Tu je treba razlikovati dva načina izvajanja ARS: (1) sodišču pridružene oblike ARS (predvsem mediacija) ter (2) izvensodno, nekateri mu pravijo tudi »zasebno« ARS. Za Evropo je značilno, da je oblika (1) dokaj razvita, oblika (2) pa niti slučajno ne toliko kot npr. v ZDA, kjer vedno več sporov rešujejo izvensodno.
Izvensodna oblika ARS se sicer uveljavlja predvsem na področju gospodarstva, trgovine in potrošniških razmerij, danes v obdobju informacijske tehnologije predvsem v zvezi s t. i. ODR (online dispute resolution) ali internetnim reševanjem sporov (IRS). Predvsem na tem področju, kjer pravila niso tako precizno izdelana, pa se zdi, da se pojavljajo določeni problemi, riziki in nevarnosti v zvezi z morebitnim poseganjem ARS v pravico do sodnega varstva kot ustavno pravico, do katere imajo posamezniki ustavno pravico in ki je lahko mimogrede kršena, ne da bi se ti zasebni mediatorji v svoji gorečnosti in stranke, katerih spori se mediirajo, v svoji naivni zaupljivosti sploh zavedale. Ko pa se slednje tega zavedo, je morda že prepozno.
Osebno menim, da je pri sodišču pridruženem ARS, ki ga pogosto izvajajo sodniki in odvetniki, manj tovrstne nevarnosti, saj bi pričakoval, da bi sodniki in drugi poklicni pravniki bolj znali obvarovati pravico do sodnega varstva kot drugi mediatorji, ki nimajo toliko specifičnega znanja prava. Po drugi strani pa je takšno sodišču pridruženo ARS bolj sistemsko vpeto, saj navadno izhaja iz samega sodnega postopka, kjer so zagotovljene varovalke, da pravica do sodnega varstva ne bo ogrožena.
Po naravi stvari bi ugibal, da so sodniki in ostali pravniki bolj nagnjeni k tipičnemu pravniškemu načinu (beri: logično-racionalnemu) reševanja sporov, nepravniki (denimo psihologi, socialni delavci itd.), ki denimo opravljajo (izvensodno) ARS, pa k bolj večdimenzionalnemu načinu reševanja sporov, ki bistveno bolj vključuje emocije, intuicijo, kontekst situacije itd. To je lahko sicer velika prednost za rešitev določenega spora v smeri določenega kompromisa, vendar se zdi, da obstaja večja nevarnost, da bi bila pravica do sodnega varstva morda preveč zanemarjena. To seveda predstavlja določen riziko v teh postopkih.
V zvezi s temi nevarnostmi, ki so se izpostavile v praksi, sta v posebnem projektu združila moči European Law Institute (s kratico ELI, kjer sodeluje tudi naš sodnik Boštjan Zalar) in ENCJ. Projekt sicer še ni končan, izpostavili pa so naslednje nevarnosti, kot na primer, da: (a) strankam morda sploh ni omogočeno neodvisno sodniško odločanje; (b) se stranke lahko poravnajo brez poprejšnjega dostopa do neodvisnega pravnega mnenja; (c) stranke morda nimajo dovolj informacij ali sploh ne razumejo dovolj pomena različnih metod reševanja sporov, ki so jim na voljo; (č) tisti, ki vodijo procese ARS, morda sploh niso dovolj usposobljeni; (d) v primeru IRS odloča neidentificiran internetni ali drug odločevalec; (e) se mediacije in druge oblike ARS premalo uporablja zavoljo njihove prostovoljne uporabe in premajhnega zagotavljanja kakovosti; ter (f) prihaja do zlorabe moči s strani velikih državnih ali komercialnih subjektov kot nasprotnih strank.
Vsi ti pomisleki namreč kažejo, da je ob vseh uspehih in dobrobiti metod in tehnik ARS treba paziti, da se njihov smisel ne izniči s tem, ko bi neprimerno posegale v pravico do sodnega varstva. Oba načina reševanja sporov – sodniški in alternativni – sta nekako obstajala od nekdaj in bosta slej ko prej tudi v prihodnje. Njuna komplementarnost se zdi zagotovljena že s človeško naravo, posameznikom kot večdimenzionalnim bitjem kot tudi z dinamiko, načinom delovanja in sobivanja človeške družbe – s posebnim oziroma na komunikacijo, nastajanjem sporov v družbenih razmerjih in njihovim reševanjem. So torej določene (naravne) zakonitosti. Na nas pa je, da bomo oba načina reševanja sporov znali primerno umestiti v sistem, ju povezovati, a tudi ločevati, ko je to treba.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
