Gospod Ž, pritožnik, je bil v ugledni holdinški družbi zaposlen kot prokurist. Nadzorni svet te družbe ga je odpoklical z mesta prokurista in mu hkrati izrekel izredno odpoved delovnega razmerja. Pritožnik je pred rednimi sodišči zatrjeval, da je bila izredna odpoved delovnega razmerja nezakonita in da mu z odpoklicem mandata prokurista ni tudi prenehalo delovno razmerje. Delodajalca je tožil zaradi nezakonite izredne odpovedi delovnega razmerja, kršitve individualne pogodbe o zaposlitvi ter bodisi na zagotovitev enakovrstnega delovnega mesta po individualni pogodbi o zaposlitvi (PZ) bodisi na plačilo odpravnine po tej individualni pogodbi.
Primer je kar trikrat obravnavalo prvostopenjsko delovno in socialno sodišče, trikrat Višje delovno in socialno sodišče in še dvakrat Vrhovno sodišče RS: leta 2012 in 2016. Drugič drugače kot prvič.
Prvotni tožbeni zahtevek je bil leta 2009 podan v dveh ločenih delih. Prvič po določilih ZDR, zaradi nezakonite odpovedi PZ. Drugič pa po ločenih zahtevkih po določilih ZGD-1, zaradi razrešitve s funkcije prokurista. Nadzorni svet je pritožnika krivdno razrešil. Delovno in socialno sodišče je odločilo, da je bila izredna odpoved individualne pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto prokurista nezakonita. Ob kasnejši reviziji leta 2012 je tudi Vrhovno sodišče odločilo, da je bila izredna odpoved delovnega razmerja pritožniku nezakonita. Sodišče je sodbo natančno obrazložilo. Ugotovilo je, da je pritožnik kot prokurist s toženo stranko sklenil pogodbo o zaposlitvi, glede na 72. člen ZDR.V tej pogodbi sta on kot delavec in družba kot delodajalec drugače uredila pravice in obveznosti iz delavnega razmerja, vključno s prenehanjem pogodbe o zaposlitvi. V individualni pogodbi o zaposlitvi (PZ) sta izrecno zapisala, da pogodba sicer preneha v primeru prenehanja prokure, vendar pa sta še dodatno zapisala, da ima v tem primeru pritožnik pravico do sklenitve nove pogodbe o zaposlitvi za drugo ustrezno delavno mesto. V tej pogodbi je bilo določeno, da v primeru prenehanja mandata prokurista to še (avtomatično) ne pomeni prenehanja delavnega razmerja; nasprotno, družba se je zavezala ponuditi pritožniku v podpis pogodbo za mesto svetovalca uprave.
Sodišče je še ugotovilo, da tožnik in tožena stranka res nista izključila možnosti izredne odpovedi individualne PZ, v smislu določb ZDR, vendarle pa ob posebni ureditvi prenehanja PZ, oziroma odpoklica ali prenehanja mandata prokure, vseeno ni bilo razlogov, zaradi katerih bi za izredno odpoved tožnikove pogodbe o zaposlitvi veljali drugačni pogoji, kot jih opredeljuje ZDR v 83 členu. Sodišče je v reviziji ugotovilo in sklenilo, da pritožniku ni bila omogočena temeljna pravica do vsebinsko polnega in učinkovitega zagovora, zato je pritožnikovim zahtevam ugodilo in ugotovilo nezakonitost izredne odpovedi PZ.
O tožbenem zahtevku glede odpravnine pa je Vrhovno sodišče v isti revizijski sodbi pojasnilo, da je obstoj pravice do odpravnine vezan na razloge za odpoklic prokure, oziroma na razloge za odpoklic s funkcije prokurista. In ker je bil pritožnik s funkcije odpoklican iz krivdnih razlogov, takšnega sklepa nadzornega sveta pa v dobri veri in zmotno ni izpodbijal, je zaradi tega procesnega razloga in glede na določila individualne pogodbe Vrhovno sodišče zahtevek za plačilo odpravnine ocenilo za neutemeljenega, s tem pa tudi podredne zahtevke iz naslova individualne PZ, ki so bili vezani na pravico do plačila odpravnine.
Po sprejemu pravnomočne revizijske sodbe Vrhovnega sodišča leta 2012 je sledila sodba Višjega delavnega sodišča iz leta 2015. Na temelju revizijske sodbe Vrhovnega sodišča RS, da je bila izredna odpoved individualne pogodbe o zaposlitvi za delavno mesto prokurista nezakonita,je bila na delovnem sodišču vložena ugotovitvena tožba, na podlagi individualne PZ med pritožnikom in družbo, zaradi nezakonito odpovedane individualne PZ, in sicer za priznanje obstoja delovnega razmerja in pravic iz delavnega razmerja za obdobje od dneva nezakonite odpovedi PZ dalje. Sodba Višjega sodišča iz leta 2015 je pritožniku pričakovano priznala vse pravice iz delavnega razmerja ter sodno razvezo delavnega razmerja z odškodnino (po 118 členu ZDR).
Na temelju te sodbe pa je leta 2016 sledila ponovna revizija in nova sodba Vrhovnega sodišča. Vrhovno sodišče je neposredno vsebinsko poseglo v svojo lastno, že pravnomočno sodbo o vsebinsko isti zadevi in o istih pravnih vprašanjih iz leta 2012. Na veliko začudenje pritožnika, brez navedbe stvarnih razlogov in brez pojasnila je sprejelo novo stališče, da je bila pritožniku podana odpoved individualne pogodbe o zaposlitvi - zakonita. Pri tem je medsebojno pravno razmerje med pritožnikom in tožencem razložilo drugače kot prvič, leta 2012. Sodišče je razloge iz prvotne sodbe iz leta 2012 vsebinsko spreminjalo, spremenilo je svoja stališča glede bistvenih pravnih vprašanj o razmerju med strankama in drugače presodilo o isti, že razsojeni zadevi; lastno predhodno sodbo je vsebinsko spremenilo, brez utemeljitve razlogov in brez pojasnil.
Svoj bistveni sklep iz revizijske sodbe, sprejete leta 2012, je prezrlo: »Glede na navedeno je bila sporna izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita že zato, ker tožniku ni bil omogočen zagovor v smislu določb drugega in tretjega odstavka 83. člena ZDR. Zato je sodišče na podlagi prvega odstavka 380. člena ZPP v tem delu reviziji ugodilo in sodbi nižjih sodišč glede zakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi spremenilo tako, da je ugotovilo nezakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala tožniku dne xxx.«
Senat Vrhovnega sodišča, ki je odločal leta 2016, so sestavljali isti predsednik in isti sodnici, kot leta 2012.
Gospod Ž se je odločil, da na Ustavnem sodišču vloži ustavno pritožbo in se pri tem sklicuje na 158. člen Ustave: »Pravna razmerja, urejena s pravnomočno odločbo državnega organa, je mogoče odpraviti, razveljaviti ali spremeniti le v primerih in po postopku, določenih z zakonom.« To pravilo razlaga kot ustavno pravico do učinkovite pravne zaščite pravic in pravnega položaja, ki izhajajo iz sodb rednih sodišč, oziroma so vzpostavljeni s pravnomočnimi odločbami rednih sodišč: prepoved ponovnega odločanja o sodno že odločeni zadevi (ne bis in idem) ter upoštevanje podmene, da je sodno odločena stvar zakon za stranke (res iudicata facit ius inter partes).
Vrhovnemu sodišču očita, da je s samovoljno in arbitrarno sodbo v revizijskem postopku leta 2016 bistveno vsebinsko poseglo v svojo lastno revizijsko sodbo iz leta 2012, ne da bi za to obstajali kakršnikoli ustavno in zakonsko dopustni razlogi. Kot, da bi si sodišče v vmesnem času in iz nepojasnjenih razlogov enostavno premislilo. S tem je Vrhovno sodišče »izničilo« že pridobljene pravice pritožnika, pridobljene s pravnomočno, končno in izvršljivo sodbo Vrhovnega sodišča iz leta 2012, očitno in nedvoumno prekršilo ustavno pravilo o pravnomočnosti in nespremenljivosti, s tem pa končnosti in izvršljivosti sodnih odločitev iz 158. člena Ustave RS. V povezavi z ustavnim načelom pravne države iz 2. člena Ustave RS pa je očitno in grobo protiustavno poseglo v pritožnikovo ustavno pravico do učinkovite pravne zaščite pravnomočno vzpostavljenega, končnega in izvršljivega pravnega položaja v razmerju do družbe, v kateri je bil zaposlen kot prokurist, kot toženca.
S sklicevanjem na Komentar Ustave Republike Slovenije v ustavni pritožbi zatrjuje, da gre za očitno kršitev ustavnega pravila o »nespremenljivosti pravnih razmerij, urejenih s posamičnimi upravnimi ali sodnimi akti.« V pravico in obveznost, pridobljeno s posamičnim aktom, se ne sme več posegati. Gre za ustavno zahtevo po »varstvu pridobljenih pravic, ki jih mora varovati pravna država.« Ustava zahteva, da »je treba individualne pravne situacije pravno čim bolj zavarovati.« Da bi se pravni subjekti lahko »zanesli na oblikovano pravno razmerje, mora uživati tudi določeno stopnjo nepreklicljivosti tega, kar mu je bilo odločeno.« Zato »izdani akt, ki je pravnomočen, predstavlja za stranko pravno, posledično pa tudi dejansko vrednoto. Tak status dobijo tudi nezakonita pravnomočna razmerja.« Zato »institut pravnomočnosti izključuje nadaljnje razpravljanje o zahtevku oziroma spornem razmerju (ne bis in idem) ter vezanost strank in sodišča na vsebino sodne odločbe (res iudicata pro veritate accipitur, res iudicata ius facit inter partes).« (Vsi citati so iz monografije Šturm Lovro Ur.: Komentar Ustave Republike Slovenije. FPDEŠ, Ljubljana, 2002, str. 1071-1072.)
Pritožnik zdaj (avgust 2016) čaka na odločitev Ustavnega sodišča Republike Slovenije.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
