Posamezniki, ki prihajajo na najvišja sodišča v državah, denimo na slovensko Ustavno sodišče, nemško Zvezno ustavno sodišče ali na ameriško Vrhovno sodišče, tja ne prihajajo brez vsakršnih bremen, temveč praviloma zato, ker so se na svoji dosedanji poklicni poti izkazali z vrhunskostjo na sodiščih, odvetništvu, tožilstvih ali pa v raziskovalnem in akademskem svetu. Na sodišča prihajajo kot vrednostno polne osebe, ki so na svoji dosedanji poklicni poti zavzele močna stališča glede pomembnih vprašanj javnega življenja. Ni si mogoče zamisliti, da bi bil kandidat za najvišjo sodno funkcijo nepopisan list. To je verjetno težko trditi za katerokoli polnoletno osebo. Za vsakega sodnika ameriškega Vrhovnega sodišča, je na podlagi njegovih prejšnjih odločitev, glasovanja in javnega nastopanja mogoče ugotoviti njegovo svetovnonazorsko usmeritev. Pravzaprav je ta že znana pred njegovim nastopom sodniške funkcije, ker si vsak ameriški predsednik želi kongresu nominirati osebo, ki mu je, poleg strokovne vrhunskosti, tudi svetovnonazorsko blizu. Podobno je tudi s trenutnimi in bodočimi sodnicami in sodniki slovenskega Ustavnega sodišča. Na svoji dosedanji poklicni poti so si izoblikovali svoj lastni glas, zaradi česar so bližje določeni svetovnonazorski usmeritvi.
S tem ni nič narobe, saj ni mogoče, da bo posameznik ob nastopu funkcije na Ustavnem sodišču prazen kozarec. To seveda ne sme pomeniti, da sodniki lahko svoje odločitve na najvišjem sodišču podrejajo političnim, finančnim, zasebnim, družinskim in preostalim interesom. Slednje je absolutno prepovedano s pravico do neodvisnega, nepristranskega in poštenega odločanja, kot tudi le videz takšnega potencialnega ravnanja. Sodnik pa lahko v strokovno odločitev konkretnih odločitev vključuje tudi svoje svetovnonazorsko oziroma vrednostno prepričanje, kar njegova funkcija na najvišjem sodišču navsezadnje tudi zahteva. Ustavno sodišče RS stoji na vrhu sodne veje oblasti, kjer nadzira in varuje ustavnost, zakonitost, človekove pravice in temeljne svoboščine ter vpliva na vsakodnevno delovanje slovenske pravne države. Ustavni sodniki morajo tako varovati človekovo dostojanstvo vseh prebivalcev slovenske države, in ga ne smejo poteptati v korist le peščice. Morajo odražati svetovnonazorsko in drugo raznolikost ter bogastvo slovenske družbe. Zaradi njegovega daljnosežnega vpliva je sestava Ustavnega sodišča ključnega pomena za delovanje slovenske države.
Idealno sestavo Ustavnega sodišča je zato iskati v ravnovesju med primarnimi svetovnonazorskimi stranmi. Vsakokratna izvršilna oblast si na vse načine prizadeva, da bi za ustavno sodnike postavila svoje ljudi, ki bi ustavo razlagali skladno s partikularnimi, zasebnimi interesi vladajoče interesne koalicije, ter seveda z njeno svetovnonazorsko usmeritvijo. To v ekstremnih situacijah lahko pripelje do težav, s kakršnimi se trenutno soočajo Ustavna sodišča na Poljskem, Madžarskem in v Turčiji. V teh državah želi vsakodnevna politika vplivati na njihovo odločanje. Na Poljskem se slednje odraža celo v tej meri, da izvršilna oblast zavrača objavljanje odločitev Ustavnega sodišča v Uradnem listu. V slovenskem kontekstu bi si želeli, da bi nova sestava Ustavnega sodišča odražala poglavitni dve svetovnonazorski smeri v slovenski družbi. Sodniki prvega mandata slovenskega Ustavnega sodišča znajo povedati, da je bila njegova sestava v prvem mandatu (1992-2001) razdeljena na dva pola, štirje sodniki bolj za eno, drugi štirje sodniki bolj za drugo svetovnonazorsko usmeritev, medtem ko je deveti sodnik v vsaki konkretni zadevi pomenil jeziček na tehtnici. V nekaterih zadevah se je pridružil eni, v drugih pa nasprotni svetovnonazorski strani.
Pri izboru novih štirih sodnikov si morata izvršilna in zakonodajna veja oblasti zato prizadevati, da se na Ustavnem sodišču zagotovi nekakšno ravnovesje, oziroma da se tehtnica ne nagne preveč na eno vrednostno stran. Takšno prizadevanje je še posebej pomembno v nezrelih ustavnih demokracijah, v katerih se še vedno pojavljajo različne težnje po monopolu ali prevladi pri razlagi različnih ustavnih določb. To je pomembno v trenutnem razmerju moči v slovenski pravni državi, kjer so različne veje oblasti medsebojno povezane, da težko govorimo o popolni izvedbi načela delitve oblasti in sistema zavor in ravnovesij. Slednje je še posebej izrazito v razmerju med zakonodajno in izvršilno vejo oblasti, saj personalna nosilca obeh prihajata iz iste politične stranke.
Pravna in demokratična država sta odvisni od ljudi, ki zasedajo najvišje funkcije državne oblasti. Če med njimi ne obstaja personalna ločitev nosilcev vseh treh vej oblasti ali če na Ustavnem sodišču sedi osem ali devet sodnikov enake svetovnonazorske opcije, potem slednje nasprotuje pluralizmu kot temeljni vrednoti pravne države in vodi v smer formalno demokratične, a vsebinsko avtokratske države. Če je akterjem mar za te vrednote, si bodo prizadevali ustvariti takšno sestavo Ustavnega sodišča, ki bo odražala vsebinsko raznolikost in heterogenost slovenske družbe. V nasprotnem primeru se bo porazgubila prepričljivost prihodnjih pričakovanih odločitev Ustavnega sodišča in se bo ustvarjalo vse večje nezaupanje običajnih ljudi, ki je tako značilno za redna slovenska sodišča. Predsednik republike in večina v zakonodajni veji sta tako pred pomembno odločitvijo, ki bo imela daljnosežne posledice za delovanje slovenske pravne države v prihodnjem desetletju. Novoizvoljeni ustavni sodniki pa bodo pri izvajanju svoje funkcije morali ustvarjati ne le videz, temveč tudi dejansko neodvisno, nepristransko in pošteno odločanje.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
