Ustavnopravne obveznosti Republike Avstrije do slovenske in drugih narodnostnih skupnosti so kristalno jasne. Izhajajo iz državotvorne avstrijske državne pogodbe, ki je ustvarila sodobno avstrijsko državo. Po domače, brez nje sodobne avstrijske države ne bi bilo. Avstrijska državna pogodba je poleg državnih temeljev avstrijske države vzpostavila tudi ustavnopravno manjšinsko varstvo, ki ga mora avstrijska država vsakodnevno zagotavljati tako na individualni kot tudi na kolektivni ravni. Brez varstva slovenske in drugih manjšin namreč propadejo ustavni temelji za delovanje sodobne avstrijske države. Le-ta in njene regije ne more iz državne pogodbe izbirati le tiste češnje, ki so ji(m) všeč, in zanemarjati tiste, katerega glasu ali odmeva ne marajo. Slednje v državi, ki se ima za sodobno evropsko državo par excellence in čigar predstavniki so polni besed o varovanju človekovih pravic in ki pripomore eno od »rock« zvezd evropskega prava človekovih pravic, ne bi smelo predstavljati pretežke naloge.
Koroški deželni politiki, na čelu z ljudsko stranko, bi lahko vedeli, da je zadnji osnutek koroške deželne ustave, ki izključuje slovenščino kot uradni jezik, najmanj neokusno, predvsem pa nespoštljivo do njihovih slovensko govorečih sosedov na obeh straneh Karavank. Zdi se, da smo Slovenci dobrodošli gosti na koroških smučiščih, jezerih, planskih kočah in nakupovalnih središčih, a slovenščino pa naj vendarle pustimo doma. Koroški politiki dobro vedo tudi to, da aktualni osnutek nasprotuje temeljnemu avstrijskemu ustavnem aktu in da bo, če bo sprejet v trenutni obliki, ničen. A to jih ne zanima, saj želijo privabiti glasove tistih prebivalcev Koroške, ki človeka čudno in sovražno pogledajo, ko želi v središču Celovca naročiti kavo v slovenščini. To pa že ni več zgodba le o odnosu Republike Avstrije, temveč o tem ali se je iz svoje polpretekle zgodovine kaj naučila in tudi o tem kakšna država želi postati.
Na drugi strani nastajajočega ljubeljskega ledenika pa smo lahko v preteklem tednu opazovali že znano reakcijo v slovenski družbi. Nosilci pomembnih javnih funkcij so medsebojno kar tekmovali, kako bi izrazili svoje ogorčenje, razočaranje in nestrinjanje s potezo koroških politikov. Kaj je pa narobe z njihovo takšno reakcijo, saj je bila več kot primerna, pravijo nekateri strokovnjaki in laični opazovalci? Prav nič ni narobe, če ni prišla le kot pasivno agresivni odgovor na provokacije avstrijskih koroških politikov, ki se zdijo s svojimi ksenofobnimi predlogi, vedno korak pred slovensko stranjo. Ta bi morala vsakodnevno, tudi preko svojega konzulata v Celovcu in veleposlaništva na Dunaju, avstrijsko stran odločno spominjati na njene domače ustavnopravne in mednarodnopravne obveznosti ter vztrajati pri njihovem doslednem uresničevanju. Slovenska država bi se morala denimo vprašati ali je primerno in ustrezno, da prispeva skoraj dve tretjini finančnih sredstev za delovanje vseh treh organizacij slovenske narodne skupnosti, avstrijska stran pa samo eno, ali pa vendarle, ni to primarna naloga avstrijske in koroške deželne vlade? Zakaj slovenska država ne pritiska bolj na avstrijsko stran pri izpolnjevanju njenih obveznosti?
Namesto tega so se znova pojavili staro-mladi pozivi k notifikaciji avstrijske državne pogodbe. Kot smo že večkrat zagovarjali, sama notifikacija ne bi prinesla nobene dodane vrednosti za vsakodnevno življenje pripadnikov slovenske narodnostne skupnosti. Kar je potrebno so vsakodnevni pritiski slovenske zunanje politike, da Avstrija začne izpolnjevati svoje vsebinske obveznosti. Istočasno gre razumeti nekatere strokovnjake, ki se za notifikacijo zavzemajo predvsem kot izvrševanje pritiska na avstrijsko in koroško deželno vlado, da izpolnjuje svoje obveznosti. Pritisk na avstrijske oblasti je potreben, a ne le občasno, temveč vsakodnevno. Zato se ne gre izgubljati v formalizmih in je potrebno vztrajati pri vsebinskem izpolnjevanju obveznosti.
Čeprav so obveznosti avstrijske vlade jasne, pa ni tako jasna pot, kako in kje uveljavljati kršitve individualnih manjšinskih pravic. Pot do avstrijskega Ustavnega sodišča je zadnja leta bolj kot ne zaprta. Pritožbe na Evropsko sodišče za človekove pravice so podvržene (ne)milosti avstrijskih pravnikov na tem sodišču, ki kot izhaja iz zadnje pritožbe, ki jo je zavrženo prejel odvetnik Rudi Vouk, niso najbolj naklonjeni uresničevanjem manjšinskih pravic. Nezadovoljstvo in zaskrbljenost aktivistov slovenske narodne skupnosti na avstrijskem Koroškem je lahko razumeti, saj izgubljajo skoraj vse poti, po katerih lahko uveljavljalo svoje pravice. Temu pripomore tudi skoraj popolnoma razvodenelo varstvo narodnostnih manjšin v evropskem sistemu za varstvo človekovih pravic.
Iz slednjih razlogov morajo slovenske oblasti in širša slovenska družba postoriti več, da z odločnimi diplomatskimi koraki pritisnejo na avstrijske oblasti, da storijo več korakov za uresničevanje pravic narodnostnih skupnosti. Sobivanje in sožitje različnih narodnostnih skupnosti in navsezadnje sosednjih držav ne pade prosto z neba, temveč je treba zanje trdo vsakodnevno delati in se izogibati medsebojnih provokacijam, ki lahko v trenutku izničijo večletno delo.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
