, da vsi vemo, kaj je terorizem, hkrati pa ga ne znamo točno opredeliti zaradi njegovih degeneriranih metamorfoz. Terorizem je na splošno razumljen kot sistematična uporaba nasilja ali grožnje z nasiljem za dosego političnih, verskih, ideoloških ali drugih ciljev. Je izraz ekstremizma, ki pomeni ideologijo maksimiranja uresničitve lastnih ciljev brez oziranja na mnenje večine, izvajajo pa ga nedržavne skupine, posamezniki ali države. Kot pišejo Gorazd Meško, Branko Lobnikar in Andrej Sotlar, vsebujejo obstoječe definicije terorizma vsaj enega od naslednjih elementov: (i) nasilje ko metodo delovanja, (ii) državljane in/ali vlada kot tarčo napada in (iii) povzročanje strahu in izsiljevanje političnih ali družbenih sprememb kot cilj. Doktrina govori tudi o objektivnem elementu (povzročitev kaznivega dejanja), subjektivnem (motivi in nameni storilcev) in številu storilcev.
Pred terorističnim pogromom ni več varno nobeno mesto, ne Bagdad, Abadan, Teheran, Gamboru in Ngala, ne New York, Arlington, London, Bruselj, Pariz, Madrid in Manchester, ne Oslo in norveški otok Utoya, ne katerikoli drug naseljen kotiček na vse manj modri Zemlji. Po podatkih nevladne organizacije Institute for Economics & Peace so se teroristične grožnje leta 2015 zvišale za šest odstotkov, število smrtnih žrtev pa se je v primerjavi z letom 2014 ”znižalo” za 10 odstotkov, in sicer na 29.376. Istočasno se je v državah članicah Organizacije za gospodarsko sodelovanje in razvoj (OECD) število smrtnih žrtev terorizma povečalo za 650 odstotkov, kar je izjemno velik porast v primerjavi z letom 2014. Od skupno 34 držav OECD se je v 21 državah zgodil vsaj en teroristični napad, večina ubitih je bila v Turčiji in Franciji. Skupno 274 znanih terorističnih skupin je leta 2015 izvedlo napade v 28 državah, leto poprej v 13 državah. Po vojaškem porazu Daesh lahko pričakujemo, da se bodo v Evropo vrnili njeni teroristični borci (povratniki), ki so vojaško izurjeni in močno radikalizirani. Obstaja velika nevarnost, da se bodo povezali v manjše skupine in tako nadaljevali svoje pokole.
Najhujši teroristični napad v zgodovini človeštva se je zgodil 11. septembra 2001, ko so teroristi na ozemlju ZDA zlorabili štiri potniška letala za napad na "dvojčka" Svetovnega trgovinskega centra v New Yorku in na Pentagon, pri čemer četrto ni doseglo cilja po zaslugi požrtvovalnih potnikov, ki so povzročili njegovo strmoglavljenje. Umrlo je skoraj 3000 ljudi, več kot 6000 je bilo ranjenih, premoženjska škoda pa je presegla 10 milijard ameriških dolarjev.
Terorizem je poleg vojskovanja največja grožnja mednarodnemu miru in varnosti, zato spada med najhujše kršitve mednarodnega prava, začenši z Ustanovno listine Organizacije združenih narodov (OZN). Ta “ustava mednarodne skupnosti” že v preambuli določa, da so njene podpisnice odločene ”potrditi vero v temeljne človekove pravice, dostojanstvo in vrednost človeka ter enakopravnost moških in žensk ter velikih in malih narodov” in v ta namen “živeti strpno in mirno v sožitju in dobrih sosedskih odnosih” ter ”združiti svoje moči za ohranitev mednarodnega miru in varnosti.” Poglavitni cilj OZN je zapisan v 1. členu, in sicer “ohranjati mednarodni mir in varnost ter v ta namen izvajati učinkovite skupne ukrepe za preprečevanje in odpravo groženj miru, zatiranje agresije ali drugih kršitev miru.”
V podobni mirovniški tonaliteti so uglašene vse mednarodne in evropske konvencije, listine, deklaracije in pakti o človekovih pravicah in svoboščinah ter ustave večine demokratičnih držav, v katerih so na prvem mestu zagotovljene temeljne pravice do prirojenega človeškega dostojanstva, življenja, svobode in osebne varnosti. Lahko bi rekli, da gre za človečansko naravno pravo, univerzalno etiko ali svetovni etos, ki zahteva človeško ravnanje z ljudmi, ne glede na (ne)vero, spol, barvo kože ali drugo osebno okoliščino, spoštovanje življenja, kulturo nenasilja, solidarnost, vzajemnost (zlato pravilo), pravično gospodarstvo, toleranco, resnicoljubnost in zavezanost kulturi enakih pravic in partnerstva med moškim in žensko.
Konvencija Sveta Evrope o preprečevanju terorizma iz leta 2005 (z dodatnim protokolom 2015) nalaga podpisnicam, da ukrepajo na področju usposabljanja organov kazenskega pregona, izobraževanja, kulture, informacij, medijev in osveščanja javnosti z namenom preprečevanja terorističnih kaznivih dejanj in njihovih negativnih učinkov. Istega leta je bila sprejeta Konvencija Sveta Evrope o pranju, odkrivanju, zasegu in zaplembi premoženjske koristi, pridobljene s kaznivim dejanjem, in o financiranju terorizma, omeniti pa moramo še Akcijski načrt za boj proti nasilnemu ekstremizmu in radikalizaciji, ki vodita v terorizem za obdobje 2015-2017 in Smernice za zapore in pogojne izpustitve glede radikalizacije in nasilnega ekstremizma iz leta 2016.
Evropsko sodišče za človekove pravice je 13. aprila 2017 razsodilo v zadevi Tagayeva in drugi proti Rusiji, da je po 2. členu Evropske konvencije o človekovih pravicah država odškodninsko odgovorna, da varuje življenje, optimalno izvede učinkovito preiskavo, preventivne in kurativne ukrepe za varovanje življenja in premišljeno uporabi silo. Šlo je za čečenski teroristični napad na osnovno šolo v mestu Beslan, zaradi katerega se je na sodišče obrnilo 409 pritožnikov, ki so zatrjevali številne kršitve konvencije, sodišče pa je odločilo, da jim mora Rusija izplačati odškodnino za nepremoženjsko škodo v višini skoraj treh milijonov evrov in jim povrniti 88.000 evrov za stroške postopka. Gre za eno najbolj prelomnih in obsežnih sodb tega sodišča v zadnjem času, pri varovanju človekovih pravic pa ima naraščajoči vpliv tudi Sodišče EU v Luksemburgu.
Tudi neformalni vodnik za politike o vladavini prava poudarja mednarodno pravo, ki ga morajo spoštovati njegovi subjekti, to so države in mednarodne organizacije, v mnogi primerih pa to velja tudi za druge pravne in fizične osebe. Mednarodno pravo je vse bolj namenjeno reševanju globalnih in regionalnih problemov, med katere spadajo zlasti mednarodni kriminal, terorizem in uničevanje okolja ter podnebja.
Od leta 1963 je mednarodna skupnost pod okriljem OZN in Mednarodne agencije za jedrsko energijo (IAEA) sprejela 19 mednarodnopravnih instrumentov za preprečevanje terorističnih dejanj, pomembne pa so tudi resolucije Varnostnega sveta. Leta 2006 je bila dogovorjena Globalna protiteroristična strategija, ki je edinstven vsesplošni instrument za okrepitev nacionalnih, regionalnih in mednarodnih naporov v boju proti terorizmu. Generalni sekretar OZN je leta 2005 ustanovil posebno enoto in center za boj proti terorizmu, ki vključuje 38 entitet znotraj in zunaj OZN, denimo ICAO, IMO, INTERPOL, UNESCO in WHO. S tem naj bi se ukvarjala pisarna novega namestnika generalnega sekretarja, kar je napovedano v letošnjem aprilskem poročilu generalnega sekretarja OZN o zmožnosti sistema OZN, da pomaga državam članicam pri izvajanju globalne strategije zoper terorizem. Generalni sekretar je prav tako pripravil Akcijski načrt za preprečevanje nasilnega ekstremizma, ki vsebuje več kot 70 priporočil za praktični in celovit pristop k tej zastrašujoči problematiki.
Po terorističnem napadu v Parizu je Evropski svet marca 2004 ustanovil mesto koordinatorja za področje boja proti terorizmu, naslednje leto je sprejel Protiteroristično strategijo Evropske unije, leta 2011 pa je Evropska komisija oblikovala Mrežo za osveščanje o radikalizaciji, ki združuje prek 700 strokovnjakov in delavcev iz celotne Evrope. Oktobra 2014 je Svet za zunanje zadeve sprejel Strategijo EU o tujih terorističnih borcih, pri čemer je Slovenija v družbi še nekaterih zainteresiranih držav posebej izpostavila Zahodni Balkan kot eno prioritetnih področij, na katerem smo še posebej aktivni, na primer z Integrativnim načrtom aktivnosti v boju proti terorizmu in nasilnemu ekstremizmu za Zahodni Balkan za obdobje 2015-2017.
Predsednik Evropske komisije Jean-Claude Juncker je v lanskoletnem govoru o stanju v Uniji med drugim povedal tole:
“Zaradi strpnosti ne smemo žrtvovati varnosti. Vedeti moramo, kdo prečka naše meje. Svoje meje bomo branili z novo evropsko mejno in obalno stražo. Meje bomo branili s strogo kontrolo vsakogar, ki jih prečka.”
Europol je kot osrednje orodje EU za krepitev sodelovanja med nacionalnimi organi za varnost dosegel pomemben napredek z ustanovitvijo treh evropskih centrov za boj proti terorizmu, tihotapljenju migrantov in kibernetski kriminaliteti.
Stopnjo ogroženosti v Republiki Sloveniji ocenjuje Svet za nacionalno varnost, ki mu predseduje premier, funkcijo nacionalnega koordinatorja za boj proti terorizmu pa opravlja direktor Slovenske obveščevalno-varnostne agencije (SOVA). Kot rečeno, na Ministrstvu za zunanje zadeve deluje Sektor za nove izzive in grožnje, ki ga vodi ambasador Geržina. Glede zakonodaje na področju preventivnih, represivnih in kurativnih ukrepov velja omeniti peto novelo Kazenskega zakonika, ki je bila nujna potrebna zaradi implementacije Dodatnega protokola h Konvenciji Sveta Evrope o preprečevanju terorizma in Direktive Evropskega parlamenta in Sveta o boju proti terorizmu in o nadomestitvi Okvirnega sklepa Sveta o boju proti terorizmu. Večino zahtev obeh navedenih aktov zakonik sicer že izpolnjuje, dopolnjen pa je bil z novim kaznivim dejanjem ”potovanje v tujino z namenom terorizma”.
Čeravno v vseh teh napaberkovanih tezah, dilemah in vprašanjih o apokaliptičnemu družbenem pojavu ne tiči niti trohice humorja, se zdi za epilog primerna misel iz Terencijeve komedije Skopljenec: Omnia prius experiri quam armis sapientem decet - za modrega se spodobi, da poskusi vse, preden uporabi orožje. Navezuje se na dogajanje v gledališki igri, vendar jo lahko razumemo mnogo širše, tako kot je to pronicljivo izpeljal prof. dr. Janez Kranjc v svoji kolumni Pozabljena latinščina: sila je zadnja možnost, zato je treba pred njeno uporabo izkoristiti vsa druga sredstva, kajti edini ”resnični sredstvi proti nasilju sta srčna in splošna kultura.”
Nota bene:
O vsem tem bomo razpravljali na interdisciplinarni okrogli mizi 13. oktobra 2017 na Dnevih slovenskih pravnikov v Portorožu za naslovom “Terorizem: ali bomo spremenili svoje življenjske navade,” na kateri bomo sodelovali dr. Marko Ilešič, doc. dr. Patrick Vlačič, prof. dr. Gorazd Meško, doc. dr. Primož Šterbenc in moja malenkost. Prisrčno vabljeni.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
