Arbitražno razsodišče je imelo nalogo, da določi »(a) potek meje med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško na kopnem in morju; (b) »junction« (v slovenskem uradnem prevodu stik) Slovenije z odprtim morjem; in (c) režim za uporabo ustreznih morskih območij (3 (1). člen sporazuma)« Njen namen je bil, da se meddržavni spor končno reši.
Na kopenski meji je morala slovenska država požreti izgubo nekaj simbolično pomembnih območjih, predvsem zaselkov na levem bregu Dragonje in na Trdinovem vrhu. A osredotočimo se predvsem na mejo na morju in najprej na dostop med slovenskim teritorialnim morjem in odprtim morjem. Žal je znova prišla v ospredje dilema, ki sem jo na tem portalu izpostavil pred več kot sedmimi leti, pred referendumom o arbitražnem sporazumu. Kot smo takrat upravičeno utemeljevali, beseda »junction« v mednarodnem pravu ne pomeni stika teritorialnega morja z odprtim morjem.
V tem času je prišlo do marsikaterega razkritja. S pomočjo Wikileaksa smo v preteklih letih iz depeš veleposlaništva Združenih držav v Sloveniji izvedeli, da je bila v osnutku 3. člena Arbitražnega sporazuma vključena beseda »contact« oziroma stik, ki pa je bila na hrvaško vztrajanje nadomeščena z besedo »junction«. Hrvaška je tako upala, da Arbitražno razsodišče ne bo moglo vzpostaviti stik slovenskih teritorialnih voda z odprtim mojem. Vendar težnje za interpretacijo pojma »junction« po odločbi razsodišča ne bodo prenehale.
Arbitražno razsodišče je v včerajšnji odločitvi opredelilo »junction« kot »povezavo med slovenskim teritorialnim morjem Slovenije in območjem izven teritorialnega morja Hrvaške in Italije« (1076. odstavek odločbe). Sodišče »junction« nikjer ne definira kot stik ("contact"), temveč govori o povezavi ("connection"). Razsodišče nadalje določa, da je prehodno območje (junction area) »med slovenskim teritorialnim morjem in odprtim morjem je območje, kjer imajo ladje in letala v bistvu enake pravice dostopa do in iz Slovenije, ki jih uživajo na odprtem morju« (1081. odstavek). To območje povezave lahko erga omnes uporabljajo vse ladje in letala, ki prihajajo in odhajajo iz Slovenije.
Zdi se, da je arbitražno razsodišče glede razlage pojma »junction« tukaj sprejelo salomonsko, a izvirno rešitev. Sloveniji ni priznalo neposrednega stika njenega teritorialnega morja z odprtim morjem, a je na območje prehoda oziroma povezave (»junction area«) znotraj hrvaškega teritorialnega morja vzpostavilo mednarodnopravni režim odprtega morja. Razsodišče je tako ad novum vzpostavilo institut »junction« v mednarodnem pomorskem pravu, ki bo uporaben tudi izven konteksta konkretne zadeve. Vendar bo takšen nekakšen specialni mednarodnopravni režim odprtega morja v hrvaškem teritorialnem morju v veliki meri odvisen od dogovora med državama, kar odpira možnost incidentov. Če so arbitri s tem nahranili volka in pustili kozo pri življenju, bomo še videli.
Arbitražno razsodišče je določilo, da le okrog sedemdeset odstotkov Piranskega zaliva pripadata Sloveniji, čeprav je slovenska stran podala obilje dokazov, da v celoti pripada slovenski državi. Z vidika mednarodnega javna prava je odločitev arbitražnega razsodišča dokončna in nespremenljiva, pri čemer jo morajo vsi akterji spoštovati in udejanjiti. A mednarodno javno pravo ne razpolaga z vnaprej predvidenimi metodami izvrševanja odločbe, zaradi česar bo veliko odvisno od pritiskov in prepričevanja.
Ali je takšna odločitev skladna z Ustavo RS in Temeljno ustavno listino o samostojnosti in neodvisnosti RS? Mednarodno pravo je po slovenski ustavni hierarhično podrejeno slovenski ustavi, in ne obratno. Odločitev arbitražnega razsodišča je mogoče preliti v slovenski ustavni red samo, če je skladna tako z Ustavo RS kot Temeljno ustavno listino. Spomnimo se na 62. odstavek mnenja Ustavnega sodišča v zadevi Rm-1/09 z dne 18. marca 2010, kjer so zapisali »v tem trenutku sicer še ni mogoče napovedati, kje bo arbitražno sodišče določilo potek državne meje. Ker pa pri tem ne bo vezano na ustavno pravo Republike Slovenije (kot tudi ne na pravo Republike Hrvaške), temveč bo svojo nalogo opravilo na podlagi pravil in načel mednarodnega prava, ki sama pa sebi niso protiustavna, je treba dopustiti možnost, da bo arbitražno sodišče potek meje določilo drugače, kot izhaja iz II. razdelka TUL. Pri razsodbi arbitražnega sodišča bo šlo za izjemno pravno situacijo, saj bo ta odločitev pravni akt, ki bo obstajal samo v sferi mednarodnega prava in zato v nobenem primeru ne bi bilo mogoče govoriti o njegovi protiustavnosti v smislu neskladnosti notranjih predpisov z Ustavo.«
Arbitražno razsodišče je pričakovano podalo kompromisno odločitev, tako da je Slovenija nekaj obdržala, in nekaj izgubila. Kljub pomanjkljivostim se je treba vprašati ali je bilo mogoče oziroma ali bo mogoče iztržiti kaj več? Glede na trajanje, naravo in čustvenost meddržavnega spora temu težko pritrdimo. A najprej bo potrebno soglašati o tem, da Arbitražno sodišče ni določilo stika slovenskega teritorialnega morja z odprtim morjem, temveč le nekakšno povezavo s prehodnim območjem v hrvaškem teritorialnem morju, kjer velja mednarodnopravni režim odprtega morja. Slovenska javnost in nosilci oblasti se bodo morali v prihodnjih tednih zato resno pogovoriti in odločiti, če in kako preliti odločitev v slovenski ustavnopravni red, bodisi z ustavodajnim referendumom ali pa s spremembo ustave v Državnem zboru.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
