(Ne)rešljiva zagonetka

Arbitražno sodišče bo glede na pretekle izkušnje po vsej verjetnosti sprejelo odločitev, ki bo le delno ugodna za obe strani. Državi bosta morali zato prepričati domači javnosti, da je treba odločitev prenesti iz mednarodnega prava v domači pravni red. Na tem mestu pa pridemo do dileme, ki jo je Ustavno sodišče pred več kot šestimi leti odprlo, a ne razrešilo, natančneje v zadevi Rm-1/09 z dne 18.3.2010. Spomnimo, da Temeljna ustavna listina o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije v drugem razdelku določa, da so »državne meje Republike Slovenije … mednarodno priznane državne meje dosedanje SFRJ z Republiko Avstrijo, z Republiko Italijo in Republiko Madžarsko v delu, v katerem te države mejijo na Republiko Slovenijo, ter meja med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško v okviru dosedanje SFRJ.« Temeljna ustavna listina torej sporoča, da so državne meje Republike Slovenije z Republiko Hrvaško že določene.

Če bo Arbitražno sodišče odločilo v breme Slovenije in določilo drugačno mejo od tiste že določene, bo s tem poseglo v materijo Temeljne ustavne listine, ki skupaj s slovensko ustavo tvori najvišjo raven hierarhije pravnih virov v slovenskem pravnem redu. Vsi nižji pravni viri, vključno z ratificiranimi in objavljenimi mednarodnimi pogodbami, morajo bili skladni z najvišjimi pravnimi viri. Kako bo naš ustavni red razrešil potencialno preteče navzkrižje med ustavno materijo in potencialno odločitvijo arbitražnega sodišča, je zagonetka, ki je trenutno brez rešitve.

Ustavno sodišče je na potencialno dilemo opozorilo že v 62. odstavku svojega mnenja v zadevi Rm-1/09 z dne 18.3.2010, kjer je zapisalo, da »v tem trenutku sicer še ni mogoče napovedati, kje bo arbitražno sodišče določilo potek državne meje. Ker pa pri tem ne bo vezano na ustavno pravo Republike Slovenije (kot tudi ne na pravo Republike Hrvaške), temveč bo svojo nalogo opravilo na podlagi pravil in načel mednarodnega prava, ki sama pa sebi niso protiustavna, je treba dopustiti možnost, da bo arbitražno sodišče potek meje določilo drugače, kot izhaja iz II. razdelka TUL. Pri razsodbi arbitražnega sodišča bo šlo za izjemno pravno situacijo, saj bo ta odločitev pravni akt, ki bo obstajal samo v sferi mednarodnega prava in zato v nobenem primeru ne bi bilo mogoče govoriti o njegovi protiustavnosti v smislu neskladnosti notranjih predpisov z Ustavo.« Jasno je, da se Ustavno sodišče pred več kot šestimi leti ni želelo izreči o potencialni (ne)ustavnosti bodoče odločitve arbitražnega sodišča, pri čemer se je temu izognilo z neposrečeno razlago. Mnogi so takratno odločitev Ustavnega sodišča zato označili za neprepričljivo. Kajti zdi se, da bi Ustavno sodišče že takrat moralo odločiti, da je Arbitražni sporazum neustaven, ker ustvarja, pa če le potencialno možnost, da bo odločitev arbitražnega sodišča nasprotovala slovenski ustavni materiji.

Ker se je Ustavno sodišče pred šestimi leti izognilo vročemu kostanju, se mu v primeru neugodne rešitve arbitražnega sodišča ne bo moglo. Če bo odločitev arbitražnega sodišča neugodna za Slovenijo, se bo vprašanje njene ustavne (ne)skladnosti prav gotovo znašlo pred Ustavnim sodiščem. Nastalo bo stanje, ki ga je Ustavno sodišče lepo opisalo v 63. točki istega mnenja: »Ta izjemen mednarodnopravni položaj pa pomeni, da bi se Republika Slovenija lahko znašla tudi v izjemnem notranjepravnem položaju. Na eni strani bi bila zavezana k spoštovanju Sporazuma in bi morala razsodbo arbitražnega sodišča izvršiti tudi s potrebnimi spremembami notranje zakonodaje.« Ustavno sodišče je nato še zapisalo, da »… bi zakonska izvršitev take razsodbe lahko pomenila, da bi bili zakoni v neskladju s 4. členom Ustave v zvezi z II. razdelkom TUL, če bi bila meja v razsodbi arbitražnega sodišča določena drugače, kot izhaja iz II. razdelka TUL.«(Prav tam). Ustavno sodišče je nato Državni zbor pozvalo naj premisli, če je potrebna sprememba določene zakonske ureditve za izvršitev sodbe arbitražnega sodišča (Prav tam). To se v zadnjih šestih letih ni zgodilo.

Ni izključeno, je pa zelo verjetno, da arbitražno sodišče ne bo podalo popolnoma ugodne odločitve v korist Slovenije. V določenem delu bo njegova odločitev zagotovo nasprotovala II. razdelku Temeljne ustavne listine. To pa bo zagotovo lahko pripeljalo ne le do »izjemne pravne situacije«, temveč primarno do ustavne krize par excellence, ki jo bo potrebno nekako rešiti. Ustavne obveznosti imajo v slovenskem pravnem redu prednost pred mednarodnimi. Takšno potencialno neugodno odločitev arbitražnega sodišča pa bo mogoče izvršiti le z spremembo najvišjih pravnih dokumentov slovenske države. Temeljne ustavne listine, ki je pred slabim mesecem praznovala petindvajset let in predstavlja temelj slovenske samostojnosti in neodvisnosti, že zaradi njenega simboličnega statusa ni mogoče spreminjati.

Za izvršitev odločitve arbitražnega sodišča bo torej potrebno spremeniti besedilo slovenske ustave. Takšno odločitev, zaradi izjemnosti situacije, ne bi smel sprejeti Državi zbor sam, temveč jo mora prepustiti v odločitev ljudstvu, da se na ustavodajnem referendumu izreče o potencialnih spremembah ustave zaradi odločitve arbitražnega sodišča. Kljub vsem mednarodnim obveznostim in pritiskom, pred katerimi so v preteklosti poklekali slovenski voditelji, ima, glede državnih meja v slovenskem pravnem redu, še vedno primat slovenska ustava. Izvršitev odločitve arbitražnega sodišča in njeno umestitev v slovenski ustavni red je potrebno prepustiti slovenskemu ljudstvu, ki bo moralo samo presoditi in sprejeti odločitev o razmerju med slovenskim ustavnim pravom in mednarodnim pravom. V takšni situaciji bo potrebno uporabiti 1. odstavek 170. člena ustave, ki določa, da »Državni zbor mora predlagano spremembo ustave predložiti v sprejem volivcem na referendumu, če to zahteva najmanj trideset poslancev.« Le z referendumom bo mogoče zagotoviti legitimnost in prepričljivost ustavnih sprememb spričo neugodne odločitve arbitražnega sodišča.

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.