Kritični pogledi v tej zvezi so morda sem ter tja poleg tega okrepljeni še z zdravo sumničavostjo do vsega političnega, ki pravu in pravnikom pravzaprav laska, kolikor izhaja iz prepričanja, da je (in mora biti) pravo po svoji naravi nekaj čistega, politika pa (ne zmore biti drugače kot) nekaj umazanega, zaradi česar da je treba prvo čim bolj obvarovati pred madeži slednje.
Najbolj prepričani bodo morda prikimali mislim, ki jih je že skoraj pol stoletja nazaj – čeprav tudi on nemara ne čisto brez pridiha sarkazma – zapisal ameriški politolog Pritchett:
»Pravo je prestižen simbol, medtem ko je politika pogosto umazana beseda. Pravo je stabilnost; politika je kaos. Pravo je neosebno; politika je osebna. Pravo je dano; politika je prosta izbira. Pravo je razum; politika je predsodek in lastni interes. Pravo je pravičnost; politika je vprašanje, kdo si prvi prigrabi največ.«
Če bi to držalo, pravo in politika res ne bi smela sobivati v istem gospodinjstvu in bi tudi iz postopka izbora ustavnih sodnikov morali izločiti aktualne nosilce politične oblasti. A v tem primeru bi se zapletlo že pri vprašanju, kako bi bili ustavni sodniki potem izbrani – zdi se, da bi bil ob sprejemljivih alternativnih možnostih vpliv nosilcev političnega življenja na izbor le bolj posreden, ne pa izključen. Razen, seveda, če bi denimo tudi sodnike volivci izbirali na neposrednih volitvah – a tudi ta možnost, ki jo poznajo ponekod po svetu (recimo v več zveznih državah ZDA), postopek izvolitve izpostavi političnim tveganjem, le da so drugačne vrste. (Predstavljajte si denimo volilne kampanje kandidatov za sodnike in nagovarjanje donatorjev za njihovo kritje, da o tem, kateri oziroma kakšni kandidati bi prednjačili pri potegovanju za funkcijo v takem sistemu, sploh ne govorimo.)
Na drugi strani določeni kritični pogledi na delovanje prava in sprejemanje sodniških odločitev že dlje časa dokazujejo, da veljavni pravni red oziroma skup pravnih pravil in načel sodnikom v konkretnih primerih ne narekuje točno določenih odločitev, ampak jim skoraj vedno pušča izbiro, v tem smislu pa tudi pravo oziroma sodniško odločanje po svoji naravi ni tako daleč od politike. Pravo je politika, so v ZDA že pred štirimi desetletji glasno poudarjali predstavniki kritične teorije prava, ki je tudi med slovenskimi pravniki dobila kar nekaj privržencev.
Pravi odgovor o naravi in mejah sodniške vloge se skriva nekje vmes med opisanima stvarnostma. Vsako sodišče, ustavno sodišče pa še posebej, na dva načina svetova prava in politike povezuje: zato, ker njegove odločitve že po vsebini pogosto imajo tudi širši političen pomen, pa tudi zato, ker je pravzaprav pomemben del njegove vloge ravno ta, da nadzira drugi dve veji oblasti. Načelo delitve oblasti, ki predvideva mehanizem sistem zavor in ravnovesij med zakonodajno, izvršilno in sodno vejo oblasti, od ustavnega sodišča izrecno pričakuje, da bo politiki pristriglo peruti, če oziroma kadar jo bodo odnesle onkraj dopustnih okvirov njihovih pooblastil oziroma ustavnega reda. Še v isti sapi pa od njega pričakuje tudi, da se bo sâmo znalo umakniti, kadar bi s svojimi odločitvami pretirano poseglo v pristojnosti drugih dveh vej oblasti ali obstoječi ustavni red, ki naj bi mu služilo.
Ravno zato pa se na koncu pozornost vrača k posamezniku oziroma h konkretnim kandidatom za ustavne sodnike. V tem duhu sam tudi razumem in sprejemam tako pozornost širše javnosti kot mnenja stanovskih kolegov, da potrebujemo takšne ustavne (in siceršnje) sodnike, ki bodo svoje delo opravljali v službi stroke in poslanstva prava, ne pa te ali one dnevne politike.
To sicer še ne pomeni, da bi si bili taki sodniki v vsem enotni – povsem naravno je, da bodo o določenih konkretnih vprašanjih ali celo o naravi in poslanstvu prava tudi njihovi načelni in pretehtani pogledi nekoliko različni. Navsezadnje je tudi izmenjavi oziroma soočenju takih različnih pogledov namenjena kolegijska sestava ustavnega sodišča. A ravno pomembna politična vloga ustavnega sodišča kot varuha »pravne« veje oblasti narekuje politično neodvisnost njegovih članov, pa tudi ustrezno državotvorno presojo poslancev, ko jih volijo.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
