Za uvod poskusite uganiti, kateri od naslednjih štirih opisanih primerov pravnega študija je neresničen:
1) Kandidat za pridobitev pravosodnega izpita je moral izkazati plačilo vseh stroškov in udeležbo zadostnega števila skupnih večerij v štirih letih njegovega študija. Glede tega ni bilo šale: vsako leto je imelo štiri študijska obdobja in v vsakem od teh obdobij se je moral udeležiti vsaj treh večerij, skupno torej vsaj oseminštiridesetih večerij v štirih letih študija. K sreči je v času študija pokazal dovolj apetita oziroma vsaj občasne strateške pozornosti pri izbiranju obedovalnice.
2) Nadobudni kandidat za pravniško izobrazbo je za obisk pravne šole izkoristil premor v svoji vojaški službi. Šolo je obiskoval dva, morda tri mesece, ko je začutil, da bi domovini že lahko služil na sodišču. V skladu z zakonodajo je za pridobitev pravosodnega izpita predložil potrdilo o ustrezni moralni pokončnosti, poštenju in dobrem obnašanju, ki ga je podpisal celo guverner.
3) S študijem je pričel pri 13 letih. Vsak študijski dan se je začel še pred zoro, ob petih zjutraj je bilo namreč že prvo predavanje. Po sedmih letih dodiplomskega in magistrskega študija je lahko začel študirati pravo, kar je vzelo še nadaljnjih deset let, a na koncu je, če je le uspešno opravil z izpiti, pridobil licenco za opravljanje poklica pravnika, pa četudi lokalnega prava morda niti ni poznal povsem dobro.
4) Mladi, ambiciozni kandidat se je pravniškega poklica želel priučiti s samostojnim učenjem. Po šestih tednih prebiranja izposojenega učbenika in zakonodaje se je prijavil na pravosodni izpit. Ta se je ločeno izvedel pred štirimi izpraševalci, ki si jih je kandidat izbral sam in od katerih sta mu vsaj dva morala dati pozitivno oceno. Eden od četverice ga je odslovil po nekaj osnovnih vprašanjih, drugi pa mu je dal pozitivno oceno, potem ko je kandidat slovesno prisegel, da se bo prava še učil. Še eden se ga je usmilil s komentarjem, da gre za kandidata z »veliko genialnosti in veliko nevednosti o pravu«, ki pa da se ga bo kmalu priučil.
Nemara ste brez posebnih težav ugotovili, da so vsi štirje resnični, kajne?
Tretji je približen opis študijske poti pravnikov na srednješolski univerzi celinske Evrope, na kateri je pravo veljalo za eno od »višjih« disciplin (skupaj z medicino in teologijo), h kateri so študenti lahko pristopili le z uspešno zaključenim predhodnim študijem in ki študenta ni šparala pri študiju (rimskega) civilnega prava in kanonskega prava, po bolonjskem modelu tudi z izdatno rabo Justinijanove kodifikacije, res pa se žal ni kaj dosti posvečala deželnemu pravu.
Deloma tudi zato so se praktičnih pravniških veščin v Angliji začeli učiti v posebnih strokovnih združenjih (Inns of Court), v katerih so poleg dela na sodiščih študentom znanje predajali tudi prek razprav in sodnih simulacij na skupnih večerjah. Še zlasti v 18. stoletju se je ta praksa deloma izrodila do tolikšne mere, da so zlobni jeziki tovrstno pravniško izobraževanje opisovali, češ da pot do pravosodnega izpita pravzaprav vodi predvsem skozi želodec.
Drugi in četrti primer pa opisujeta dve resnični anekdoti o poti do pravniške kariere v Ameriki 18. stoletja (obe navajam po razpravi o zgodnjem izobraževanju v ZDA Briana Molinea). Še posebej zanimiva za današnjega pravnega bralca je nemara druga: v njej omenjeni nadobudni pravniški kandidat je namreč John Marshall, kasneje znameniti četrti predsednik Vrhovnega sodišča ZDA (z dolgim stažem med letoma 1801 in 1835), ki je s svojim odločnim vodenjem tega sodišča postavil temelje sodobnemu pojmovanju načela delitve oblasti s pomembno vlogo sodstva kot enakovrednega sogovornika izvršilne in zakonodajne veje oblasti; guverner, ki je podpisal potrdilo o njegovi moralni neoporečnosti, pa Thomas Jefferson, kasneje tretji predsednik ZDA (med letoma 1801 in 1809) in Marshallov politični nasprotnik; iz tovrstnega trenja je med drugim izšla tudi znamenita sodba Marbury v. Madison, s katero je Marshallovo sodišče postavilo temelje doktrini sodne presoje ustavnosti aktov zakonodajne in izvršilne veje oblasti.
Za opisanimi anekdotami se pravzaprav poleg morebitnih drobnih presenečenj skriva raznolikost v pristopih k pričakovanim zahtevam pravnega izobraževanja, preden naj se kandidat pripusti k opravljanju tradicionalnih pravniških poklicev. Ta je bila na različnih koncih sveta različna pred več stoletji in je tudi še danes, prav tako pa se tudi še danes marsikje spreminja, pa naj govorimo o bolonjski prenovi ali drugih razmislekih o času in razmeram ustrezni zasnovi pravnega študija.
V letih 2009 in 2010 sem se v treh kolumnah (Kdo je pravi študent prava?, Sprejemni izpit za študij prava? in Obljubljena dežela pravnega študija) spraševal o pravem pristopu k izboru pravih študentov za pravni študij. Tedaj sem med drugim zagovarjal tezo o sprejemnem izpitu za izbor študentov in omejitev vpisa na 200 študentov. Sprejemnega izpita za študij prava žal še ni, vpis pa se je – čeprav zasluge za to težko pripišem svoji kolumni – s tedanjih 380 mest v zadnjih letih res spustil na 200 razpisanih študijskih mest. A na mestu je tudi razmislek o zasnovi in trajanju študija, ki naj ga ti »pravi« študenti obiskujejo.
Bistvo seveda ni v številkah – ne v številu vpisanih študentov ne v formalnem trajanju študija, ki so ga zahtevali leta 1300, 1780 ali 2010. Bistvo so kvalitetni in resni učitelji na eni ter motivirani in dovolj talentirani študenti na drugi strani. Bistvo je, kot pravi stari rek, da študenti niso vedra, ki bi jih polnili, ampak luči, ki jih prižigamo. A vendarle, številni razmisleki o zasnovi študija se posvečajo tudi organizaciji študija v sosledju let in semestrov, ki naj bi študenta vodili od začetnika do mojstra, od bruca do diplomiranega magistra svojega področja.
V tem pogledu že nekaj let tudi na ljubljanski pravni fakulteti poteka razprava o tem, kako pravni študij v luči izvedene bolonjske prenove najbolje zasnovati v prihodnje. O podrobnostih je mogoče še razpravljati, a z enim jasnim sporočilom te dosedanje razprave soglašam tudi sam: še zlasti, če izhajamo iz jasno izraženega smotra bolonjske prenove, da bi bila običajna stopnja izobrazbe prihajajočih generacij študentov magisterij, potem je pravni študij vsekakor najbolje organizirati v obliki enovitega magistrskega študijskega programa.
S takim programom bi po eni plati lahko zadostili zahtevam po stopnji izobrazbe, ki se po vrsti razprav s sogovorniki iz pravne stroke pričakuje od kandidatov za opravljanje pravniškega državnega izpita oziroma opravljanje tradicionalnih pravniških poklicev, po drugi plati pa tudi lažje zasnovali študijski predmetnik, ki bi študente brez nepotrebnega podvajanja uspešno vodil od začetka do konca njihove študijske poti.
V kolumni se kaže ustaviti na tem mestu – istemu vprašanju zasnove študijskega programa pa se s pregledom primerjalnih izkušenj razvojnih trendov po svetu posvečam tudi v uvodniku k prvi letošnji številki Revije Pravnik. Če vas tema zanima, ste vsekakor vabljeni, da si ga preberete, morda pa tudi odzovete nanj.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
