Zahodni svet je v programe vzpostavitve vladavine prava v državah srednje in vzhodne Evrope vlagal milijone in milijone evrov. Razni svetovalci so od Talina do Zagreba, od Varšave do Tbilisija zbirali letalske milje, turistično odkrivali »novo« Evropo in mimogrede poučevali »neuke« ter »necivilizirane« vzhodnjake, kako se streže vladavini prava. A rezultati so, z nekaj izjemami med baltskimi državami, izostali in so milo rečeno porazni. Svetovalci so pozabili na majhno malenkost, da je ljudi, ki tvorijo pravno državo, nemogoče čez noč navaditi oziroma izobraziti na vrednote vladavine prava, saj so za kaj takega potrebne vsaj tri generacije.
V tem kontekstu je seveda treba razlikovati med srednje in vzhodnoevropskimi državami, ki so članice Evropske unije, in tistimi, ki so izven tega »elitnega« kluba in so zgolj članice Sveta Evrope (denimo države od Moldavije, preko Ukrajine pa tja do Azerbajdžana). Za zadnjo skupino izhaja, da se soočajo s težavami ne le pri vsebinskem, temveč tudi formalnem uresničevanju vladavine prava. Dovolj je le, da v bazi Hudoc poiščemo zadnje sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice zoper katero izmed držav iz te skupine. Druga skupina se nanaša na enajst držav srednje in vzhodne Evropske unije, kjer so formalno vzpostavljene institucije demokratične in pravne države, a se vsakodnevno pojavljajo izjemne ovire pri vsebinskem varovanju vladavine prava. Obe skupini držav pa vendarle povezujejo skupne točke, kot so želja po enoumju, avtoritarnost, nepotizem, klientelizem ter predvsem ohranitev ter varstvo finančnih in drugih interesov starih elit.
V zadnjem dobrem letu smo tako lahko priča (ne)upravičeni histeriji nekaterih zahodnoevropskih držav in raznih opazovalcev glede neposrečenih poskusov in politik trenutne poljske vlade, da večino na poljskem ustavnem sodišču spreobrne v svoj prid. Takšni poskusi so nazadnje pred prazniki tudi uspeli. Tudi Evropska komisija že dalj časa nadzoruje in se zgraža nad stanjem pravne države na Poljskem. S takšnim pristopom ni sicer nič narobe, saj je stanje vladavine prava dejansko ogroženo, kot podobno tudi na Madžarskem. Težave se pojavljajo drugod, ker se iste države in opazovalci ne razburjajo ob podobnih ali še hujših težavah v ostalih državah srednje in vzhodne Evrope, ker jim je ideološka barva posameznih vlad bližja, kot sta trenutni na Madžarskem in Poljskem.
V pristopu, ki spominja na drugo in tretje razrednost iz kakšnega drugega konteksta. Evropska komisija, nekatere države in predvsem liberalni svet zahodnih intelektualnih krožkov v svojih slonokoščenih stolpih odvrača pogled od podobnih in celo hujših primerov razjedanja vladavine prava kot so zadnje poljske in madžarske izkušnje. Države nekdanje Jugoslavije, vključno s Slovenijo in Hrvaško, se zagotovo soočajo s hujšimi težavami pri uresničevanju vrednot vladavine prave kot Poljska, pa dosegajo le odstotek pozornosti, kot le-ta na v elitnih forumih evropskega ustavnega prava. Res je, da potekajo posegi v vladavino prava na Poljskem bolj neposredno, javno in hitreje kot v državah nekdanje Jugoslavije, kjer večinoma potekajo po tiho, in na skrivaj čez desetletja, vendar čemu molk širše evropske skupnosti? Morda ima prav profesor Alan Uzelac iz zagrebške Pravne fakultete, ki je na ljubljanski decembrski konferenci o »Krizi ustavne demokracije v srednji Evropi« izpostavil, da je bilo naše nesrečno območje, vedno le »periferija periferij«, ki so jo drugod morda opazili le v primeru najhujših hudodelstev zoper človečnost, da vladavina prava v teh državah pravzaprav nikogar ne zanima. Če se pravna država razkraja in enako vse tri veje oblasti na Slovenskem in Hrvaškem, se zdi, da je to za nekatere minorni problem v primerjavi z višegrajskimi državami. Zato gre poslušati tudi druge glasove, kot denimo profesorja Davida Kosarja s Pravne fakultete Univerze v Brnu, ki ne tulijo v isti rog kot večina zunanjih opazovalcev, in opozarjajo na dvojne standarde delovanja denimo Beneške komisije pri obravnavi razjedanja vladavine prava na različnih koncih Sveta Evrope.
Po drugi strani je res, da takšnega spodjedanja vladavine prava na Poljskem in Madžarskem, kot v svojih odličnih člankih in predavanjih utemeljujeta profesor Martin Krygier s pravne fakultete avstralske Univerze New South Wales in profesor Pravne fakultete v Ljubljani, Bojan Bugarič, in takšnega razvoja dogodkov v teh dveh državah nihče ni pričakoval. Še posebej, ker sta se ti dve državi, bolje kot sosednje države, v zadnjih desetletjih vzpostavili in konsolidirali institucije pravne in demokratične države. Drži. V trenutku, ko se pravo in prav umakneta goli premoči, je nemogoče govoriti o delujoči vladavini prava, ne glede na to ali je ta že bil kdaj v polni meri uveljavljen ali še nikoli prej. Pozornost evropske javnosti se mora zato preusmeriti na vsa tista evropska okolja, kjer se vladavina prava vsakodnevno srečuje z vsebinskimi zlorabami.
V državah srednje in vzhodne Evrope tako še vedno ostaja eden izmed ključnih izzivov, kako uresničevanje vladavine prava, kot je v svojem predavanju že na omenjeni konferenci posrečeno predstavil Martin Krygier, spremeniti v »avstralsko limonadno televizijsko nadaljevanko«. Kako vzpostaviti institucije demokratične in pravne države, ki bodo mirno, strokovno in tekoče opravljale svoje funkcije, ne glede na to, kdo že bo zasedal javne funkcije v vseh treh vejah oblasti? Ta prehod se zdi v trenutni praksi večine srednje in vzhodnoevropskih držav, še posebej držav nekdanje Jugoslavije, skoraj nemogoč. Zato vladavina prava ostaja trenutno v srednji in vzhodni Evropi bolj mit kot stvarnost. Te države si morajo, tudi s pomočjo enakega in skrbnega obravnavanja s strani evropskih institucij in oblikovalcev javnega mnenja, prizadevati, da se čim bolj približajo standardom v zrelih evropskih ustavnopravnih redih.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
