Številne srednjeevropske države se še vedno soočajo s sistematičnimi in strukturnimi težavami pri uresničevanju vladavine prava. Temu pritrjujejo podatki o številu sodb z najmanj eno ugotovljeno kršitvijo in število neizvršenih sodb Evropskega sodišča za človekove pravice. Tudi glasovi civilne družbe in akademikov kažejo, da pri tem niso bile najbolj uspešne. Kako zato oceniti vpliv Evropskega sodišča na uresničevanje vladavine prave v srednji Evropi? Ali je v določeni meri pripomoglo k uresničevanju vladavine pravic in splošnega družbenega stanja ali ga je treba popolnoma odpraviti, kot v zadnjem času sporočajo najvišji vrhovi nekaterih srednjeevropskih držav?
Evropsko sodišče je pristojno za obravnavo individualnih in državnih pritožb zaradi kršenja določb Evropske konvencije. Pri svojem delovanju ne more oblikovati javnih politik, lahko pa nanje vpliva. Sodišča običajno niso spodbujevalci družbenih in normativnih sprememb, razen v izjemnih primerih. Evropsko sodišče je tako v državah srednje Evrope spodbudilo marsikatero normativno in institucionalno reformo, ki bi jo pravzaprav morali začeti organi državnih oblasti. Prispevek Evropskega sodišča k vladavini prava v srednji Evropi je mogoče razdeliti vsaj na tri glavne skupine.
Sodišče je jasno sporočilo, da imajo srednjeevropske države široko polje diskrecije, da samostojno obravnavajo, odpravljajo in popravljajo kršitve človekovih pravic v nekdanjih nedemokratičnih režimih. Da mora izpolniti tako svoje postopkovne in vsebinske obveznosti glede pravice do življenja in prepovedi mučenja, nečloveškega ter ponižujočega se ravnanja ali kaznovanja. Vzpostavilo je, da imajo države pozitivne obveznosti, da poiščejo storilce in podelijo odškodnine žrtvam in njihovih sorodnikom. Enako je v več zadevah nekdanjim totalitarnim državam sporočilo, da lahko novonastale demokratične sisteme vzpostavijo tako, da nekdanjim nosilcem javnih funkcij prepovejo njihovo opravljanje v novem režimu (glej denimo zadevi Ždanoka v Latvija, št. 58278/00, 16. marec 2006; in Adamsons v. Latvija, št. 3669/03, 24. junij 2008).
V srednjeevropskih družbah še vedno podcenjujejo pomen javne razprave o pomembnih vprašanjih in zanemarjajo vrednote pluralizma, širokosrčnosti ter strpnosti do drugače mislečih. Široka paleta mnenj o družbenih vprašanjih v teh državah še vedno ni dobrodošla, kot je drugod na evropskem severozahodu. Svoboda se še vedno uresničuje le za nekatere posameznike in skupine, za druge pa ne. Le-te še vedno kazensko preganjajo za izrečeno kritiko napram nosilcem lokalnih in državnih oblasti. Podobne težave so se, oziroma se pojavljajo glede uresničevanja svobode zbiranja in združevanja. Evropsko sodišče je glede svobode izražanja, združevanja, zbiranja in vere opravilo pionirsko vlogo in vzpostavilo standarde dialoga za delovanje svobodnih in demokratičnih družb in postavilo vsaj minimalne temelje za potek demokratične debate (glej denimo zadevi Promo Lex in ostali v Moldova, št. 42757/09, 24. februar 2015; Ziembiński v. Poljska (št. 2), št. 1799/07, 5. julij 2016). A kaj, ko se še vedno vrsta srednjeevropskih in vzhodnoevropskih držav brani pred doslednim uresničevanjem in ponotranjanjem svoboščin demokratičnih družb.
Najpomembnejšo vlogo pa je sodišče verjetno opravilo pri vzpostavljanju neodvisnih, nepristranskih, poštenih in razumno trajajočih sodnih postopkov. Pri tem je poskušalo odpraviti sistemske in vsesplošne težave pri sojenju (denimo zadevo Lukenda št II. v Slovenija, 16492/02, 13. april 2006), kot tudi poskušalo zagotavljati tako zunanjo in notranjo neodvisnost sodstva (glej Parlov Taklčič v Hrvaška, št. 24810/06, 22. december 2009). Enako je opozarjalo na dolžnost države, da zavarujejo sodnike, ki opozarjajo na težave v sistemu (Kudeshkina v Rusija, št. 29492/05, 26. februar 2009).
Evropsko sodišče je v zadnjih dveh desetletjih zagotovo izjemno prispevalo k vzpostavitvi standardov pravne in demokratične države, še posebej v pravnih okoljih, v katerih tako sodni sistem kot širša družba še niso ponotranjili temeljnih vrednot človekovega dostojanstva, pluralizma, širokosrčnosti in strpnosti. Po drugi stran pa je vpliv Evropskega sodišča omejen, saj lahko le vzpostavi in izoblikuje določene minimalne standarde. Legitimnost svojega dela lahko brani in izboljšuje samo s prepričljivimi obrazložitvami.
Težje pa je prepričati vlade in prebivalstvo, da te vrednote in pravice tudi ponotranjijo. Proces ponotranjanja temeljnih vrednot je odvisen predvsem od prebivalstva srednjeevropskih držav. Glavna težava je še vedno kako izbrisati ostanke sovjetskega človeka iz kosti in duše srednjeevropskega človeka in kako povrniti identiteto srednji Evropi, katere pohabljenje je že leta 1948 v svojem eseju »Tragedija srednje Evrope« opisal Milan Kundera. Da je prav ostanek »homo sovieticus«, pojma, ki ga je skoval Aleksandr Zinoviev, v državnih oblasteh srednjeevropskih držav še vedno problem, kažejo razvrednotene in razvodenele institucije pravnih držav. Te praviloma niso podvržene pravu, temveč arbitrarni družbeni moči vplivnih interesnih skupin.
Uresničenje temeljnih vrednot in konvencijskih pravic je v srednjeevropskih državah zato predvsem odvisno od ljudi, ki vsakodnevno izvršujejo funkcije državnih oblasti. Pogojeno je z nastankom meritornih skupin strokovnjakov, ki bodo vsakokratne javne zadeve reševale, kot je že pred več kot stoletjem pisal Max Weber, na podlagi meritornosti, neodvisnosti, nepristranosti in strokovnosti. Evropsko sodišče je srednjeevropskim državam podalo odlično strokovno podlago za uresničevanje vladavine prava. Sedaj jo je treba še ponotranjiti in uresničiti v državnih institucijah domačih sistemov. A kot kaže je slednje najtežje, a ne tudi nemogoče.Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
